Anžetu podeliti pravo vlogo, saj ne more biti v igri vseh 60 minut
Hokejski selektor Ivo Jan bo danes uradno začel priprave za SP, do zadnjega bo čakal le še na Jana Muršaka
Odpri galerijo
Ivo Jan ta čas razmišlja le o reprezentanci in SP, svojo trenersko prihodnost na klubski sceni je za zdaj potisnil v kot.
FOTO Roman Šipić/Delo
Čez natanko dva tedna bo slovenska hokejska reprezentanca igrala prvo tekmo na SP skupine B v Kazahstanu. Danes se bodo na Bledu uradno začele priprave, a selektor Ivo Jan je skupino igralcev, ki je sklenila klubske obveznosti, vodil že v prejšnjih dneh. Z njim smo se pogovarjali o doslej navzočih, prihodu Anžeta Kopitarja, poškodbah ter čakanju na Jana Muršaka, nazadnje na OI kapetana risov.
Prejšnji teden smo v pričakovanju uradnega štarta priprav vadili s 3 vratarji, 8 branilci in 9 napadalci. A zdaj bo iz dneva v dan več kandidatov, svoje klubske nastope so sklenili Rok Tičar, Ken Ograjenšek, Matija Pintarič, Aleksandar Magovac. Čakam pravzaprav le še Jana Muršaka, ne moremo vedeti, kako se bo razpletal zanimiv švicarski finale. Zdaj pač razmišljamo tako o postavi za svetovno prvenstvo z njim kot tudi tisti brez njegove navzočnosti. Takšno je bilo sprva tudi moje razmišljanje, ko še nisem vedel, kako bo z Anžetom Kopitarjem. Razveselil nas je z napovedanim prihodom, zdaj lahko moštvo gradim z njegovo pomembno vlogo. Seveda pa je škoda, da smo ostali brez poškodovanih Žige Jegliča, Žige Pavlina in Jana Urbasa, zdaj lahko le upamo, da ne bo kakšnih novih zdravstvenih zapletov.
Ah, to že dolgo vemo. Sam sem ravno zato pri sebi podčrtal več imen, saj nikdar ne moreš vedeti, kdo se bo lahko odzval, kako bo s poškodbami ali kakšnimi drugimi nevšečnostmi. A ko sem vam pri prejšnjem odgovoru omenil, da le upam na izostanek kakšnih novih zdravstvenih težav, sem razmišljal predvsem kratkoročno, torej na začetek prvenstva, ko bomo prvi dan igrali s Kazahstanom in nato že čez 18 ur naslednjo tekmo z Južno Korejo. Tudi skupno je ritem petih tekem v sedmih dneh zelo zahteven, zato moramo imeti zdravo in brezhibno telesno pripravljeno moštvo.
Na končnem seznamu bo natanko 23 hokejistov, in sicer 3 vratarji, 7 branilcev in 13 napadalcev. Verjamem, da bo postava, ki jo
bomo imeli na naši zadnji pripravljalni tekmi, 25. t. m. na Bledu z Italijo, tista, s katero bomo nato igrali na svetovnem prvenstvu.
V Sloveniji bo ta četrtek, torej 18. t. m. Takrat kot tudi naslednji dan mora urediti nekaj svojih zadev, pridružil se nam bo na pripravah v soboto. Z njim se moram dobro pogovoriti. Poglejte, nastopil je na 81 tekmah NHL, kar težko si predstavljamo, za kakšne napore gre. Pomembno je tudi, da se nam bodo že v tem tednu pridružili tisti, za katere je konec ligaških nastopov po Evropi.
Zelo jasno smo si jih razdelili, pomembno je, da si zaupamo. Če je Klemen Mohorič kot trener vratarjev nazadnje delal že pri 4. klubu v KHL (Medveščak, Slovan, Vladivostok, Nižnij Novgorod, op. p.), potem mu najbrž ne morem soliti pameti pri delu s čuvaji mreže. Lahko sem le vesel, da je z nami. Moj prvi sodelavec Mike Zettel je bil nekoč branilec in dobro obvlada svoje področje. Dela umirjeno, v hokeju razmišlja podobno kot jaz. Tako je tudi z Dejanom Varlom, ki se bo ukvarjal predvsem z videoanalizami. Vse omenjene pa sam veliko sprašujem, prav mi je, da se veliko pogovarjamo in družimo tudi takrat, ko nismo le v hokejski dvorani.
