Olimpiji za sodelovanje več kot Sloveniji za zlato

FIBA skrbno pazi, da denar ne bi pokvaril šampionov in da bi se reprezentance na največjih tekmovanjih borile zgolj za slavo.

Objavljeno
20. september 2017 22.32
Eduardo Brozovič
Eduardo Brozovič
Ljubljana – Vsaj s 27 milijoni evrov bi mednarodna zveza nagradila slovensko reprezentanco, če bi brez poraza osvojila naslov evropskega prvaka v nogometu. Vodilni v košarkarskem združenju FIBA medtem že od ustanovitve leta 1932 skrbno pazijo, da denar ne bi pokvaril šampionov. Najuspešnejšim na letošnjem eurobasketu je tako poleg prigaranih kolajn vnovič pripadel zgolj topel stisk rok funkcionarjev.

»Prireditelj prvenstva mora zagotoviti komplete zlatih, srebrnih in bronastih odličij za košarkarje in strokovne štabe treh najuspešnejših moštev. Edine predvidene nagrade za igralce so za člane izbrane elitne peterke in najboljšega posameznika tekmovanja. FIBA Europe priskrbi pokal za prvaka.« Tako pravi 14. poglavje tekmovalnega pravilnika FIBA, ki opredeljuje nagrade na njenih reprezentančnih tekmovanjih. Kratko in jedrnato, a tudi siromašno, če upoštevamo, da gre za športno panogo, ki po finančnih tokovih po vsem svetu zaostaja le za nogometom. Za dejavnost neštetih milijonarjev, za katero smo se v Sloveniji že skoraj sprijaznili – vsaj na klubski ravni –, da je postala predraga, da bi lahko bili v njej konkurenčni.

Ni si težko predstavljati, kako bi Košarkarski zvezi Slovenije prišel prav kakšen evro »žepnine«, ki bi ji ga nakazala njena cehovska mačeha. Domače ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je v skladu s svojim pravilnikom namenilo za podvig 17.080 evrov, ministrica Maja Makovec Brenčič je priskrbela dodatnih 50.000 €, nekaj bodo primaknili največji pokrovitelji zveze. Vsi si zaslužijo zahvalo, a z zbranim denarjem KZS ne bo pokrila niti svojega primanjkljaja. V koledarskem letu 2016 je pridelala 388.203 evrov izgube, torej le malo manj, kot je znašal dobiček domačega eurobasketa 2013, ki je bil večleten projekt. Dodatnih 66.560 evrov minusa ji je navrglo leto 2015, na srečo so bila plodne sezone poprej.

Pred tem je KZS zadnjič poslovala z rdečimi številkami v letu 2006, ko jo je presenetila prva uvrstitev na svetovno prvenstvo, ki je bilo za nameček na daljnem Japonskem. Krivuljo je bilo takrat lažje zasukati navzgor, saj svet še ni zašel v globoko krizo, današnje gospodarske razmere pa so za slovenski šport še vedno krute. Predvsem v kolektivnih panogah bodo vse težje ohranili visoko raven vsi, ki morajo delovati na povsem različnih valovnih dolžinah kot njihove mednarodne zveze in si hkrati ne prizadevajo za posodobitev okorelih sistemov. To še posebej velja za evropsko košarko, ob kateri imamo pogosto vtis, da jo želi FIBA sistemsko razgraditi in vrniti v že preživete čase, njene članice – tudi KZS – pa zgolj servilno prikimavajo.

Zanimivo je, da se samovšečni in samozadostni šefi FIBA znajo zganiti, ko se čutijo ogrožene. Potem ko so že pred 20 leti s pasivnostjo podžgali vodilne klube, da so začeli razmišljati o avtonomni evroligi in jo leta 2000 tudi ustanovili, so dolgo tuhtali, kako bi zobno pasto stlačili nazaj v tubo. A bučno najavljena »liga prvakov« za košarkarje pod njenim okriljem, v kateri je predlani igral Helios, letos pa se je vanj morala preseliti Petrol Olimpija, pomeni rešitev le za moštva nižjega srednjega razreda. Boljši so ostali zvesti evroligi in evropskemu pokalu pod streho ULEB. V svoji LP je FIBA letos znižala skupni nagradni sklad s 5,2 milijona evrov na 3,5 milijona, toda najboljši bodo prejeli več denarja kot lani. Zmagovalcu bo pripadel milijon evrov, podprvaku 400.000, četrtfinalistom po 100.000, udeležencem prvega kroga po 50.000 evrov.

Petrolu Olimpiji bo torej FIBA plačala za nastopanje v uvodnih 14 kolih dokaj simbolično vsoto denarja. Vendar bo le malenkostno nižja od zneska, ki ga bo slovenska reprezentanca prejela za zlato kolajno od vseh sistemskih virov, mednarodnih in domačih. Za primerjavo: v minuli sezoni Ulebove evrolige je bila vsaka zmaga v 30 kolih prvega dela vredna 40.000 evrov, v četrtfinalu 80.000, prvak je prejel dodaten milijon, podprvak 500.000, tretji 300.000 € ... Vsem je kajpada pripadel še delež od prodaje televizijskih pravic in skupnega trženja.

FIBA pa vztraja: reprezentance se borijo za slavo, ne za denar.