Za hitro pozabo in trajen opomin

London – Ko se je Luka Janežič po temeljitem razmisleku zaradi nedavne bolezni odločil, da bo nastopil na svetovnem prvenstvu, ker se je pač zadnje dni počutil veliko bolje, je imel en pomemben pomislek. Namreč, da bi mu lahko zmanjkalo moči za zadnjih sto metrov, v katerih je sicer zelo močan. To je lahko preizkusil le na tekmi in njegove bojazni so se uresničile.

V 1. krogu tekaških tekmovanj na največjih tekmovanjih predstavijo gledalcem le posamične atlete, v drugi skupini teka na 400 metrov so med deveterico svetovnega rekorderja, olimpijskega in svetovnega prvaka Wayda van Niekerka, Machela Cedenia, ki je na lanskih OI s časom 44,01 ostal brez kolajne, in Janežiča. Slednji postaja vedno bolj prepoznaven na atletskih stezah, pač kot evropski prvak do 23 let in tekač, ki se je spustil pod mejo 45 sekund. A predstavitev na olimpijskem štadionu je bila za Vodičana lepši del prvenstva, ki bo šlo po rezultatu hitro v pozabo, je pa celotno dogajanje pred SP prineslo pomemben nauk in trajen opomin – da se telesa na takšni ravni ne sme preobremenjevati.

Ker se Janežiču še nikdar doslej ni zgodilo, da bi se mu sredi sezone oziroma pred njenim vrhuncem povsem porušil imunski sistem, ni vedel, kako se bo telo odzvalo na izjemne napore, kakršne prinaša 400 m čistega šprinta. A potem ko se je po treningih, na katerih preizkuša le krajše šprinte, počutil dobro, se mu je zdelo nesmiselno, da bi tekmovanje spremljal s tribune. Četudi je trening eno, tekma pa nekaj povsem drugega, bi se ob odpovedi na koncu gotovo spraševal, kaj bi bilo, če bi bilo. Sploh ker je zmagovalec skupine van Niekerk tekel le 45,27, Cedenio pa kot tretji in neposredno uvrščeni 45,77, kar je bil letos za našega atleta zlahka dosegljiv čas. A tokrat je ostal daleč zadaj, v svoji skupini je bil šele šesti, skupno pa na koncu 36. Uvodni del se je še držal, ob koncu, ko tradicionalno pospeši, pa mu je vidno pobiralo moči.

»Glede na dogajanje pred prvenstvom se je tekma razpletla kar pričakovano, presenetljivo bi bilo, če bi odtekel zelo dobro. V bistvu je bilo tako nekako, kot sem se bal oziroma sem računal, da če me bo kje pobralo, me bo na koncu. Preprosto nisem mogel pokazati tistega, kar sem kazal skozi vso sezono. Tekma se dobiva v zadnjih 100 metrih, za katerih žal nisem imel energije. Če bi bil pravi, bi se lahko v finišu prebil med najboljše tri,« je ocenil Janežič, ki še zdaleč ni bil tako razočaran kot denimo po dvoranskem EP v Beogradu, kjer je bil kot kandidat za kolajno diskvalificiran v 1. krogu.

Po bitki je lahko biti general in seveda mu je bilo tako tudi nekoliko žal, da se je odločil za nastop. Sploh ker je vseskozi poudarjal, da si nikakor ne bi želel po številnih tekih v sezoni okoli 45,50 in enem 44,84 na SP teči 46 sekund. Tekel je 46,06. »Res mi je malo žal, da sem tekmoval, a zdaj nimam kaj. 'Brezveze', da sem si kvaril sezono, bolje bi bilo, da ne bi tekel in bi ostal pri 44 iz Monaka. Tako pa končujem z ne najboljšim rezultatom,« je zmajeval z glavo v tej sezoni najboljši slovenski atlet, ki mu po vseh težavah ni šlo na roko niti to, da je tekel na 1. progi. Te se namreč niso določale po letošnjih dosežkih, ampak je šlo za žreb. »Še nihče ni na prvi progi na 400 metrov tekel kaj pametnega. Na osmi in deveti da, na prvi pa res ne,« je še omenil Janežič, ki je na ta način tudi končal sezono. Če bi dobro nastopil, bi jo še nadaljeval, tako pa v tem ne vidi smisla.