Dejal sem vam, da je v tako zgoščenem ritmu tekem pomembno ostati zdrav in vrhunsko telesno pripravljen. Delovanje mišic in splošna regeneracija telesa sta lahko med ključnimi dejavniki želenega uspeha. Verjamem, da nam bo Brent Linker na tem področju zelo pomagal. Delal je v Nižnem Novgorodu, o njem sem zasledil le pohvale. Omenjeno moštvo se je uspešno izogibalo poškodbam, precej zaslug za to gre prav temu strokovnjaku.
Na Madžarsko bodo odpotovali tisti igralci, ki jih imamo zdaj na razpolago. Tekma je idealna za preizkušanje sposobnosti posameznikov ter kako se ti znajdejo ob posameznih postavitvah. Seveda si vsak med nami želi zmagati, toda zdaj bodo pod drobnogledom nekateri drugi dejavniki pomembnejši kot sam izid. Sicer pa: najboljša poteza tega reprezentančnega vodstva je bila, da smo naše vodilne adute za novembrski turnir v Minsku pustili doma ter da smo tam spoznali moč nekaterih novih reprezentančnih kandidatov. Lahko si predstavljate, kako je to za nas koristno v teh dneh, ko moramo moštvo za SP sestavljati brez treh poškodovanih igralcev, morda pa bomo pogrešali še koga. Sam se vedno pripravljam na najslabši scenarij in če potem dočakam kakšno lepo novico, kot sem jo nazadnje z Anžetom Kopitarjem, sem prav vesel.
Uf, to bi bilo lepo ... A na to ne moremo vplivati, še manj bi ga rad obremenjeval, češ naj se nam v vsakem primeru pridruži. Poglejte, zanj se je začel finale švicarskega prvenstva, dokler ne bo končnega razpleta med Bernom in Zugom, je nesmiselno karkoli napovedovati. In če pomislite, kakšne napore je v zadnjih treh sezonah prestal Muršak, ko se je moral vedno znova vračati na led po zoprnih poškodbah, mu lahko zaploskamo, da zdaj igra dobro v močni švicarski končnici. Sam sem igral hokej, dobro spoznal, kako je, ko ti tuji delodajalci ne prizanašajo in ne prisluhnejo besedam o kakšni zdravstveni težavi. Muršak zdaj igra v urejenem okolju, res le upam, da bo zdrav. Med reprezentančnimi kandidati bom zdaj le še njega čakal do konca.
Drugače je bilo kot v prejšnjih letih. Resda smo si vedno znova želeli, da bi igral za Slovenijo, a zdaj je bilo toliko govoric in namigov, da bo prišel. Zato sem ohranjal dobre občutke. Moral se bom z njim temeljito pogovoriti o vlogi na ledu, kjer pač ne more biti vseh 60 minut. Predstavljam si ga v odločilnih trenutkih številčne premoči, naše ali tekmečeve, tudi pri sodniških metih, torej v buliju, bi nam lahko zelo pomagal. Z njim imamo nesporno dodano vrednost, le izkoristiti jo moramo racionalno in učinkovito.
Seveda bi najraje imel prvenstvo na domačem ledu. Za nas bi bilo tako najbolj udobno, uživali bi v podpori s tribun, ne bi nam bilo treba potovati in se prilagajati novemu okolju. A v športu moraš biti pripravljen na vse. Dobro je, da v Kazahstan potujemo tri dni pred prvo tekmo, tako bomo v miru pričakali začetek prvenstva. Premišljeno moramo razporediti moči, naše moštvo s svojimi udarnimi aduti nikakor ni več med najmlajšimi. Obenem zdaj pri strokovnem vodstvu že podrobno spremljamo priprave tekmecev, čeprav ti te ne morejo razkriti vsega. Pred dnevi se je Belorusija pomerila s kakovostno rusko ekipo do 25 let (1:3, op. p.), koliko je merodajna ta tekma, je težko ocenjevati. Jedro beloruske ekipe že dobro poznamo, kazahstanske prav tako, saj gre večinoma za hokejiste Astane iz zadnjih sezon v KHL. Z Madžari bomo igrali to sredo, a tudi oni so za nas vse prej kot neznanka.
