Albin Felc, v 71. letu z vsem žarom na ledeni ploskvi

Kariero je končal pred 30 leti, a se od hokejske palice nikoli ni ločil. Ko obuje drsalke, dobi njegov svet druge razsežnosti.
Objavljeno
13. februar 2012 13.39
Posodobljeno
13. februar 2012 13.46
Mojca Finc, šport
Mojca Finc, šport
Da mu zdravje v 71. letu dobro služi, potrjuje s treningom, ki ga enkrat na teden opravi pri veteranih. »Kakšen trening, to je samo rekreacija!« na očitno razliko opozori član slovenske hokejske hiše slavnih.

Albin Felc je hokejska legenda, ki je pustila v slovenskem športu velik pečat. V jeseniškem moštvu, s katerim je osvojil 14 naslovov državnega prvaka, je prvič zaigral s sedemnajstimi leti. S 418 goli je bil najboljši strelec jugoslovanskega prvenstva. Izjemen je bil tudi na reprezentančni ravni. Za Jugoslovijo je odigral 155 tekem in prispeval 82 zadetkov. Nastopil je na treh olimpijskih igrah in devetih svetovnih prvenstvih. Zablestel je v Grenoblu leta 1968, kjer je z izbrano vrsto nekdanje države osvojil naslov svetovnega prvaka v skupini B, se ovenčal z naslovom najboljšega strelca prvenstva, mesto je dobil tudi v najboljši peterki.

»Statistiki ne sledim in kar tako iz glave težko preštejem, na koliko prvenstvih sem igral. S tem se ne obremen­jujem,« je povedal vselej skromni in redkobesedni Bine. Tudi za lovorike, s katerimi je bogato napolnil domačo vitrino, se ne zmeni dosti. »Priznanje je potrditev, ki traja nekaj dni, nato pa postane zgodovina. Veliko bolj pomembno mi je bilo, da sem v igri užival in se vedno trudil napredovati, biti še boljši,« je razkril svojo miselnost častni član občine Jesenice, ki so ga v švicarskem klubu Olten izbrali za najboljšega hokejista v svoji zgodovini.

Kruh si je služil še v Italiji in na Hrvaškem. »V tujini sem dobil dragocene izkušnje, v Švici sem bil kot izučen klepar ob igranju hokeja zaposlen v delavnici, vendar bi bil takrat raje v domačem okolju, obkrožen s prijatelji. Najraje sem namreč doma,« je povedal nekdanji hokejist iz Kurje vasi. Tudi Amerika ga ni prepričala. S Tonetom Galetom in Viktorjem Tišlarjem so bili prvi iz Jugoslavije, ki so izkusili igro v prestižni NHL. Po izjemnem SP v Grenoblu je oblekel dres moštva St. Louis Blues. »To je bil samo kamp za trening,« je poudaril v svojem značilnem skromnem tonu. Gale in Tišlar sta ostala onstran luže, on se je po mesecu dni vrnil domov. »Okusil sem ameriško igro. Res je, da se človek vsega navadi, vendar bi v ZDA težko ostal. Način življenja je drugačen, ni mi ustrezal,« se spominja 70-letni Felc.

Po karieri vodil lokal

Na začetku svoje športne poti je delal v jeseniški železarni. Takrat so igrali še za bone za hrano. »Sredi 60. let prejšnjega stoletja smo hokejisti začeli prejemati plačilo, a vsota je bila skromna,« je povedal, naredil premor in dodal: »Pravzaprav je bila tak­šna, kot jo zdaj dobivajo naši hokejisti,« je namignil na sago, ki se (je) dogaja(la) na Jesenicah. »Tri mesece smo bili na ledu, zdaj jih fantje na led­ni ploskvi preživijo devet ali deset. Vsekakor pa imajo boljše razmere, kot smo jih imeli mi,« je primerjal možnosti za trening v dveh tako različnih obdobjih.

