Hokej in smučanje pripadata slovenski identiteti
Jure Vnuk, trener SŽ Olimpije, o vzponu v novi sezoni, težavah s tivolsko dvorano, odnosu z bratom Tomažem in selektorskih ambicijah.
Odpri galerijo
Jure Vnuk se je ambiciozno lotil nove sezone.
FOTO Roman Šipić/Delo
Spodoben hokej se je le vrnil v Ljubljano. Pred letom ali dvema se je zdelo, da bo tej misiji pripadla oznaka "nemogoče", toda novi klub na slovenskem zemljevidu, naslednik nekdanje tivolske inštitucije, je pustil za seboj za seboj otroške bolezni in zdaj tabori pri vrhu alpske lige. O tem kot tudi odnosu slovenskega ljudstva do hokeja, osebnih izzivih ter stiku z bratom Tomažem smo se pogovarjali s 44-letnim Juretom Vnukom, trenerjem zmajev.
Prejšnje sezone pravzaprav niti ne štejem. Povabili so me, potem ko so se pri klubu odločili za menjavo trenerja, sam sem takrat poskusil rešiti slabo stanje in moštvo dvigniti, toda težko je karkoli premakniti med sezono. Prepričan sem, da moj predhodnik Andrej Brodnik ni delal slabo, toda značajsko sva si različna, očitno pa je slačilnica takrat potrebovala spremembo. Če pa se ozrem k tej sezoni, je zgodba vendarle povsem drugačna. Ko so pri klubu maja potrdili, da bom ostal na Olimpijini klopi, sem se pri priči lotil dela, takoj dvakrat tedensko zbral v Tivoliju naše igralce, za vsakogar vzel poseben kartonček in ga nato temeljito med pripravami spremljal.
Ah, seveda ne, tako sem si le pomagal, da sem bolje spoznal moštvo, s katerim si nenehno zastavljam visoke cilje. Zelo resno pa sem se lotil tudi različne literature, ne le strogo hokejske. Veliko pozornosti sem namenil psihologiji, oziral sem se k različnim biografskim zapisom, navdušila me je denimo knjiga Športni gen avtorja Davida Epsteina. Priporočil bi jo vsakomur, ki je tako ali drugače povezan s športom.
Kar pa je lahko tudi dvorezen meč! Poglejte – sijajno je, ko občutim v slačilnici prijateljstvo med igralci, ta tako pomemben moštveni duh. Toda tudi ob nizu dobrih rezultatov, ki jih omenjate, je treba ostati na trdnih tleh. Kajti v športu je tako, da zadovoljstvo ob zmagi lahko prekrije slabosti in tako kar pozabimo na moteče malenkosti.
Prav ta derbi je eden tipičnih primerov v zgodbi, o kateri vam govorim. Zelo premišljeno sem moral vstopiti v slačilnici po 1. tretjini in na pravi način povedati igralcem, da ni vse tako, kot smo si zamislili. Toda mar naj jim pametujem, vodimo pa z 2:0 proti kakovostnem tekmecu v njegovi dvorani s številnimi navijači?
Vedno znova se razveselim prihoda v dvorano. Ko smo začeli naše poslanstvo, nas je spremljalo v Tivoliju 500 gledalcev, naslednjič jih je bilo 700, zdaj jih imamo prek 1000. Prelomnica pa je bila vsekakor naša tekma z Asiagom (6:2 za Olimpijo, o. p.). To je bila doslej najbolj kakovostna predstava sezone, takrat je občinstvo začutilo, da naše to Olimpijino moštvo ohranja pravi pristop ter da dejansko uresničuje mojo željo o tem, da bi imeli v glavnem mestu kot nekoč kakovosten hokej.
Seveda drži, da je ponudbe veliko, toda mar niso prav naši privrženci potrdili, kako lahko uživajo v predstavah moštva, pri katererm so le igralci iz hokejskih šol po Sloveniji? Sicer pa so bile dolga leta tekme v naši ledni dvorani elitni dogodek za številne obiskovalce, ko sem igral, smo imeli največ privržencev v Ljubljani.