Žal mi je, da se nista obe ekipi uvrstili v finale. To bi bilo sijajno tako za našo reprezentanco kot tudi splošno podobo slovenskega hokeja v regiji. Tako pa je zdaj v finalu Olimpija, kar me sploh ne preseneča, saj ima za raven te lige zelo kakovostno moštvo. Zanimivo bo še v tem dvoboju z Brunicom, ki pa je – žal – izločil železarje. Slednji so zapravili veliko priložnost, ko niso dobili prve tekme v Italiji. Na koncu so odločile izkušnje, teh je več pri Brunicu.
Zdaj res razmišljam le o reprezentanci, klubske zadeve sem potisnil v kot. Ko bo konec SP, bom pa videl, kam me bo vodila klubska pot. Dobri ponudbi bi zagotovo prikimal, ne bom pa silil na klop kluba za vsako ceno.
Dokler je denarno stanje pri naših klubih, kot je zdaj, zadostuje AHL. Če ne gre višje, pač ne gre. Ko pa bo v enem klubu 15 domačih hokejistov reprezentančne ravni, ob teh pa še kakovosten tujec, bi lahko igrali konkurenčno v EBEL. V Sloveniji je pač tako, da porazi odvračajo gledalce in posledično pokrovitelje. AHL pa še zdaleč ni slabo tekmovanje. Res je, da so tu le štiri profesionalne zasedbe – Asiago, Jesenice, Olimpija in Salzburg. Tekmovanje je s 17 moštvi malce preobsežno, ob nekaterih spremembah pa ima lepo prihodnost.
Za sestavljanje peterk in uigravanje imate še nekaj časa, obenem ste pred prihodom nekaterih vidnih kandidatov sestavili zanimivo zasedbo, tudi z Gašperjem Krošljem, Sabahudinom Kovačevićem, Robertom Saboličem, Žigo Pancetom itn. Si že predstavljate obrise končnega seznama potnikov?
Prejšnji teden smo v pričakovanju uradnega štarta priprav vadili s 3 vratarji, 8 branilci in 9 napadalci. A zdaj bo iz dneva v dan več kandidatov, svoje klubske nastope so sklenili Rok Tičar, Ken Ograjenšek, Matija Pintarič, Aleksandar Magovac. Čakam pravzaprav le še Jana Muršaka, ne moremo vedeti, kako se bo razpletal zanimiv švicarski finale. Zdaj pač razmišljamo tako o postavi za svetovno prvenstvo z njim kot tudi tisti brez njegove navzočnosti. Takšno je bilo sprva tudi moje razmišljanje, ko še nisem vedel, kako bo z Anžetom Kopitarjem. Razveselil nas je z napovedanim prihodom, zdaj lahko moštvo gradim z njegovo pomembno vlogo. Seveda pa je škoda, da smo ostali brez poškodovanih Žige Jegliča, Žige Pavlina in Jana Urbasa, zdaj lahko le upamo, da ne bo kakšnih novih zdravstvenih zapletov.
Podobno so trepetali tudi vaši predhodniki v selektorski vlogi, izbira vrhunskih hokejistov pač pri nas ni prav pisana ...
Ah, to že dolgo vemo. Sam sem ravno zato pri sebi podčrtal več imen, saj nikdar ne moreš vedeti, kdo se bo lahko odzval, kako bo s poškodbami ali kakšnimi drugimi nevšečnostmi. A ko sem vam pri prejšnjem odgovoru omenil, da le upam na izostanek kakšnih novih zdravstvenih težav, sem razmišljal predvsem kratkoročno, torej na začetek prvenstva, ko bomo prvi dan igrali s Kazahstanom in nato že čez 18 ur naslednjo tekmo z Južno Korejo. Tudi skupno je ritem petih tekem v sedmih dneh zelo zahteven, zato moramo imeti zdravo in brezhibno telesno pripravljeno moštvo.
Kdaj boste sestavili končni seznam za SP in koliko igralcev bo na njem? Le 23, kot jih pač določajo pravila, ali še kakšen za rezervo?
