Anžetov prihod bi bil nagrada, jaz pa bi imel sladke skrbi

Selektor Ivo Jan po blejskem hokejskem turnirju o psihologiji, zaupanju slačilnice in SP v Kazahstanu
Objavljeno
11. februar 2019 11.58
Posodobljeno
11. februar 2019 13.37
Ivo Jan je napovedal naslednje snidenje z risi sredi aprila, dva tedna pred SP skupine B.
FOTO Roman Šipić/Delo
Bled - Pred Ivom Janom, od zadnje jeseni novim selektorjem slovenske hokejske reprezentance, je zahtevna naloga. Potem ko risi pred slabim letom niso uresničili cilja vrnitve v najvišji svetovni razred, bodo vnovič vizum za elito napadali ob koncu aprila na prvenstvu v Kazahstanu. Jan je vodil moštvo doslej na dveh turnirjih, nazadnje prejšnji teden na Bledu.


Za vami sta v vlogi selektorja novembrska in februarska preizkušnja. Kako se ozirate k turnirjema?


Že s prvim v Minsku, četudi smo nastopili v močno pomlajeni zasedbi, sem bil zadovoljen. To je bil prvi test zame v novi vlogi, predvsem sem se želel prepričati o tem, da je baza konkurenčnih hokejistov pri nas širša, kot si marsikdo misli. Jasno, želja za ta februarski turnir pred domačim občinstvom je bila zbrati tudi tiste izkušene rise, s katerimi bomo napadali uvrstitev v najvišjo skupino svetovnega hokeja, toda tudi tu smo se lahko prepričali, da nimam le tistih petih ali šestih dolgoletnih udarnih adutov, temveč še nekaj novih obrazov za mednarodno raven. Poglejte le denimo, kako je za konec z goloma v udarnem napadu opozoril nase Miha Zajc. Zelo resno ga bom spremljal tudi v prihodnje.


A vseeno seveda ne boste mogli prezreti nekaterih, ki jih tu ni bilo. S seznama ste morali zaradi poškodb prečrtati Blaža Gregorca, Anžeta Kuralta, Kena Ograjenška, predčasno je zadnjo blejsko tekmo z Belorusijo sklenil Jan Urbas, na zadnjem SP, lani v Budimpešti, kapetan Slovenije.


Seveda je najbolj pomembno, da nihče med njimi ni huje poškodovan. Kuralt je prejel udarec v predel medenice, Ograjenšek
okreva po poškodbi ličnice, Gregorc je imel nekaj težav z roko, zdaj je boleča prepona botrovala predčasnemu Urbasovemu odhodu z blejskega ledu. Pred vsemi je zelo pomemben sklepni del ligaške sezone, za nikogar med njimi pa ni ogrožen nastop na svetovnem prvenstvu. Kajpak stiskamo pesti, da ne bo kakšnih novih težav.


Ter seveda upate na uigranost Žige Jegliča, Roberta Saboliča in Roka Tičarja, ki so po enem letu prav na tem turnirju spet igrali skupaj v udarnem slovenskem napadu.


Predvsem je zame pomembna pozitivna miselnost. Tako mora razmišljati sleherni igralec pri moštvu. Kako sestavimo posamezne napade ali branilske pare, je seveda druga plat želene poti k uspehu. Ni pa treba skrivati, da je za trenerja vsekakor lažje, ko ima opraviti z igralci, ki se med seboj dobro poznajo in so povrh še na ledu uigrani. Prav to je prednost Roka, Žige in Roberta.


Reprezentančna slačilnica vam sicer tudi kot trenerju ni tuja, saj ste sodelovali že v strokovnem štabu selektorja Nika Zupančiča pred slabimi tremi leti na SP skupine B v Katovicah na Poljskem. Kakšni so spomini?


Zagotovo mi je zdaj lažje, ker sem že takrat bil pri moštvu in še od bližje spoznal sposobnosti na ledu in pristop številnih igralcev, ki tudi zdaj kandidirajo za pomembne vloge pri moštvu. Ključno je zame medsebojno zaupanje med stroko in hokejisti. Zato sem se takrat tudi sam trudil, da bi ohranjal kar največ stikov z igralci.


