Gora Langtang Lirunga usodna

Katmandu - Slovenskega alpinista Tomaža Humarja so našli mrtvega na višini 5600 metrov, je za Radio Slovenija povedal Viki Grošelj. Po njegovih podatkih so truplo že uspeli prinesti v bazni tabor pod goro Langtang Lirunga v Himalaji.

Kot je že znano, je bil Humar od ponedeljka ujet v steni gore. Po za enkrat znanih informacijah je imel Humar zlomljeno hrbtenico, rebra in nogo. To je Humar sam sporočil šerpi v bazni tabor, je za delo.si potrdil Grošelj.

Humar verjetno umrl že v ponedeljek ali najkasneje v torek

V  reševanje se je vključila tudi švicarska ekipa, ki je sicer že včeraj prispela v Nepal, a zaradi oblačnosti niso mogli vzleteti. Danes jim je to le uspelo, a je bilo za Humarja že prepozno.

"Ob pol enih po našem času se je začelo reševanje. Vreme je bilo očitno dovolj ugodno, da so lahko Švicarji poleteli, začeli z iskanjem in Tomaža našli na višini 5600 metrov, nižje, kot smo pričakovali. Simon Anthamatten se je spustil do njega, ugotovil, da je mrtev, ga pripel na reševalno vrv. Nato so ga s helikopterjem prenesli v bazni tabor, se vrnili nazaj po Simona in tudi njega odpeljali dol in akcija je bila s tem zaključena," je za STA dejal Grošelj.

Reševalno skupino so sestavljali pilot Robert Andenmatten, eden najbolj izkušenih reševalcev in ekstremnih plezalcev na svetu Simon Anthamatten, ter vodja zermattske gorske reševalne službe Bruno Jelk.

"Po prvem pregledu so reševalci ugotovili, da je dejansko imel zlomljeno nogo. Po rekonstrukciji so ugotovili, da so se zadeve za Tomaža končale že v ponedeljek najkasneje v torek. Vsa akcija je potekala v prazno, kot se temu reče, kljub temu pa sem pomirjen, da so Švicarji ugotovili, kaj se je zgodilo, da so ga našli in vsaj to ni bilo zaman, da bi še naprej ostali v negotovosti," je še povedal Grošelj.

Iz kabineta predsednika vlade so sporočili, da so sožalje Humarjevi družini izrazili tudi premier Borut Pahor, predsednik Danilo Türk in zunanji minister Samuel Žbogar.

Akcija Nanga Parbat se na žalost ni ponovila

Humar je leta 2005 obtičal v steni Nanga Parbat na višini 6000 metrov, od koder pa so ga s pomočjo helikopterja pakistanske vojske rešili. Reševalna akcija je bila edinstvena, saj sta se pilota steni približala na manj kot meter ter spustila vrv z utežjo, na katero se je Humar pripel. Ob tem se je zapletlo, ker je ena od vrvi ostala pripeta v ledeno steno, a se je ta še pravi trenutek odtrgala. Pilota sta od takratnega slovenskega predsednika Janeza Drnovška prejela odlikovanje zlati red za zasluge.

Humar je takrat sklenil, da bo Pakistancem po svojih močeh poskušal lajšati vsakdanje življenje. Ena od obljub je bila, da bom z denarjem in zdravili pomagal graditi bolnišnico v vasi Tashering pod južno steno Nange Parbat.

Tomaž Humar nikoli bi bil človek pravil

Tomaž Humar, rojen leta 1969, je vedno zatrjeval, da ne pleza zaradi slave ali alpinističnih nagrad, pa čeprav ga je po preplezani južni steni Daulagirija leta 1999 poznal praktično ves svet. Plezal je zato, ker je „zares zadihal šele na 5000 metrih", je že pred časom zapisal na svoji spletni strani. V dolini ni imel obstanka - srce, razum in noge so ga, od kar ve zase, vlekle gor, v stene. Kot je dejal, je plezal zato, ker je samo v steni zares blizu Njemu.

Priznaval je, da nikoli ni bil človek pravil. Že zelo zgodaj se je odločil, da je njegova zgodba s stenami samo njegova in da njegovih poti ne bo določal nihče razen njega samega. Odpovedal se je klasičnim himalajskim odpravam, kjer je treba poslušati vodjo, in postal sam svoj gospodar.

V Himalaji je od leta 1977 do danes življenje izgubilo že več kot 20 slovenskih alpinistov (STA)

-  10.07.1977 je na pobočjih Hidden Peaka, (Gašerbrum 1, 8068 m) izginil 25-letni Drago Bregar. -  15.05.1979 je Šerpa Ang Phu med sestopom po Hornbeinovem ozebniku zdrsnil v prepad. Naslednji dan so ga našli mrtvega na robu ledenika Rongbuk.