Na končnem seznamu bo natanko 23 hokejistov, in sicer 3 vratarji, 7 branilcev in 13 napadalcev. Verjamem, da bo postava, ki jo
bomo imeli na naši zadnji pripravljalni tekmi, 25. t. m. na Bledu z Italijo, tista, s katero bomo nato igrali na svetovnem prvenstvu.
Kdaj se vam bo na pripravah pridružil Anže Kopitar?
V Sloveniji bo ta četrtek, torej 18. t. m. Takrat kot tudi naslednji dan mora urediti nekaj svojih zadev, pridružil se nam bo na pripravah v soboto. Z njim se moram dobro pogovoriti. Poglejte, nastopil je na 81 tekmah NHL, kar težko si predstavljamo, za kakšne napore gre. Pomembno je tudi, da se nam bodo že v tem tednu pridružili tisti, za katere je konec ligaških nastopov po Evropi.
Kako si predstavljate vloge vaših sodelavcev v strokovnem štabu?
Zelo jasno smo si jih razdelili, pomembno je, da si zaupamo. Če je Klemen Mohorič kot trener vratarjev nazadnje delal že pri 4. klubu v KHL (Medveščak, Slovan, Vladivostok, Nižnij Novgorod, op. p.), potem mu najbrž ne morem soliti pameti pri delu s čuvaji mreže. Lahko sem le vesel, da je z nami. Moj prvi sodelavec Mike Zettel je bil nekoč branilec in dobro obvlada svoje področje. Dela umirjeno, v hokeju razmišlja podobno kot jaz. Tako je tudi z Dejanom Varlom, ki se bo ukvarjal predvsem z videoanalizami. Vse omenjene pa sam veliko sprašujem, prav mi je, da se veliko pogovarjamo in družimo tudi takrat, ko nismo le v hokejski dvorani.
Imate tudi novega strokovnjaka za telesno pripravo, kajne?
Dejal sem vam, da je v tako zgoščenem ritmu tekem pomembno ostati zdrav in vrhunsko telesno pripravljen. Delovanje mišic in splošna regeneracija telesa sta lahko med ključnimi dejavniki želenega uspeha. Verjamem, da nam bo Brent Linker na tem področju zelo pomagal. Delal je v Nižnem Novgorodu, o njem sem zasledil le pohvale. Omenjeno moštvo se je uspešno izogibalo poškodbam, precej zaslug za to gre prav temu strokovnjaku.
Prva pripravljalna tekma od skupno treh vas čaka to sredo v Budimpešti, kakšna so pričakovanja, kako se boste pravzaprav lotili te preizkušnje?
Na Madžarsko bodo odpotovali tisti igralci, ki jih imamo zdaj na razpolago. Tekma je idealna za preizkušanje sposobnosti posameznikov ter kako se ti znajdejo ob posameznih postavitvah. Seveda si vsak med nami želi zmagati, toda zdaj bodo pod drobnogledom nekateri drugi dejavniki pomembnejši kot sam izid. Sicer pa: najboljša poteza tega reprezentančnega vodstva je bila, da smo naše vodilne adute za novembrski turnir v Minsku pustili doma ter da smo tam spoznali moč nekaterih novih reprezentančnih kandidatov. Lahko si predstavljate, kako je to za nas koristno v teh dneh, ko moramo moštvo za SP sestavljati brez treh poškodovanih igralcev, morda pa bomo pogrešali še koga. Sam se vedno pripravljam na najslabši scenarij in če potem dočakam kakšno lepo novico, kot sem jo nazadnje z Anžetom Kopitarjem, sem prav vesel.
Vas bo s prihodom razveselil tudi Jan Muršak?
Uf, to bi bilo lepo ... A na to ne moremo vplivati, še manj bi ga rad obremenjeval, češ naj se nam v vsakem primeru pridruži. Poglejte, zanj se je začel finale švicarskega prvenstva, dokler ne bo končnega razpleta med Bernom in Zugom, je nesmiselno karkoli napovedovati. In če pomislite, kakšne napore je v zadnjih treh sezonah prestal Muršak, ko se je moral vedno znova vračati na led po zoprnih poškodbah, mu lahko zaploskamo, da zdaj igra dobro v močni švicarski končnici. Sam sem igral hokej, dobro spoznal, kako je, ko ti tuji delodajalci ne prizanašajo in ne prisluhnejo besedam o kakšni zdravstveni težavi. Muršak zdaj igra v urejenem okolju, res le upam, da bo zdrav. Med reprezentančnimi kandidati bom zdaj le še njega čakal do konca.