Kako zdaj gledate na to, ko ste najbolj odgovorni v tem novem strokovnem štabu?


Predvsem razmišljam na način, v katerem se prepletata profesionalnost in sproščenost. Res, takrat smo se veselili v Katovicah uspeha in vrnitve v elitni razred, toda pogrešal sem več sproščenega ozračja v celotni reprezentanci.


Toda hkrati se je vsaj glede odziva in želje igralcev po nastopih v reprezentančnem dresu precej spremenilo od časov, ko ste bili vi na ledu. Takrat so si pogosto sledili izgovori o odsotnosti povabljenih reprezentančnih kandidatov, kajne?


Od takrat se je res marsikaj spremenilo. Predvsem večina naših hokejistov igra pri urejenih klubih na tujem, brez komunikacije z njimi in njihovimi delodajalci preprosto ne gre. Poglejte le zadnji primer Anžeta Kuralta, ki sem si ga želel imeti na Bledu. A poklical sem na njegov madžarski klub, se z odgovornimi pogovoril o tem, da bi bilo zanj res bolje, da po zadnji poškodbi počiva ter nato pripravljen soigralcem pomaga v končnici EBEL. Če pa se vrnem k svoji dobi na ledu: zgodilo se je, da sem bil celo edini reprezentant, ki je igral na tujem. Drugi so se med seboj dobro poznali, komunikacije z menoj ali delodajalci pa ni bilo …


Kako si predstavljate psihološki del vaših nalog pri pripravi za SP? Zgolj na tej sproščenosti med stroko in igralci, ki jo omenjate? Kako bo s hierarhijo pri odločanju?


Pomembno je že medsebojno spoštovanje v strokovnem štabu. Vsak se mora zavedati pomembnosti svojih nalog in to uspešno prenašati na igralce. Tudi temu smo namenjali v naših pogovorih precej pozornosti tako zdaj na Bledu kot tudi na turnirju v Minsku. Prioriteta je seveda naša igra, ta mora biti na kakovostni ravni za boj z najboljšimi. Tudi zato se bom precej več pogovarjal s hokejisti, kot je bilo to v navadi pri nas v preteklosti. Nikakor ni nujno, da bom pri kakšni ključni odločitvi upošteval njihovo mnenje, a rad bi ga slišal. Morda je tudi to izostalo, ko smo imeli selektorje iz tujine. O njihovi strokovni podkovanosti ni bilo nikakršnega dvoma, toda prišli so iz okolja neomejenega nabora hokejistov. Ko tam trener zapiska, so vsi pri priči pripravljeni na delo, pri nas pa včasih potrebuješ tudi kakšno drugo spretnost ali motivacijski prijem. Tako je pač v okolju, kjer se prepletata resna germanska in lahkotnejša balkanska miselnost.


A pomladi boste na najpomembnejšem tekmovanju za rise v poolimpijski sezoni, SP skupine B v Kazahstanu, imeli opraviti zlasti s tekmeci vzhodnoevropske miselnosti oz. predstavniki šole hokeja iz nekdanjega sovjetskega prostora, ki jo, kot vas že dolgo poznamo, zelo spoštujete.


Drži, res sem pogosto občudoval ruske hokejiste in vse tiste, ki so uspešno obvladovali igro moskovske šole. Ni nam treba skrivati, za podvig v Kazahstanu bomo morali premagovati tekmece iz prostora vzhodne Evrope, zlasti proti domači vrsti in Belorusiji nas čakata izjemna izziva. Potrebovali bomo tudi srečo, a si jo bomo seveda morali tudi prigarati na ledu kot v trenutkih, ko smo obe reprezentanci na velikih tekmovanjih že premagovali.


Pa vas skrbi tista večna težava hokejskih selektorjev v zadnjih letih pri nas, ko se nekateri igralci s svojimi klubi na tujem ne uvrstijo v ligaško končnico in so nato mesec ali celo dva brez ustreznega ritma v pričakovanju svetovnega prvenstva?