No, seveda imate prav, oboji smo uživali ob polnih tribunah. Prišlo je obdobje, ko smo imeli na tekmi več navijačev, pa potem košarkarji, pa spet mi itn. Toda zdaj moram piham na dušo rojakom, a tako pač razmišljam: le hokej in smučanje sta bila vedno del slovenske športne identitete. Takšnega navdušenja kot ob uspehih na ledu in snegu drugje nisem redno zaznaval. Seveda so posamezni dosežki v drugih panogah razveselili ljudstvo, toda ne tako pogosto. Rad imam vse panoge, mojo Olimpijo, za njo smo hodili navijat nekoč na bežigrajski štadion ob nedeljskih popoldnevih. Lepo se je bilo z množico veseliti zmag, toda takrat na nogometni tekmi nisem občutil takšne vznesene pripadnosti kot v naši ledni dvorani. Res, Slovenci imamo hokej – in seveda omenjeno smučanje – posebej radi.
Ah, če se ozrem zgolj k Tivoliju: nimamo druge površine, a pravzaprav nimamo niti svoje dvorane. Ta je večnamenska, tu so koncerti, srečanja, delimo si jo z umetnostnimi drsalci, ki jih spoštujem. Obenem dobro z njimi sodelujemo. Toda ko pridete v resno dvorano za hokej na tujem, občutite ta poseben duh: s stropa visijo dresi, zastave z letnicami odmevnih lovorik, gostinski lokal je opremljen v hokejskem slogu s prenosi tekem na zaslonih. Pri nas vsega tega, žal, ni. Omenili ste Kranj, mar ni bila tista stara dvorana na sejmišču precej bolj primerna za hokej, kot je ta zdajšnja na Zlatem polju? Pa kaj potem, če je na prostoru nekdanjega drsališča zdaj nakupovalni center. Saj so po svetu športne arene prav ob podobnih središčih nakupovanja, to vse sodi drugo zraven drugega. Obiskovalci tekem se morajo počutiti udobno, se družiti, obiskati kakšen lokal ali pač trgovino. In če se vrnem v naš Tivoli. Seveda hrepenimo po drugi ploskvi, nenazadnje je ta že od nekdaj pod dvorano, toda premika, da bi jo zares lahko uporabljali, še vedno ni. In kaj nam pomaga, če bi delovala, upravljalec pa bi se odločil za komercialno dejavnost ...
Težko ji je karkoli storiti, če nima škarij in platna v svojih rokah. Tako je tudi v našem primeru z dvorano, o kateri sva govorila prej. Če nisi sam upravljalec, je težko pričakovati, da se ti bo vse razpletalo po željah. Zveza, denimo, sodeluje z dvema sosednjima v tej alpski ligi, a nihče me ne bo prepričal, da ima povsem enakovreden status. Če bi bilo namreč tako, bi na predstavitveni konferenci sezone, slišali tudi slovenščino. Tako pa so se prepletale le angleščina, nemščina in italijanščina. A seveda bo treba vztrajati pri tem tekmovanju, si razgrinjati višje cilje. Ena od potez HZS okrog neke nove balkanske povezave v hokeju se mi ne zdi prav koristna. Če olimpijski turnir v Sarajevu, leta 1984, ni vidno potisnil hokejskega voza na jugu nekdanje federacije, potem ne verjamem, da bi se to lahko zgodilo zdaj.
Res ga dobro poznam, saj sva si generacijsko prav blizu. Seveda ne bo imel lahkega dela, a hokej in sedanji rod igralcev mu še zdaleč ni tuj. Na tem prvem zboru bo imel na voljo precej mlajših igralcev, na močnem turnirju v Minsku bomo tudi videli, kako lahko ocenjujemo alpsko ligo, saj bo tokrat reprezentantov iz tega tekmovanja več kot v preteklosti.
