Tiskane izdaje
Za slovensko hokejsko reprezentanco se je ob koncu tedna na turnirju v Innsbrucku začelo novo poglavje. Kapetansko vlogo ja namreč prevzel Jan Muršak, hokejist najbolj slovitega moštva stare celine, CSKA iz Moskve. Z njim smo se pogovarjali tako o vrnitvi med rise v Innsbrucku kot tudi o vsakdanu v mogočni metropoli Rusije.
Po slabem letu ste vnovič pri slovenski hokejski reprezentanci, spomin na zadnje snidenje ni ravno lep. Kako se zdaj ozirate k tistemu izpadu v Ostravi navzlic navzočnosti številnih kakovostnih igralcev pri slovenskem moštvu?
O tem, da so bila naša pričakovanja glede končnega izplena precej višja, ni nikakršnih dvomov. A vnovič smo spoznali, da imamo reprezentanco, ki le v primeru zares brezhibnega delovanja igra res konkurenčno. Na Češkem nam ni šlo vse po maslu, nasprotno kot denimo dobro leto prej na olimpijskem turnirju v Sočiju. Želeli smo si vsaj obstanek, pa preprosto vsi nismo igrali na tako visoki ravni, kot jo zahteva elitni svetovni razred. Že dolgo sem v športu, doživljam vzpone in padce, enkrat ti gre, drugič pač ne …
Pa bi prikimali oceni, da je povsem drugače, ko pridete vodilni slovenski hokejisti k izbrani vrsti iz ustreznega tekmovalnega ritma posameznih lig, kar se je zgodilo ob zboru za olimpijske igre?
Najbrž res tudi to vpliva na kakovostno raven reprezentančne igre. Nekateri, preden smo se zbrali za to lansko prvenstvo na Češkem, že dolgo niso igrali močnih tekem, realno pa je tudi tako, da večina naših tekmecev za uigravanje in pripravo ni na tako visoki ravni kot pozneje na prvenstvu. Najboljše reprezentance imajo zdavnaj potrjene svoje koledarje, med ekipami, s katerimi smo se pomerili pred SP, le Nemčija sodi med kakovostnejše, pa še z njo smo pogosto vsaj izenačeni. Med elito pa je nato zgodba drugačna.
Vam se je takrat v Ostravi marsikaj podrlo že na prvi tekmi ob porazu z Belorusijo, tik pred tekmo ste ostali brez obolelega Jana Urbasa.
To je prav to, kar se vam omenil ob začetku pogovora. Pri nas mora res prav vse delovati po načrtu, ni bližnjic in enostavnih nadomestnih scenarijev. Z Belorusi smo slabo začeli, se še pravočasno vrnili v igro, sam sem denimo takrat zapravil dve lepi priložnosti, lahko bi se ob koncu veselili. Po prvem spodrsljaju na prvenstvu pa se ni več lahko pobrati.
Zdaj pa se vam ni treba pritoževati glede pomanjkanja tekmovalnega ritma. Predvsem vam v Moskvi glede igralnega časa pri najboljšem moštvu rednega dela v zahodni konferenci KHL kaže sijajno, kajne?
Drži, igram veliko pri zares kakovostnem moštvu in urejenem ter ambicioznem klubu, zato se res ne morem pritoževati. Res pa je, da v zadnjih tednih nad svojo formo nisem bil navdušen. Vem, statistika ni slaba, a verjamem, da lahko igram bolje. Upam le, da bosta tako osebna kot tudi moštvena forma v prihajajoči končnici KHL na visoki ravni.
Kako pa se boste v prihodnjih dneh lotili treninga za to končnico, katere uvodna tekma bo že v nedeljo?
