Z vrha kranjske stene mojstrsko na vrh sveta

Športno plezanje: Janja Garnbret sanjsko sezono zapečatila s prvo zmago pred kranjskim avditorijem.

Objavljeno
12. november 2017 23.22
Garnbret Janja (38) med zaključkom Svetovnega pokala v težavnostnem plezanju IFSC, v Kranju, 12. novembra 2017. [Garnbret Janja,svetovni pokal,plezanje,plezalci,pokali,težavnostno plezanje]
Janez Porenta
Janez Porenta
Kranj – V tretje gre rado. Zmagovalka skupnega in težavnostnega svetovnega pokala v športnem plezanju Janja Garnbret je prekrižala še en cilj, ki je bil do včeraj neizpolnjen. Konkurenco si je pokorila na tekmi, ki Slovenkam največ pomeni, na domačem finalu v dvorani Zlato polje. Za vse, kar je osvojila letos, si je prislužila stoječe ovacije.

Kot je v tej sezoni že običaj, je bila 18-letna Korošica najboljša v kvalifikacijah, polfinalu in, za smetano na torti, še v velikem finalu. Prve tri smeri je preplezala do vrha, v zadnji ji ni zmanjkalo veliko. Ob poslušanju Zdravljice ni več brzdala čustev: »Sem zelo čustvena oseba, na podelitvi mi je šlo na jok, a sem se še nekako zadržala, ko sem morala prvič na oder za kranjsko zmago. Ko sem nato prejela lovoriki za skupni uspeh v težavnosti in kombinaciji, pa so tekle solze sreče. Kranjsko množico sem doslej dvakrat gledala s tretje stopničke, tokrat končno tudi z najvišje. Neopisljiv je trenutek, ko vsi vstanejo, ti ploskajo in pokažejo, da res cenijo to, kar počneš.«

Po prejšnji sezoni, v kateri je bila tudi dobitnica težavnostnega globusa, je napovedala, da bo doseženo težko ponoviti. Toda ni le ponovila, temveč tudi nadgradila. Je mogoče iti še višje? »Za prihodnjo sezono rajši ne obljubljam ničesar, ker res ne vem, kdaj se bo takšna, kot je bila letošnja, ponovila. Je pa res, da sem si doslej vselej pred začetkom sezone zastavila za cilj vsaj ponoviti prejšnjo, kar se mi je tudi posrečilo. Upam, da bom še napredovala, da bom močnejša, kot sem bila letos, in da se mi sezona ne ponesreči. Nikdar ne veš, kaj se ti lahko zgodi, obljubljam pa, da se bom potrudila spet izvleči najboljše,« poudarja Garnbretova, ki je letos zmagala kar devetkrat, kar je rekord brez primere.

Olimpijske igre leta 2020 v Tokiu, ki bodo za športno plezanje prelomne, tekmovalce silijo, da se ne usmerjajo več povečini zgolj v eno disciplino kot doslej: »Svetovni vrh je vsako leto širši, težje je braniti ali napadati naslov. Ne smeš si privoščiti nobenih napak, z glavo moraš biti na pravem mestu, če ni tako, ni niti zmage niti dobrega rezultata. Tudi plezalci širimo razpon tekem, se mi pa zdi, da je balvanistom nekoliko lažje preskočiti na težavnostne preizkušnje kot obratno. Prepričana pa sem, da se bo vrh zdaj še dodatno zgostil, ker so balvanisti tudi v Kranju dobili potrditev, da lahko dobro plezajo tudi v težavnosti, in bodo kar močna konkurenca.«

Sezone še ni konec, Garnbretovo čaka še prestižni master na Kitajskem, ki ga bo združila z dopustom. »Master bo na nek način preizkus olimpijskega formata. Nastopila bom tudi v hitrosti, saj želim dobiti povratno informacijo, kam sploh sodim. V prihodnje bom hitrost trenirala nekoliko več, ne bo pa to moj fokus. Rezultatsko od kitajskega mastra ne pričakujem ničesar, sezona svetovnega pokala je končana, povsem sproščena bom lahko, ne bom razmišljala o ničemer, ker je to le še ena tekma za zabavo,« poudarja najstnica iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu.

Kako pravzaprav Garnbretova, ki dobiva čestitke tudi od plezalnih legend kova Angela Eiter, na kar je upravičeno ponosna, ocenjuje pravkar končano tekmovalno leto? »Deveta zmaga v sezoni je, se mi zdi, ta hip moj skrajni domet, si pa niti ne upam razmišljati, ali je možno še kaj več kot to. Si pa sezone, čeprav je bila sanjska, ne bi želela podaljšati. Že v Kranju sem si želela, naj bo že enkrat vsega konec, potem pa končno malo sprostitve za glavo in za telo. Toda vedno je tako: ko na tekmi dobro odplezaš, si potem vedno želiš še eno več. Ampak tokrat sem pa res komaj čakala, da se lahko malo psihično in telesno spočijem,« še dodaja kranjska zmagovalka, do katere smo se novinarji le stežka prebili, saj kar ni bilo konca prošenj za avtograme in fotografiranje. »Po tekmi je težko, ker je treba toliko stvari opraviti na hitro. Sicer pa mladim plezalkam in plezalcem z največjim veseljem podpisujem avtograme.«