Ha, sem mlajši brat, kar je imelo v športu kot tudi vsakdanjem življenju tako svoje prednosti kot tudi ovire. On je bil res odličen hokejist, sam sem se trudil, da bi mu sledil, na ledu opozarjal tudi nase. Vem, očitali so nama nepotizem, ko mi je ponudil vlogo trenerja, a če ne bi bilo zaupanja in potem tudi uspeha, ne bi delovala skupaj. To da sem njegov brat, pa mi je pravzaprav pri klubu bolj v breme kot pa prednost. Zadnji sem dobil trenirko, zadnji dohodek, zadnji kakšno drugo ugodnost – vse zato, da nama ne bi očitali izkoriščanja bratovske naveze. O tekmah in treningu pa se seveda pogovarjam z njim. Tako kot tudi z igralci. S trenerske klopi je pogled drugačen kot s tribune ali pa neposredno z ledu.
Najprej bi rad, da še naprej igramo všečen hokej. Športniki so danes sodobni gladiatorji, občinstvo mora uživati in nagraditi tistega, ki si to zasluži. Navzlic morebitnem porazu. Sam bi rad ostal v članskem hokeju in se nekoč preizkusil – tako kot zdaj Ivo Jan – na reprezentančni klopi.
Nekaj manj kot 10 mesecev ste zdaj na klopi ljubljanskega hokejskega kluba, po spoznavanju in tudi bolečih porazih, zlasti proti tradicionalnim ljubljanskim tekmecem z Jesenic, ste dočakali viden korak navzgor. Kako se zdaj ozirate k tej dobi v prejšnji sezoni in spodbudnem uvodu v 2018/19?
Prejšnje sezone pravzaprav niti ne štejem. Povabili so me, potem ko so se pri klubu odločili za menjavo trenerja, sam sem takrat poskusil rešiti slabo stanje in moštvo dvigniti, toda težko je karkoli premakniti med sezono. Prepričan sem, da moj predhodnik Andrej Brodnik ni delal slabo, toda značajsko sva si različna, očitno pa je slačilnica takrat potrebovala spremembo. Če pa se ozrem k tej sezoni, je zgodba vendarle povsem drugačna. Ko so pri klubu maja potrdili, da bom ostal na Olimpijini klopi, sem se pri priči lotil dela, takoj dvakrat tedensko zbral v Tivoliju naše igralce, za vsakogar vzel poseben kartonček in ga nato temeljito med pripravami spremljal.
Resda imate nekaj trenerskih izkušenj, toda brez kakršnegakoli podcenjevanja, delo v Makedoniji in Turčiji, kjer ste pomagali hokeju, ne more biti enakovredno nalogam v deželi udeležencev prestižnega olimpijskega turnirja. Zgolj zapisovanje posameznikovih sposobnosti na kartonček, ki ga omenjate, seveda ni dovolj ...
Ah, seveda ne, tako sem si le pomagal, da sem bolje spoznal moštvo, s katerim si nenehno zastavljam visoke cilje. Zelo resno pa sem se lotil tudi različne literature, ne le strogo hokejske. Veliko pozornosti sem namenil psihologiji, oziral sem se k različnim biografskim zapisom, navdušila me je denimo knjiga Športni gen avtorja Davida Epsteina. Priporočil bi jo vsakomur, ki je tako ali drugače povezan s športom.
In ob nizu zmag se je v vašo slačilnico naselila pozitivna miselnost, moštvo je postalo samozavestno.
Kar pa je lahko tudi dvorezen meč! Poglejte – sijajno je, ko občutim v slačilnici prijateljstvo med igralci, ta tako pomemben moštveni duh. Toda tudi ob nizu dobrih rezultatov, ki jih omenjate, je treba ostati na trdnih tleh. Kajti v športu je tako, da zadovoljstvo ob zmagi lahko prekrije slabosti in tako kar pozabimo na moteče malenkosti.
Imate pri tem v mislih zadnji derbi na Jesenicah, ko ste nam dejali da ste z zmago s 4:0 seveda zadovoljni, ne pa tudi z igro?
