Zdaj bolj cenim zmago, prej se mi je zdela samoumevna

Ta hip drugi motokrosist sveta v elitnem MXGP Tim Gajser po dveh sezonah, v katerih je padal in se iskal, letos deluje samozavestno in zadovoljno. Naredil je tudi nekaj sprememb. Jutri se bo v Mantovi kot zmagovalec zadnje dirke v Trentinu, na kateri sta z Antonijem Cairolijem uprizorila pravi spektakel, spet soočil s konkurenco.
 

Zadnja dirka, tista pred mesecem dni v Trentinu, je bila prava paša za oči. Bi jo ocenili kot najbolj atraktivno v karieri?

Bi. S Cairolijem sva se sicer že podobno prehitevala tu v Mantovi leta 2016, s Herlingsom na dirki 2015. Tokrat je bila zame to ena od najpomembnejših zmag v karieri. Dve leti sem se iskal, nisem se našel, veliko je bilo tudi poškodb. Bili smo že na tleh, pa smo se zdaj spet pobrali. Pred sezono sem videl, da tako ne gre več naprej, moral sem narediti nekaj sprememb, pozitivno so vplivale name. Vesel sem, da sem se tako odločil in da gre vse v pravo smer.
 

Kakšne spremembe?

Ne bi zdaj o tem ... Z očetom sva imela razne pogovore. Tudi glede treningov. Imam novega kondicijskega trenerja. Spremembe so tudi na osebni ravni.


 

Ste v Trentinu presenetili samega sebe?

Ne. Vedel sem, da bo prišel ta trenutek. Na uvodnih dirkah sem imel pravo hitrost, v Arcu pa se je vse sestavilo: štarti so bili na visoki ravni, razpoloženje je bilo pravo, navijači so pripravili izjemno vzdušje. Zmaga je prišla v pravem času na pravem mestu.
 

Letos ste se na vsaki dirki povzpeli na stopničke. Se vračajo občutki iz leta 2016, ko ste postali svetovni prvak?

Drugače je. Leta 2016 sem postal prvak tik zatem, ko sem 2015 osvojil naslov v MX2. Pravzaprav mi je, odkar sem prišel v svetovno prvenstvo leta 2014, šlo ves čas dobro in se stopnjevalo. Potem pa je dve sezoni padalo. Zdaj bolj cenim zmago, bolj sem hvaležen za vse, na prvem mestu je zdravje. Prej so se mi zdele zmage samoumevne.
 

Zdi se, da so tudi spremembe v zasebnem življenju dobro vplivale na vas. Kako je biti sam svoj gospodar?

Eno leto je, odkar sva s Špelo v svoji hiši. Super je! Mir je, delaš, kar hočeš. Lepo je tudi, ko pridejo sestre na obisk. Ko sem že bil na visoki ravni in so bile mlajše, je bilo pogosto glasno. Ni mi šlo na živce, a moraš biti spočit, ob pravi uri jesti in spati. Zdaj, ko sva na svojem, Špela skrbi zame, kuha mi. Letos imam urejeno tudi prehrano, ne jem vsega, kot sem včasih. Sva prava ekipa, vse deluje, kot mora.


 

Vedno ste izražali spoštovanje do navijačev. V Trentinu ste po dirki stekli k njim, bili ste v svojem filmu.

Predstavniki Youtstreama so me vlekli nazaj, da moram najprej dati izjavo, a sem vseeno odšel k navijačem. Najlepše je bilo, ko sem prevozil cilj, nepopisno je bilo! Ko sem stopal na stopničke, je bilo vse v rumeno-rdeči barvi, videl sem zastave, skupaj smo peli Zdravljico. Podobno se je nazadnje zgodilo v Mantovi leta 2016. Hvaležen sem vsakemu navijaču, ker si vzame čas za dirke, pride na svoj strošek. Najmanj, kar lahko naredim, je, da izmenjam kakšno besedo in se fotografiramo.
 

Kako vam pristopajo Cairolijevi privrženci?

Od nekdaj se v Italiji počutim kot doma. Od malega dirkam tam, delam z italijanskimi ekipami. Domači navijači pridejo do mene, mi dajo roko. Vidijo, da se s Tonyjem dobro razumeva. Želijo si seveda, da bi zmagal njihov favorit, a med sabo se družijo. To ni nogomet, pri katerem gredo navijači tudi prek meje. Ne vsi, nekateri. Igralci si na koncu tekme sežejo v roke, priznajo poraz, nekateri navijači pa ne, kar uničuje šport. S Tonyjem se spoštujeva. Tako nastanejo tudi lepe dirke – ostre, a čiste.

Vi sicer veljate za čistega voznika.

Drži. Nikoli ne začnem. Če pa kdo začne, pa vrneš, ne pustiš, da bi ostal dolžen.