Ena Olimpija je kot Adria, druga je druga liga

Stečajni postopek je zadnje dejanje hokejske Olimpije, ki je vladala doma in bila enakovredna avstrijskim tekmecem.

Objavljeno
10. maj 2020 14.00
Posodobljeno
10. maj 2020 14.00
Finale Ebel iz leta 2008 in ljubljansko-salzburške bitke so bile Olimpijin vrhunec pod direktorskim vodstvom Matjaža Seklja in so polnile tivolske tribune do zandjega kotička. FOTO: Tomi Lombar.
Sredi tedna se je kot kakšen majhen virus med športne vesti prikradla tista o stečajnem postopku HDD Olimpija. Za manj poučene: Hokejsko-drsalno društvo Olimpija. Nič posebnega kot le to, da se je tako na neki način končalo obdobje Olimpije, ki ga je zaznamoval Matjaž Sekelj.

Nekdanji odlični hokejist in legenda Olimpije, potem pa ključni arhitekt Olimpijine prevlade na domačem ledu in tudi njenega »blitzkriega« v ligi Ebel, je med hokejskimi privrženci veljal za izjemnega menedžerja in tudi prevaranta. Po športni plati, kako je oblikoval moštvo in kakšni asi so drsali v Olimpijinem dresu, bi mu težko očitali neznanje ali šarlatanstvo. O drugem bi več vedeli povedati tisti, ki so nasedli in so tudi prepozno dojeli, da gresta znanje in kakovost skupaj z denarjem. Vse stane in HDD Olimpija je svoje uspehe preplačala, Sekelj pa jo je odnesel z javnim »linčem« in »izgonom« v osamitev. Tudi z izgubo dela premoženja.

V gospodarstvu stečaj res ni nekaj, zaradi česar bi se obrnil svet in na noge postavilo ljudstvo. Ne nazadnje, tudi desetletja slovenski letalski simbol Adria je le še preteklost.

image
Bilo je nekoč in še ne tako dolgo nazaj, ko je Matjaž Sekelj v Tivoli (levo) lahko privabil tudi zvezdnika takšnega kova, kot je Jan Muršak. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


HDD Olimpija je imela leta 2015, preden je njen zadnji predsednik Marko Popović sprožil prisilno poravnavo, dolgov za tri milijone evrov. Za nekaj sedežev na Adriinem letalu. Upnikom je ponudila izplačilo 20 odstotkov terjatev v štirih letih. Vsega 600.000 evrov. Ali pičlih 150.000 evrov na leto. V primerjavi z več kot 150-milijonskim Adriinim pufom, ki prav tako razen imena in nekaj že neuporabnih licenc upnikom ni pustila kaj dosti, zgolj piš. A tudi ta je bil tako šibak, da ni bilo mogoče ustaviti propada še ene od Olimpije, ne pa tudi najpomembnejšega, dejavnosti.


Znanje in kakovost staneta in ju je treba plačati. Vse drugo je druga liga ali barabija.


Zdajšnji stečajni postopek je zgolj formalnost. Od HDD Olimpije najbrž niso ostale niti kakšne od znoja smrdeče in obrabljene drsalke. Je pa še eden, ki stane in bo šel na račun države.

Hokej se še igra in tudi Olimpija obstaja, HK SŽ Olimpija. Razlika je vendarle očitna. Bivša je bila upoštevanja vreden klub med najmočnejšimi avstrijskimi tekmeci, zdajšnja je najboljša v drugi hokejski ligi »Južne Tirolske« in severne sosede. Za preboj v višji kakovostni razred ji manjka nekaj evrov oziroma toliko, da si nihče ne upa narediti organizacijskega in tekmovalnega koraka.

image
Tako sloviti NHL zvezdnik, kot je bil Todd Elik, najbrž nikoli več ne bo oblekel Olimpijinega dresa. FOTO: Roman Šipić/Delo


Pri Olimpijini zbirki »rabot« seveda kaže omeniti prvi bankrot s posledicami, nogometnega. Od Zidarjeve NK SCT do NŠD NK Olimpija Ljubljana. Druga, ki je leta 2005 zapeljala Olimpijo v nekajletni mrk, je za seboj pustila nikoli povrnjenih nekaj (najmanj tri) milijonov evrov. Edina, ki se je izo­gnila bankrotu, ne pa dolgovom, in s tem poplačilu upnikov, je košarkarska Olimpija. Edina iz trojčka paradnih članov Akademsko športne zveze Olimpija, ki je bila uspešna v širšem evropskem merilu, a je za tivolske in stožiške spektakle z Realom, Barcelono, Panathinaikosom ... plačala davek z zdrsom v tretjo ali četrto evropsko ligo. Med vsemi je imela tudi botrstvo politike (državne in lokalne), ki jo je dolgo držala nad vodo. A spet ne za večno. Če ne bi prišel hrvaški tajkun Emil Tedeschi, bi bila najbrž priključena na respirator. Ko bo odšel, bo podobno kot pri sosedih, ko ne bo več Milana Mandarića.

Okoli Olimpije je polno intrig in neskončnih zgodb. Iz športno-finančnega zornega kota pa ni nikakršnih neznank. Znanje in kakovost staneta in ju je treba plačati. Vse drugo je druga liga ali barabija.