Prav ta derbi je eden tipičnih primerov v zgodbi, o kateri vam govorim. Zelo premišljeno sem moral vstopiti v slačilnici po 1. tretjini in na pravi način povedati igralcem, da ni vse tako, kot smo si zamislili. Toda mar naj jim pametujem, vodimo pa z 2:0 proti kakovostnem tekmecu v njegovi dvorani s številnimi navijači?
Omenili ste navijače, opažate njihovo vrnitev v Tivoli, kaj pravite tudi na spoznanje, da se toliko vaših privržencev na Jesenicah – kot na tem derbiju – ni zbralo že zelo dolgo?
Vedno znova se razveselim prihoda v dvorano. Ko smo začeli naše poslanstvo, nas je spremljalo v Tivoliju 500 gledalcev, naslednjič jih je bilo 700, zdaj jih imamo prek 1000. Prelomnica pa je bila vsekakor naša tekma z Asiagom (6:2 za Olimpijo, o. p.). To je bila doslej najbolj kakovostna predstava sezone, takrat je občinstvo začutilo, da naše to Olimpijino moštvo ohranja pravi pristop ter da dejansko uresničuje mojo željo o tem, da bi imeli v glavnem mestu kot nekoč kakovosten hokej.
Nekoč, ko ste vi igrali v zeleno-belem dresu, je bilo gledalcev na tivolskih tribunah še krepko več kot v teh dneh, ko se dejansko zbere več gledalcev kot na tekmah zadnjih treh, štirih sezon. Gre res obrazložitev manjšega obiska iskati v že kar pretirano pisani paleti dogodkov, zlasti športnih prenosov iz najbolj kakovostnih lig po svetu?
Seveda drži, da je ponudbe veliko, toda mar niso prav naši privrženci potrdili, kako lahko uživajo v predstavah moštva, pri katererm so le igralci iz hokejskih šol po Sloveniji? Sicer pa so bile dolga leta tekme v naši ledni dvorani elitni dogodek za številne obiskovalce, ko sem igral, smo imeli največ privržencev v Ljubljani.
Ste pozabili na košarkarske sosede iz Tivolija, mar niso bile v prvih letih osamosvojitve, ki jih omenjate, tudi njihove predstave redno v polni dvorani?
No, seveda imate prav, oboji smo uživali ob polnih tribunah. Prišlo je obdobje, ko smo imeli na tekmi več navijačev, pa potem košarkarji, pa spet mi itn. Toda zdaj moram piham na dušo rojakom, a tako pač razmišljam: le hokej in smučanje sta bila vedno del slovenske športne identitete. Takšnega navdušenja kot ob uspehih na ledu in snegu drugje nisem redno zaznaval. Seveda so posamezni dosežki v drugih panogah razveselili ljudstvo, toda ne tako pogosto. Rad imam vse panoge, mojo Olimpijo, za njo smo hodili navijat nekoč na bežigrajski štadion ob nedeljskih popoldnevih. Lepo se je bilo z množico veseliti zmag, toda takrat na nogometni tekmi nisem občutil takšne vznesene pripadnosti kot v naši ledni dvorani. Res, Slovenci imamo hokej – in seveda omenjeno smučanje – posebej radi.
A tega ni opaziti pri infrastrukturi, odkar ste vi preneheali igrati hokej, pred približno desetletjem, ni niti ene nove dvorane, celo zaprli so jo v Vevčah. V Zalogu ni več članskega hokeja na spodobni ravni, v Kranju so razmere za tekmo daleč od spodobnih, tako v Tivoliju kot Podmežakli ostaja želja o še eni ledeni ploskvi, zlasti za vadbo mlajših selekcij, kaj pravite na vse to?
