Bruhanje ognja zmajev ali jeklena moč železarjev?

Večna tekmeca iz Ljubljane in z Jesenic danes v 500. derbiju. Četrtkovi generalki v opozorilo za oba tabora.
Fotografija: Nazadnje sta se večna tekmeca pomerila v kranjskem finalu pokala HZS, uspešnejši so bili Ljubljančani. FOTO Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Nazadnje sta se večna tekmeca pomerila v kranjskem finalu pokala HZS, uspešnejši so bili Ljubljančani. FOTO Jure Eržen/Delo

Resda tokrat ne gre niti za naslov državnih prvakov niti za odločilno izhodišče v končnici alpske lige, vendar današnji derbi hokejistov SŽ Olimpije in SIJ Acronija Jesenic v ljubljanski dvorani Tivoli (17.30) vseeno privablja posebno pozornost. Velika tekmeca sta po dolgih 65 letih zanimivih medsebojnih dvobojev prišla do jubilejne številke 500.

O izenačenosti moštev priča razmerje zmag, to pred današnjo predstavo znaša 236:235 za Gorenjce, cilj gostiteljev derbija je jasen – izenačiti skupni izid. Remijev, odkar so tudi v slovenskem hokeju uvedli podaljšek in kazenske strele, ni več, v preteklosti sta se večna tekmeca 28-krat razšla brez zmagovalca.



Če bi se ozrli k tej sezoni, dvomov ni: vloga favorita pripada bolj izkušenemu in tudi zanesljivemu ljubljanskemu moštvu. To sta nazadnje potrdili prav četrtkovi generalki obeh zasedb proti zahtevnima tekmecema z italijanskega severa. Obe tekmi – tako Olimpijina pri vodilnem Brunicu kot tudi jeseniška doma s Cortino – sta se po 60 minutah razpletli brez zmagovalca, a zmaji so bruhnili ogenj z golom za zmago v podaljšku (3:2; 0:0, 0:0, 2:2 – 1:0; Jezovšek 2, Ropret; Carozza, Lewis), jeklena moč, ki je v sloganu kluba iz Podmežakle, pa za končni uspeh železarjem ni bila dovolj (3:4; 0:1, 3:1, 0:0 – 0:0, 0:1; Hebar, Seršen, Korošec; Adami, Lacedelli, Pompanin, Bruneteau). Že tretjič v dveh tednih so železarji v podaljšku ali pri kazenskih strelih potegnili krajši konec palice.

Zato je bila slaba volja na četrtkov večer v Podmežakli posebej opazna, za izkušenega Andreja Hebarja ni bilo tolažbe. »Kaj nam zdaj pomaga ustvarjalna igra, če nam manjka šest točk iz treh tekem,« je poudaril, a nato misli usmeril v današnji derbi. »Prav veselim se vrnitve v moj Tivoli. Zdaj bom užival v dresu gostujočega kluba,« se veseli izziva na ledu, na katerem je kot otrok spoznaval skrivnosti hokejske igre.

Vedno znova je na ledu med zmaji in železarji razburljivo. FOTO Roman Šipić/Delo
Vedno znova je na ledu med zmaji in železarji razburljivo. FOTO Roman Šipić/Delo


Olimpija? Podoba moštva še ni brezhibna, tudi sanjska raven prejšnje sezone, ko so zmaji preskakovali oviro za oviro, je zdaj oddaljena. Tekma v Brunicu je bila pravo opozorilo za zeleno-bele v luči pričakovanja slovenskega derbija, saj so prigarano prednost dveh golov zapravili v pičli minuti, povrh tik pred koncem, in tako ostali brez treh točk. Res pa je, da so si priigrali vsaj tisto drugo z Ropretovim golom v podaljšku.


Na ledu tudi Kontrec in Kopitar


Danes pa je na vrsti novo poglavje. Na tribunah bodo številni obujali spomine na znamenite tekme iz preteklosti, nekateri se bodo spomnili tudi podrobnosti ob nastopu upokojenih hokejistov. Ti bodo pridrsali na tivolski led ob 16. uri. V domačih zeleno-belih dresih bodo, denimo, Andrej Vidmar, Dušan Lepša, Igor Beribak in tudi menedžer hokejske zveze Dejan Kontrec, na nasprotni bo v rdečem njegov pomembni sodelavec, selektor risov Matjaž Kopitar, ob njem bodo na nekdanje čase spomnili Andrej Razinger, Boris Kunčič, Peter Rožič in tokrat izjemoma v napadu – dolgoletni reprezentančni vratar Robert Kristan. Igrali bodo dvakrat po deset minut brez ustavljanja ure, v dvorani bo jasno završalo pozneje, ko se bo dvignil zastor za derbi št. 500.

FOTO Roman Šipić/Delo
FOTO Roman Šipić/Delo


To bo obenem tretja medsebojna tekma zmajev in železarjev v sezoni, prva za točke v alpski ligi. Na uvodnih dveh, med blejsko poletno ligo ter turnirjem za pokal HZS, so bili uspešnejši zmaji, ki imajo nedvomno več kakovosti v moštvu, po doslej videnem bolj zanesljivega vratarja in prednost domače dvorane. Novi trener Gregor Polončič spoštuje tekmeca z jeseniške klopi Mitjo Šivica, z njim je vrsto let igral skupaj, in mu sporoča: »Želim mu velike sreče, razen seveda na sobotni tekmi ...« Odločale pa bodo podrobnosti. In četudi se kača čakajočih za vstopnice ne bo tako kot nekoč vila do spodnjega parkirišča in Celovške ceste, bo ta dan za vse navzoče prav poseben. Z lepimi spomini in upanjem o še dolgem nadaljevanju zgodbe na belem ledu rdečih in zelenih odtenkov.

Preberite še:

Komentarji: