Že dolgo brez selektorja in reprezentance

Ljubljana – Slabo leto je naokrog od olimpijskega vaterpolskega turnirja. Kajpak sleherni panogi na tekmovanju petih krogov pripada posebna pozornost, a vendarle po ozračju tekem v Riu nikakor ne gre primerjati z Budimpešto 2017. Gre pač za mesto, kjer je vaterpolo doma. Zato še bolj kot ponavadi boli spoznanje, da v naši neposredni soseščini ni slovenske udeležbe.

Slovenska reprezentanca je nekoč nastopala vsaj v kvalifikacijah za SP, po sesutju zveze zdaj članska izbrana vrsta sploh ni več aktivna, minili so časi odmevnih turnirjev v Kranju ali sanj o spektaklih v namišljeni pokriti areni na Obali. Za stik Slovenije z vaterpolsko elito pa je na največjih tekmovanjih redno skrbel Kranjčan Boris Margeta, priznan mednarodni sodnik. Bil je ob robu bazena tudi v prestižnih finalnih predstavah olimpijskih iger ali svetovnega prvenstva, kar nenavadno je v teh dneh na Margaretinem otoku sredi Donave, prizorišču vaterpolskega dela 17. svetovnega prvenstva v plavanju, ko ga ni med navzočimi. »Ne, nič takšnega se ni zgodilo, a tokrat mi prvič po neprekinjenih 17 letih sodelovanja na največjih tekmovanjih službene obveznosti niso dovoljevale odhoda na SP,« je dejal redni udeleženec vseh odmevnih predstav v vodi od olimpijskih iger 2000 v Sydneyju.

Sicer pa je v zadnjih nekaj letih slovenski vaterpolo padel v prepad in zdaj pot navzgor že dolgo išče zaman. Državno prvenstvo spremlja le še peščica zanesenjakov. Kranj, glede na tradicijo in bazo igralcev edina zares verodostojna metropola te športne panoge pri nas, je začel izginjati z vaterpolskega zemljevid. Koprskega razcveta je bilo hitro konec, ljubljanske vaterpoliste, zdaj državne prvake, pa v mestu neštetih športnih klubov in sekcij ter posledično interesov komaj kdo pozna. Razen kajpak družinskih članov, prijateljev in sošolcev.

Od kod takšen potop na dno bazena? Zgodba se je začela sesuvati pred 14 leti, ko sta Kranj in Ljubljana prvič gostila EP v vaterpolu. Namesto novega koraka navzgor je ostal okus o zapravljeni priložnosti: slovenska reprezetanca je bila zadnja, mesto nižje kot štiri leta prej na EP v Firencah, odpovedal pa je tudi organizacijski del, saj so se prireditelji naivno lotili finalne tekme med Hrvaško in ZRJ, razgrajanju na tribunah in ob njih ni bilo videti konca.

Pozneje se je Slovenija le še enkrat uvrstila na EP, leta 2006 v Beograd, dolgovi so se kopičili pod različnimi vodstvi, najhuje pa nato s ptujskim podjetnikom Milanom Kranjcem, ki si je vaterpolsko predsednikovanje izbral za odskočno desko k dvoboju za vodilno mesto v OKS, a mu je proti Janezu Kocijančiču – pričakovano – spodletelo.

Pred kratkim so v Ljubljani sestavili novo zvezo, vodi jo Boštjan Tušar, kadetski reprezentanci je nazadnje zmanjkal le gol do poti na prvenstvo stare celine. A dokler pri VZS ne bodo sestavili članske vrste in končno določili selektorja, ne gre pričakovati širše prepoznavnosti. »«Dejansko brez članske reprezentance napredovanja preprosto ne bo. Za začetek bi jo lahko prijavili v jadransko ligo,« pravi Tadej Peranovič, vrsto let reprezentant, zdaj trener kranjskih upov. Podobno razmišljajo tudi njegovi vrstniki. Tisti, ki v Sloveniji poznajo čase polnih tribun tudi na vaterpolskih tekmah.