Ah, če se ozrem zgolj k Tivoliju: nimamo druge površine, a pravzaprav nimamo niti svoje dvorane. Ta je večnamenska, tu so koncerti, srečanja, delimo si jo z umetnostnimi drsalci, ki jih spoštujem. Obenem dobro z njimi sodelujemo. Toda ko pridete v resno dvorano za hokej na tujem, občutite ta poseben duh: s stropa visijo dresi, zastave z letnicami odmevnih lovorik, gostinski lokal je opremljen v hokejskem slogu s prenosi tekem na zaslonih. Pri nas vsega tega, žal, ni. Omenili ste Kranj, mar ni bila tista stara dvorana na sejmišču precej bolj primerna za hokej, kot je ta zdajšnja na Zlatem polju? Pa kaj potem, če je na prostoru nekdanjega drsališča zdaj nakupovalni center. Saj so po svetu športne arene prav ob podobnih središčih nakupovanja, to vse sodi drugo zraven drugega. Obiskovalci tekem se morajo počutiti udobno, se družiti, obiskati kakšen lokal ali pač trgovino. In če se vrnem v naš Tivoli. Seveda hrepenimo po drugi ploskvi, nenazadnje je ta že od nekdaj pod dvorano, toda premika, da bi jo zares lahko uporabljali, še vedno ni. In kaj nam pomaga, če bi delovala, upravljalec pa bi se odločil za komercialno dejavnost ...
Kje tukaj vidite vlogo Hokejske zveze Slovenije?
Težko ji je karkoli storiti, če nima škarij in platna v svojih rokah. Tako je tudi v našem primeru z dvorano, o kateri sva govorila prej. Če nisi sam upravljalec, je težko pričakovati, da se ti bo vse razpletalo po željah. Zveza, denimo, sodeluje z dvema sosednjima v tej alpski ligi, a nihče me ne bo prepričal, da ima povsem enakovreden status. Če bi bilo namreč tako, bi na predstavitveni konferenci sezone, slišali tudi slovenščino. Tako pa so se prepletale le angleščina, nemščina in italijanščina. A seveda bo treba vztrajati pri tem tekmovanju, si razgrinjati višje cilje. Ena od potez HZS okrog neke nove balkanske povezave v hokeju se mi ne zdi prav koristna. Če olimpijski turnir v Sarajevu, leta 1984, ni vidno potisnil hokejskega voza na jugu nekdanje federacije, potem ne verjamem, da bi se to lahko zgodilo zdaj.
Kako pa se ozirate k tekmovalnim ciljem pod streho omenjene HZS, zdaj tudi z novim selektorjem, domala vašim vrstnikom, Ivom Janom?
Res ga dobro poznam, saj sva si generacijsko prav blizu. Seveda ne bo imel lahkega dela, a hokej in sedanji rod igralcev mu še zdaleč ni tuj. Na tem prvem zboru bo imel na voljo precej mlajših igralcev, na močnem turnirju v Minsku bomo tudi videli, kako lahko ocenjujemo alpsko ligo, saj bo tokrat reprezentantov iz tega tekmovanja več kot v preteklosti.
Moramo vas še pobarati o vaši povezavi z bratom Tomažem, nekoč reprezentančnim kapetanom in zdaj alfo in omego te nove Olimpije.
Ha, sem mlajši brat, kar je imelo v športu kot tudi vsakdanjem življenju tako svoje prednosti kot tudi ovire. On je bil res odličen hokejist, sam sem se trudil, da bi mu sledil, na ledu opozarjal tudi nase. Vem, očitali so nama nepotizem, ko mi je ponudil vlogo trenerja, a če ne bi bilo zaupanja in potem tudi uspeha, ne bi delovala skupaj. To da sem njegov brat, pa mi je pravzaprav pri klubu bolj v breme kot pa prednost. Zadnji sem dobil trenirko, zadnji dohodek, zadnji kakšno drugo ugodnost – vse zato, da nama ne bi očitali izkoriščanja bratovske naveze. O tekmah in treningu pa se seveda pogovarjam z njim. Tako kot tudi z igralci. S trenerske klopi je pogled drugačen kot s tribune ali pa neposredno z ledu.
Kakšen je vaš osebni trenerski cilj?
Najprej bi rad, da še naprej igramo všečen hokej. Športniki so danes sodobni gladiatorji, občinstvo mora uživati in nagraditi tistega, ki si to zasluži. Navzlic morebitnem porazu. Sam bi rad ostal v članskem hokeju in se nekoč preizkusil – tako kot zdaj Ivo Jan – na reprezentančni klopi.
