Zdaj je Žolnirjeva na drugi strani in je vesela, da je tako

Ljubljana – Da se Urška Žolnir, olimpijska prvakinja iz Londona '12, vse bolj uveljavlja kot desna roka najboljšega evropskega trenerja v judu Marjana Fabjana, je pokazalo tudi v nedeljo končano prvenstvo stare celine v Kazanu. Na njem je Roka Drakšiča (do 73 kg) popeljala do bronaste kolajne, s petouvrščenim Adrianom Gombocem (do 66 kg) pa je obstala na zadnji stopnici pod zmagovalnim odrom.

»Z dvema kolajnama in tremi petimi mesti smo – glede na to, da smo v olimpijskem letu in se bodo čez dobre tri mesece začele olimpijske igre – dosegli lep izkupiček. Z njim smo izpolnili ali celo presegli cilj, ki smo si ga zadali pred odhodom v Kazan, obenem pa smo nadaljevali tradicijo osvajanja odličij, saj smo se že petnajstič zapored na evropskem prvenstvu ovenčali vsaj z enim. Upam, da bomo tudi v prihodnje tako dostojno zastopali Slovenijo,« je rusko »športno metropolo« zadovoljna zapuščala tudi Žolnirjeva.

Vrhunska telesna pripravljenost je ena od skrivnosti uspeha judoistov najuspešnejšega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku. »To je že od nekdaj temelj našega juda. Le če si v odlični kondiciji, se lahko enakovredno kosaš z velesilami. Vsi naši tekmovalci so (bili) dobro telesno pripravljeni, mlajši morajo predvsem pridobiti še nekaj izkušenj in se učiti na napakah, ki so jih delali,« je pojasnila. Tudi njo sta prijetno presenetila zlasti Gomboc in Martin Hojak (do 73 kg), ki je bil z osemnajstimi leti celo eden od najmlajših judoistov v Kazanu.

»Borila sta se srčno, od daleč se je videlo, da si želita zmage. A pomanjkanja te želje pravzaprav nikomur ne moremo očitati,« je pristavila nekdanja vrhunska judoistka, vesela za Tino Trstenjak (do 63 kg), ki je z naslovom evropske prvakinje ponovila njen podvig iz Tbilisija '09 in na ta način le še potrdila udeležbo na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Nanje sta že uvrščena tudi Drakšič in Ana Velenšek (do 78 kg), blizu so tudi Miha Žgank (do 90 kg) ter Gomboc ali Andraž Jereb (oba do 66 kg) ter tudi Matjaž Ceraj (nad 100 kg).

Lova na točke v kvalifikacijah za OI še ni konec. Osvojiti jih bo mogoče še na turnirju za grand slam v Bakuju (od 6. do 8. maja), veliki nagradi v Almatiju (od 13. do 15. maja) in na mastersu v Guadalajari (od 27. do 29. maja). »Čaka nas torej še kar nekaj dela. Zares naporno pa bo postalo po tem, ko se bomo začeli pripravljati izključno za OI. Da bodo tisti treningi res peklenski, lahko povem iz lastnih izkušenj. Kot tekmovalka sem se namreč borila na treh olimpijskih igrah, zdaj sem na drugi strani in vesela, da je tako,« je dala 34-letnica iz Pernovega pri Žalcu jasno vedeti, da je tekmovalni kimono ne mika več.

Ta želja je bila v njej navzoča še kakšno leto ali dve po olimpijskih igrah v Londonu. »Medtem sem že popolnoma obrnila ploščo, zavedam se, da sem trenerka. V tej vlogi se dobro počutim, čeprav je kar precej stresno, ko si na takšnem tekmovanju tri dni zapored pod pritiskom. Ne bom (še) rekla, da sem se že navadila na to, ker sem ob večerih tako izčrpana, da kar padem v posteljo. Ko sediš ob tatamiju in spremljaš svojega tekmovalca, je napeto celotno telo, ne le glava. Kot trenerju ti mišice delajo podobno kot borcu, z njim se giblješ po blazinah, če bi bilo mogoče, bi v prelomnih trenutkih še sam stopil nanje,« je Žolnirjeva še opisala, kako doživlja svojo trenersko vlogo.