Prav pri tem lahko nadaljujeva pogovor spet pri temi, o kateri sem že govoril – medsebojnem zaupanju med igralci in trenerji. Poglejte, povsem jasno mi je, da ne more vsak igrati pri šampionskem klubu, ki bo v svoji ligi preskakoval oviro za oviro ter po izjemnem ritmu končnice prišel še v reprezentančno slačilnico. Res sem v zadnjih letih pogrešal več tega zaupanja. Stavil bom na odkritost, prav nikogar ne bom silil, da bi igral za vsako ceno. Če bo na ravni 100-odstotnega pristopa in telesne pripravljenosti, ne bo nikakršnih težav, če bo ta raven denimo 80-odstotna, pa bomo skupaj videli, kako bomo ravnali. V Katovicah sem bil kot vmesen člen med selektorjem in igralci, zdaj rad sam pogosto govorim z njimi. Dobro se zavedam, da sem tu zaradi njih, ne pa oni zaradi mene. Bil sem igralec in dobro vem, kako je pomembno, če pridejo iz kluba v urejeno reprezentančno okolje.


Kako pa si predstavljate sklepne priprave za svetovno prvenstvo, kako boste ravnali s tistimi, ki bodo prej, kot bi si želeli, sklenili svoje klubske obveznosti?


Zadnje skupne priprave bodo trajale dva tedna. Niso znane še vse podrobnosti, za zdaj imamo v načrtu dve tekmi z italijansko reprezentanco ter eno z madžarsko, to bo vsekakor koristno pred odhodom v Kazahstan. Se pa pogovarjamo na zvezi, da za vse tiste kandidate, za katere se bo klubska sezona končala hitro, pripravimo skupno vadbo s kondicijskim trenerjem.


Domačo hokejsko javnost vedno znova zanima vaše razmišljanje o možnosti prihoda k reprezentanci Anžeta Kopitarja iz NHL ter Jana Muršaka, nazadnje kapetana Slovenije na lanskih OI?


S slednjim sem govoril pred nekaj dnevi, ko se je iz Slovenije vrnil k svojim klubskim obveznostim v Bern. Že pred sezono sva se dogovorila, da ga ne bom vabil na te pripravljalne turnirje, saj je imel v zadnjih letih pogosto smolo s poškodbami, zato je med sezono v Švici zanj najbolj pomembno, da se izkaže pri zahtevnih delodajalcih. Zagotovil pa mi je, da se nam bo, če bo le zdrav, na zadnjih pripravah za SP pridružil. Glede Anžeta pa ni nikakršnih skrivnosti. Dokler se v Los Angelesu bori za končnico NHL, ga ne moremo obremenjevati z domačimi željami. Njegov morebiten prihod pa bi bila izjemna nagrada za nas, meni kot selektorju bi prinesla sladke skrbi glede postave.


Jutri vas sicer ne bo v Podmežakli na največjem slovenskem hokejskem derbiju, saj imate svoje obveznosti pri klubu v Vipitenu.


A ničesar ne bom zamudil, verjemite. Podrobno si bom ogledal posnetek tekme, že prav kmalu, v soboto, bom z Vipitenom v Podmežakli, se tudi pogovoril z jeseniškim trenerjem Marcelom Rodmanom. Prijatelja sva, reprezentančna soigalca, resda niti v Krefeldu v DEL niti v Gradcu nisva igrala hkrati, a marsikaj sva v hokeju doživljala na podoben način.


Pogrešate na Južnem Tirolskem družino?


Seveda jo, a ni šlo drugače. Na srečo pa nismo na različnih koncih sveta. Soproga ima v Ljubljani stalno zaposlitev, zato se z otrokoma nismo mogli vsi skupaj preseliti. Saj veste, kako je v športu: trenerska klop ti ne zagotavlja jutrišnjega dne, zato je pomembno, da je vsaj nekdo v družini z redno službo (smeh).