Opravil bom še nekaj posebne vadbe v trimskem kabinetu. Seveda je za vsakogar pomembna telesna pripravljenost, a zame še posebej, saj je temelj mojega sloga prav dinamično drsanje. Z drsanjem si prigaram veliko dobrega v igri, obenem gre tudi za nadaljevanje boja za vidno vlogo pri moštvu, v katerem imamo sicer šest ali sedem peterk, zato so menjave iz tekme v tekmo pogoste. Sam sem s svojim statusom pri trenerju Dmitriju Kvartalnovu lahko res zadovoljen, a brez vsakodnevnega truda pri tako ambicioznem klubu, kot je CSKA, preprosto ne gre.
Pred vami je zdaj sicer Slovan z reprezentančnima soigralcem Žigo Jegličem in Rokom Tičarjem?
Najprej se moramo dobro zavedati, da kdorkoli pride v končnico KHL, zagotovo ohranja posebno kakovost. S Slovanom smo v rednem delu dvakrat izgubili, kar je dovolj resno opozorilo. Za vodstvo našega kluba je vse, kar bo manj od uvrstitve v veliki finale, neuspeh, sam sem prepričan o naši kakovosti, toda če ne bomo ujeli želene forme za končnico, se bomo znašli v težavah.
Občutite ta izjemen pritisk v lovu za zmagami?
Še kako ga čutim! Ne gre le za za uspehe na tekmah v derbijih, denimo z mestnim tekmecem Dinamom ali moštvom iz St. Peterburga. Lahko zmagamo desetkrat zapored, a že pri prvem porazu bodo pri klubu zagnali takšen alarm, kot da je konec sveta … Res, pri priči si sledijo analize, video posnetki, posebni sestanki. Zlasti pa smo na udaru vodilni igralci. Če sami nismo učinkoviti, je kritika takoj tu, če pa ne gre hokejistom iz 3. ali 4. peterke, je spet vse narobe, češ da jim nismo omogočili dobre igre.
Kaj pa pohvale v primeru dobrih predstav?
So komaj zaznavne, pravzaprav jih med sezono niti ni. Tam je pač samoumevno, da zmagujemo. Trenerji so perfekcionisti, pred moštvom so vedno novi izzivi.
So zahtevni tudi navijači?
Niso tako ognjeviti kot kje drugje, najbrž bi več pripadnosti klubu opazil v kakšnem drugem, bolj hokejskem mestu v KHL. V Moskvi pa je iz dneva v dan ogromno dogajanja, gneča na cestah je izjemna, ne preseneča, da je naša dvorana le redko povsem polna. A ponavadi nas stalna množica 4000 obiskovalcev lepo spodbuja, ne moremo se pritoževati. Zdaj so seveda navijači zadovoljni, ker smo zmagovalci rednega dela, to je vendarle lep etapni uspeh.
Vi ste tudi dočakali čast kapetanske vloge pri CSKA.
Kaj naj vam rečem, vesel sem. Dobro, soočiš se z nekaterimi nalogami, ki so ti bile prej tuje. Več govoriš s soigralci, trenerji, sodniki. A predvsem gre res za ponos ob izkazanem zaupanju, saj pri CSKA ni ravno v navadi, da za kapetana moštva izberejo tujca, pa četudi gre zgolj za tekmo ali dve.
Zdaj pa ste postali kapetan tudi pri reprezentanci, kakšni so prvi vtisi?
Ko se zbere udarna slovenska izbrana vrsta, je nekaj izkušenih hokejistov, ki bi jim prav lahko pripadla kapetanska vloga. Sam zaradi obveznosti v ZDA in zdaj v Rusiji nisem bil tako pogosto pri reprezentanci, želim si, da bi mi pomagali tisti, ki so bolj pogosto pri tem moštvu. Lepo je naslediti Tomaža Razingarja, trudil se bom po najboljših močeh. Všeč mi je bilo zdaj v Innsbrucku. Živahno je bilo na klopi, živahno tudi v slačilnici, medsebojno spodbujanje je bilo vseskozi navzoče, naj bo tako tudi v prihodnje.
Kakšni so občutki o moči slovenske reprezentance po dveh tekmah, ki ste jih odigrali na Tirolskem, vas zdaj spremljajo ob vrnitvi v Moskvo?