Glede Anžeta Kopitarja pa niste skrivali optimizma, preden je uradno sporočil, da se bo pridružil risom.
Drugače je bilo kot v prejšnjih letih. Resda smo si vedno znova želeli, da bi igral za Slovenijo, a zdaj je bilo toliko govoric in namigov, da bo prišel. Zato sem ohranjal dobre občutke. Moral se bom z njim temeljito pogovoriti o vlogi na ledu, kjer pač ne more biti vseh 60 minut. Predstavljam si ga v odločilnih trenutkih številčne premoči, naše ali tekmečeve, tudi pri sodniških metih, torej v buliju, bi nam lahko zelo pomagal. Z njim imamo nesporno dodano vrednost, le izkoristiti jo moramo racionalno in učinkovito.
Prvenstvo je tokrat daleč od doma, koliko zdaj že spremljate tudi moč tekmecev?
Seveda bi najraje imel prvenstvo na domačem ledu. Za nas bi bilo tako najbolj udobno, uživali bi v podpori s tribun, ne bi nam bilo treba potovati in se prilagajati novemu okolju. A v športu moraš biti pripravljen na vse. Dobro je, da v Kazahstan potujemo tri dni pred prvo tekmo, tako bomo v miru pričakali začetek prvenstva. Premišljeno moramo razporediti moči, naše moštvo s svojimi udarnimi aduti nikakor ni več med najmlajšimi. Obenem zdaj pri strokovnem vodstvu že podrobno spremljamo priprave tekmecev, čeprav ti te ne morejo razkriti vsega. Pred dnevi se je Belorusija pomerila s kakovostno rusko ekipo do 25 let (1:3, op. p.), koliko je merodajna ta tekma, je težko ocenjevati. Jedro beloruske ekipe že dobro poznamo, kazahstanske prav tako, saj gre večinoma za hokejiste Astane iz zadnjih sezon v KHL. Z Madžari bomo igrali to sredo, a tudi oni so za nas vse prej kot neznanka.
Na koncu boste moštvo dopolnili še s katerim od igralcev Olimpije in Jesenic. Kaj pravite na zadnji vzpon moštev v alpski ligi?
Žal mi je, da se nista obe ekipi uvrstili v finale. To bi bilo sijajno tako za našo reprezentanco kot tudi splošno podobo slovenskega hokeja v regiji. Tako pa je zdaj v finalu Olimpija, kar me sploh ne preseneča, saj ima za raven te lige zelo kakovostno moštvo. Zanimivo bo še v tem dvoboju z Brunicom, ki pa je – žal – izločil železarje. Slednji so zapravili veliko priložnost, ko niso dobili prve tekme v Italiji. Na koncu so odločile izkušnje, teh je več pri Brunicu.
Kakšni so vaši načrti z Vipitenom, ki ste ga vodili v zadnjih dveh sezonah?
Zdaj res razmišljam le o reprezentanci, klubske zadeve sem potisnil v kot. Ko bo konec SP, bom pa videl, kam me bo vodila klubska pot. Dobri ponudbi bi zagotovo prikimal, ne bom pa silil na klop kluba za vsako ceno.
Kako pa vidite možnost uresničitve želje, da bi se slovenski hokej nekoč spet vrnil v EBEL?
Dokler je denarno stanje pri naših klubih, kot je zdaj, zadostuje AHL. Če ne gre višje, pač ne gre. Ko pa bo v enem klubu 15 domačih hokejistov reprezentančne ravni, ob teh pa še kakovosten tujec, bi lahko igrali konkurenčno v EBEL. V Sloveniji je pač tako, da porazi odvračajo gledalce in posledično pokrovitelje. AHL pa še zdaleč ni slabo tekmovanje. Res je, da so tu le štiri profesionalne zasedbe – Asiago, Jesenice, Olimpija in Salzburg. Tekmovanje je s 17 moštvi malce preobsežno, ob nekaterih spremembah pa ima lepo prihodnost.