- 24.04.1983 je v lednem plazu pod Manaslujem (8125 m) umrl 31-letni Jernej Zaplotnik - Nejc, vrhunski alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik, uveljavljeni pisec, ki je bil tedaj tudi načelnik AO Kranj. Z njim je pod istim plazom umrl tudi 32-letni Ante Bućan, študent elektrotehnike iz Splita. Do nesreče je prišlo med hrvaško odpravo, malo nad taborom I, na ledeniku nekako 4400 m visoko.

- 22.04.1985 je v smrt zdrsnil 27-letni Borut Bergant - Čita, prav tako vrhunski alpinist, gorski vodnik in reševalec, sicer pa strojni ključavničar doma v Tržiču. S tovarišem sta sestopala z Jalung Kanga (8505 m, skupina Kangčendzenge, zahodni vrh te mogočne gore).

- 03.05.1991 sta 35-letna Marija Frantar - Mariča in 36-letni Jože Rozman, oba člana odprave Kanč '91, odšla proti vrhu Kangčendzenge (8586 m). Pihal je močan veter in vrh je bil zavit v oblake. 150 metrov pod vrhom sta bila, ko sta se javila po radijski zvezi. Bila sta hudo izčrpana, dodatnega kisika jima je zmanjkalo in Frantarjeva je - očitno jo je prizadel že edem - vse slabše videla. Odločila sta se za povratek. Ob 19. uri se je potem Rozman še enkrat oglasil. Kmalu potem sta očitno zdrsnila in padla na snežni plato tisoč metrov nižje.

- 15.06.1993 je umrl Boštjan Kekec, alpinist iz Škofje Loke, udeleženec slovenske odprave na K2 (8611 m). V četrtem višinskem taboru je s soplezalcem čakal, da bi šla kot druga naveza na vrh. Pa se je vreme poslabšalo, zbolel je za višinsko boleznijo in potem toliko je oslabel, da ni mogel več sam sestopiti. Tovariši so mu sicer pomagali, toda med transportom v dolino je (7300 m visoko) izdihnil.

- 04.09.1992 je v daljnem Nepalu spet ugasnilo življenje enega naših odličnih alpinistov, čeprav samo nesrečo ne moremo šteti za alpinistično. Med pristopnim pohodom je utonil 31-letni Damjan Vidmar - Damč iz Škofje Loke, član Plezalnega kluba Škofja Loka in udeleženec slovenske odprave na 7468 m visoki vzhodni vrh Kumbakarne (Jannu East). Odšel se je okopat v reko Kabeli Kola, pa mu je izgleda spodrsnilo in - odnesla ga je voda.

- 14.10.1994 je med sestopanjem izginil 25-letni Beno Dolinšek, član Mariborske himalajske odprave. Dan poprej sta s tovarišem prišla v T3 (6600 m). Toda nastopilo je slabo vreme in ker se je tovariš slabo počutil, se je odločil da poskusi sam priti na vrh Anapurne III (7555 m). Dosegel je že višino 7000 m, toda obdajala ga je megla in še snežilo je, zato se je odločil za sestop. Ob 15. uri se je zadnjič javil z višine 6750 m.

- 20.06.1995 je med poskusom prvenstvenega solo vzpona prek zahodne stene Gašerbrum 4 v Karakorumu umrl Miroslav Svetičič - Slavc .

- 30.10.1995 je na svoj 55. rojstni dan med sestopom s 6091 m visokega Pisanga na zasneženi vršni strmini 700 m globoko zdrsnil celjski planinec Drago Žlof. Trije tovariši, tako kot on udeleženci enega od naših trekingov na območje Anapurn, so videli kam je padel, toda pomoči mu ni bilo več. Šele 4. novembra so njegovo truplo lahko prenesli v dolino in naslednji dan so ga ob sveti reki Marsiando upepeljili po lokalnem običaju. 12.11. so žaro z letalom pripeljali v domovino in 13.11. so jo pokopali na mestnem pokopališču v Celju.

- 08.09.1996 je med sestopanjem k reki Seti, po kateri so pluli z rafti, izginil 36-letni Marin Gasparini, udeleženec trekinga.

- 04.10.1996 zgodaj zjutraj sta iz baznega tabora (5300 m) odšla Žiga Petrič (25) in Bojan Počkar (33 let) in od tedaj ju ni nihče več videl. 27. septembra sta v spremstvu zdravnice in nekaj Nepalcev prišla pod njun cilj: 2000 m visoko vzhodno steno vzhodnega vrha (7468 m) Kumbakarne. Na enega najvišjih še neosvojenih vrhov, s katerim se je Počkar že dvakrat "spoprijel", sta se želela povzpeti na alpski način. Kmalu po odhodu na njuno drugo aklimatizacijsko turo, ki ju je vodila proti Kabrujem (vrhovi nasproti njunega cilja), ju je zakrila megla - sicer vsakdanji pojav - in vse bolj je začelo snežiti. Snežilo je vso noč in še naslednji dan. Ko se je 7. oktobra zjasnilo, ni bilo nobenih sledov, le številne plaznice so bile vsepovsod. Iskanje ni rodilo sadov in 17. oktobra so brez njiju pospravili in zapustili tabor.