Kariero je končal v Celju. Potem ko je hokejsko palico postavil v kot, je leto dni vodil jeseniško moštvo, nato pa trenersko poglavje končal. Nikoli mu ni bilo žal, da ni vztrajal pri karieri na tej ravni. »Trenerstvo je ozko področje, v slovenskem šport­nem prostoru ni velike izbire,« je pojasnil, zakaj se ni videl v tej vlogi. Odločil se je za nov izziv. V Radovljici je odprl gostinski lokal. »Delo z ljudmi mi ni bilo tuje, saj sem bil vse življenje v stiku z njimi. Gostinstvo zato zame ni bilo velika sprememba. Vsak človek kdaj zaide v bife in z obiski spoznaš, kako ta posel deluje. Lahko bi rekel, da sem pokoj dočakal v gostinskem lokalu,« je razpredal o svojem projektu, z gostinstvom se je ukvarjal 12 let. Pa je v tem času težko biti upokojenec? »Pravzaprav sploh ne veš, da si v tem življenjskem obdobju. Začutiš takrat, ko te napade bolezen. Zdravje mi kar dobro služi,« je Albin Felc odgovoril na vprašanje in omenil, da ga mučijo bolečine v hrbtu.

Luka po dedijevih stopinjah

Tri desetletja po športni upokojitvi je hokej še vedno njegova velika strast. »Žar do tega športa ima preprosto v sebi,« pravi žena Vlasta, upokojena novinarka Dela, s katero prebivata v Radovljici. Z veteransko ekipo je bil nazadnje na turnirju v Belorusiji. »To je bilo izjemoma, drugače v tujini ne igramo,« je potrdil, da se drži domače dvorane. »Premor nastopi konec marca, jeseni pa se vrnemo na led. Vmes misli preusmerim h gobam. Hokejsko palico narobe obrnem in grem v gozd. Ni mi hudega,« je razkril, kako preživlja čas, ko pospravi drsalke in plošček. Ukvarja se s tremi vnuki, veliko pozornosti pa nameni tudi psu.

Da ima šport v genih, je potrdila starejša hči Sabina, ki ji je bila namesto ploščka ljubša oranžna žoga; bila je članica slovenske košarkarske reprezentance. Po dedijevih stopinjah pa stopa 10-letni vnuk Luka, s katerim se rada preizkušata na ledu: »Letos še nisva drsala skupaj, lani pa.« Svojo nadarjenost nadobudni hokejist pili v šoli Rudija Hitija. Dedek Bine mu redkokdaj da kakšen nasvet, saj ga ne želi obremenjevati. »Znanje pridobiva v hokejski šoli,« je zadovoljen, da je njegov naslednik v pravih rokah.

Odprto avstrijsko prvenstvo spremlja, prav tako državno, vendar z razdalje, poudarja. Najpogosteje z udobnega domačega kavča, na prizorišče redko odide. »Nazadnje sem bil v Podmežakli decembra, ko je pri Jesenicah gostoval Medveščak,« je povedal in pripomnil, da ga ubogo stanje na njegovih Jesenicah žalosti. Tekmam priznane NHL ne sledi, prebere pa rezultate. Občuduje Anžeta Kopitarja, ki je zanj največ­ji hokejist v zgodovini slovenskega športa. »O Anžetu vse samo najboljše. Njegovi dosežki so izjemni. Tudi če bi danes končal kariero, je že dosegel ogromno. V prihodnosti naj le nadaljuje v tej smeri,« je pohvalil hrušiškega zvezdnika v dresu kraljev iz Los Angelesa. Če je Felc s Tišlarjem in Galetom (ki sicer nikoli nista odigrala cele uradne tekme NHL v ligaškem tekmovanju) oral ledino slovenskega hokeja v prestiž­ni severnoameriški ligi, je Kopitar s svojimi predstavami postavil povsem nove mejnike.

Iz NeDela