Za spektakel in čiste račune

Roko na srce: kandidatura za organizacijo 38. košarkarskega prvenstva stare celine ni več športno vprašanje, temveč zgolj še ekonomsko in politično. Če bi o smotrnosti projekta pripravili referendum, bi dobil odkrito podporo, ne le med tistimi, ki so množično romali za našimi košarkarji v Beograd, Alicante, Varšavo in Istanbul ter se zavedajo, da si imenitni rod igralcev zasluži priložnost za naskok na kolajno pred domačim občinstvom. Seveda pa za razumno ceno in s čistimi računi, ki bi potrjevali, da EP ne bo le športni spektakel in strošek, temveč naložba za neposredno in posredno korist zarjavelemu postrecesijskemu kolesju. Predvsem turizmu, a tudi lokalnim skupnostim, saj bi lahko z novimi in posodobljenimi objekti izstopila iz obdobja šolskih telovadnic in nikoli dokončanih dvoran, med katere se lahko kaj hitro vpišejo tudi Stožice. In nenazadnje – slovenski košarki.

Res je, vse preveč dejavnikov je prispevalo, da slika ni popolnoma jasna in da se ponujajo celo razlogi za dvom. Najprej, kajpak, zaradi denarja, saj so se povečale vse postavke, predvsem tiste, ki bi bremenile državo. Če je še letos spomladi veljalo, da bi prvenstvo priredili v Ljubljani, Celju, Mariboru in Kopru, se je nato izkazalo, da Tabor in Bonifika nista primerna ter da bi bil Tivoli zgolj rezervna opcija. Prevlada je zamisel o novih dvoranah na Ptuju in v Novem mestu. Nato so se nečesa podobnega domislili v Mariboru, v igro so se vrnili Koprčani z zamislijo o temeljitejši posodobitvi njihovega objekta, zdaj se ponujajo tudi Jeseničani s prenovljeno Podmežaklo. Seveda so svoj delež prispevali tudi lokalni ter okoliški hoteliriji in gostinci, saj vidijo v prihodu navijaških množic lepo priložnost za zaslužek, pa čeprav po septembrskem povečanju števila reprezentanc na EP s 16 na 24 razmerje med stroški in prihodki ne bo bistveno ugodnejše. Iz Latvije, Ukrajine, Gruzije, Bolgarije, Poljske, BiH in Italije, ki so naknadno dobile pravico nastopa na EP 2011, ali Finske, Madžarske in Portugalske, ki se bodo borile še za eno mesto, pač ni pričakovati prevelikih eksodusov. Zato pa se je v rubriki stroški vlade pojavila ne docela razjasnjena postavka »stroški gradnje dvoran«.

Še več ogorčenja, in to povsem upravičenega, je sprožilo povišanje pristojbine za FIBA. Če so Poljaki za lansko EP morali odšteti le tri milijone evrov in podoben račun čaka Litovce prihodnje leto, je letos mednarodna zveza najprej zahtevala kar osem milijonov in šele po umiku vseh preostalih kandidatov, nazadnje Italije, »popustila pod slovenskimi pritiski« in pristala na »pičlih« 6,5 milijona. Če upoštevamo, da je FIBA lastnica elitnega oglasnega prostora v dvoranah in televizijskih pravic na EP ter da bo morala KZS plačati produkcijo prenosov vseh 90 tekem, bo njena korist že kar nemoralno visoka. Toda pri KZS vztrajajo, da bi se državi vložek vseeno povrnil prek DDV ob porabi obiskovalcev EP, da bi bil skupni neto učinek EP 18 milijonov, ter da višine kotizacije niso mogli bolj zbiti. Če bi jo, bi namreč FIBA morala ponoviti razpis in ponuditi priložnost tudi drugim, da pridejo do prvenstva po znižani ceni.

Takšno tolmačenje bi lahko pomenilo tudi, da je Slovenija edina pripravljena preplačati prvenstvo. In resnica res ni prijetna: če bi v igri ostale Nemčija, Francija, ki se bosta zdaj skupaj potegovali za EP 2015, Hrvaška skupaj z BiH, Češka in Italija, ki je z nenadnim umikom celo spravila v zadrego vodstvo KZS, bi bile slovenske možnosti zelo pičle. Ne ravno optimalne, pa vendar enkratne priložnosti se očitno zaveda tudi direktor vladnega urada za komuniciranje Darijan Košir, ki je pred dnevi javno pozval k medijskemu pritisku v podporo EP. Očitno je pozabil, da je pravzaprav pozval k »jurišu« proti njegovim nadrejenim.