- 31.10.1997 je z grebena med skrajno zahodnim vrhom (Nuptse W-2, 7742 m) in zahodnim vrhom Nuptseja (Nuptse W-1, tudi Srednji Nuptse, 7784 m) - očitno zaradi sunka vetra - v JZ ostenje omahnil Janez Jeglič - Johan (36), potem ko je četrt ure pred tem zaključil prvi vzpon prek zahodne steni Nuptseja.

- oktobra 2000 je pri sestopu z Džonngsanga/Jongsanga (Janak Himalaja) po prvenstvenem vzponu umrl Andrej Markovič.

- oktobra 2000 je pod vrhom Lakpa Dordže/Lakpa Dorje umrl Andrej Zaman.

- 15.10.2003 je kmalu po začetku trekinga umrl Emil Veler iz Cirkovc.

- maja 2004 med povratkom odprave na Daulagiri je na meliščih Kalopani umrl Jože Šepič. Šepič je želel kot prvi slovenski alpinistični turist osvojiti vrh 8167 metrov visokega Daulagirija, zato se je spomladi pridružil šestčlanski odpravi pod vodstvom alpinista Andreja Štremflja. Takrat je vrh Daulagirija osvojilo pet alpinistov, Jožetu Šepiču pa je to preprečila višinska bolezen. Zanj je bil usoden sestop z gore, saj se je odprava v dolino spuščala v zelo gosti megli, ostali člani odprave pa so šele po vrnitvi v bazni tabor opazili, da Šepič manjka. Začelo se je iskanje, ki je trajalo 11 dni, pridružili pa so se mu tudi tuji alpinisti, ki so bili tedaj pod Daulagirijem, in domačini.

- 18.5.2005 je na na Everestu ostal Marko Lihteneker. Lihteneker in njegov kolega Viktor Mlinar sta osvojila najvišjo točko planeta. Mlinar se je zvečer vrnil v višinski tabor, ki leži na višini 8300 metrov, Lihteneker pa naj bi zaradi slabega vremena izgubil nadzor na volumnom kisika. Lihteneker in Mlinar sta sodelovala v ruski komercialni odpravi na Everest, ki jo je vodil Alexander Abramov.

- 25.8.2008 z gore Mustagh Tower se ni vrnil Pavle Kozjek, prvi slovenski alpinist, ki je osvojil Mount Everest brez dodatnega kisika. Skupaj z Dejanom Miškovičem sta se vzpenjala na na 7.273 metrov visoko goro v Pakistanu. Ko sta preplezala steno, sta se na grebenu med obema vrhovoma razvezala. Takoj nato se je pod Pavletom Kozjekom odlomila snežna opast, zaradi česar je padel čez steno. Miškovič je obtičal na približno 6.400 metrih nadmorske višine in bi bil brez ustrezne opreme in hrane. Pri sebi je imel le satelitski telefon, s katerim je obvestil Gregorja Kresala, tretjega člana odprave, ki pa je bil že v domovini, saj je moral odpravo teden zaradi bolezni zapustiti. Pomoč za Miškoviča je prišla pravočasno.

- 4.10.2008 se je pri sestopu z osemtisočaka Cho Oyu v Himalaji smrtno ponesrečil 30-letni alpinist Miha Valič. Miha Valič je bil gorski vodnik in reševalec ter vodnik reševalnega psa. Bil je edini človek, ki se je v eni zimski sezoni sam povzpel na vse evropske štiritisočake.

- 3.10.2009: Na osemtisočaku Manasluju, osmi najvišji gori sveta, se je smrtno ponesrečil slovenski alpinist in gorski reševalec Franc Oderlap iz Mežice. Enainpetdesetletni Oderlap je v nepalski Himalaji skupaj z Davom Karničarjem preizkušal opremo za smučarsko odpravo na K2, predvideno v letu 2010, ko ga je na višini 5800 m v glavo zadel kos ledu. Oderlap je kljub uspešnemu prevozu v katmandujsko bolnišnico in takojšnji medicinski pomoči umrl. Oderlap se je v anale vpisal, ko se je kot prvi Slovenec povzpel na najvišje vrhove vseh celin.

- 10. 11. 2009: Med solo vzponom na Langtang Lirung se je ponesrečil Tomaž Humar. Slednji se je po nesreči 9. novembra še javil po telefonu in sporočil, da ima zlomljeno nogo. Pomoč zanj je v slabih vremenskih razmerah je prišla prepozno in švicarski reševalci so 13. novembra potrdili le še, da so našli posmrtne ostanke slovenskega alpinista, ki je bil v izjemnih težavah že leta 2005 med vzponom na Nanga Parbat.