Precej je spodbudnih spoznanj, všeč mi je značaj moštva, ki navzlic posameznim padcem na tekmi s Francijo ni popuščalo. Tudi vloge pri golih smo si lepo razdelili. Seveda je bila igra naše udarne peterke z napadom Tičar-Jeglič-Sabolič najbolj prepoznavna, a sam sem se dobro počutil v drugi navezi, tretji napad se je proti Francozom odrezal z goloma.
Je že opazen ta agresiven slog, ki ga je pred odhodom na turnir napovedal selektor Nik Zupančič?
Opazno je, a zame vendarle ni tako nenavadno, saj pri CSKA igramo še bolj agresivno. Sploh pa mi je težko primerjati, ker je kakovostna raven posameznih ligaških tekem vendarle drugačna od tega turnirja. Tu sem se tudi še privajal na malce drugačen sistem igre. Pri tekmečevih izhodih v ruskem prvenstvu kot srednji napadalec pozornost namenjam predvsem tekmecu v tej vlogi, tukaj sem v podobnih primerih moral »pokrivati« krilnega igralca. A glede pripravljenosti in izbire moštva za aprilsko svetovno prvenstvo sem optimist. Ko bomo še bolj uigrani, bo podoba igre drugačna kot zdaj. Tudi v Innsbrucku sem spoznal, da ko igramo po svojih sposobnostih, smo za konkurenco te ravni premočni.
Opažate razlike pri delu z novim selektorjem in njegovim predhodnikom Matjažem Kopitarjem?
Za natančnejšo oceno je še prezgodaj. Jasno, da si želimo stopničko višje, da sanjamo o še eni vrnitvi k svetovni eliti. Kako bo delovalo naše moštvo v primerjavi z leti, ko je reprezentanco vodil Kopitar, bomo lahko ocenjevali, ko bomo nekaj časa skupaj ter ko se nam bodo priključili še tisti dolgoletni člani izbrane vrste, ki jih tokrat zaradi poškodb ali klubskih obveznosti ni bilo. Na koncu pa je vedno tako, da šteje predvsem uspeh. Pri CSKA, denimo, ne igramo lepega hokeja, so moštva v ligi, ki svojim privržencem ponujajo več užitkov v dvorani. A naša igra je racionalna, nabiramo točke, klub se pač iz leta v leto bori za vrh.
Kako je biti hokejist v Moskvi, uživate ali vas motijo tisti alarmi s posebnimi sestanki, o katerih ste govorili?
So dobre in slabe plati mojega moskovskega vsakdana. Ustreza mi kakovost našega moštva, klub deluje urejeno, ne zatika se pri plačilih, trener mi zaupa. Nenazadnje tudi Moskva ni tako daleč od Slovenije, prihod na takšen zbor mi ne pobira preveč energije. Povrhu pa se pri naši reprezentanci še sprostim, vsekakor bolj kot ob vsakodnevnih zahtevah pri moštvu CSKA. Res pa je, da si zdaj težko predstavljam, da bi igral kje drugje. Ni prav veliko klubov v KHL, kamor bi se rad preselil. Pa čeprav so za nekatere moteče izjemne razdalje v tem ruskem velemestu, poraba časa, da se kamorkoli premakneš, drugačen slog življenja.
Kako bi sicer minevali ti vaši dnevi ob prekinitvi ligaškega tekmovanja, če vas ne bi bilo z reprezentanco v Innsbrucku?
Ne bi se mi godilo prav nič lepega. Dvakrat ali trikrat na dan bi s tistim delom moštva, ki je ostal pri klubu, trdo vadil, pred nami bi bil mali pripravljalni tabor za končnico. Tako pa sem se za dan ali dva vrnil domov, srečal prijatelje, se razveselil drugačne hrane, spremenil hokejsko okolje, po slabem letu spet igral v dresu z risom. Zdaj pa s »čisto glavo« pričakujem nove moskovske izzive v boju za naslov prvaka KHL.
