Ko pomislim na 500. derbi, se spomnim nekdanjega utripa Jesenic
Hokejski selektor Matjaž Kopitar se zaveda pomembnosti februarskega uvoda v kvalifikacije za OI. Ponosen je na spoznanje o 500. derbiju Olimpije in Jesenic.
Odpri galerijo
Matjaž Kopitar se je po štirih letih vrnil k slovenski reprezentanci, s katero si je vnovič začrtal visoke cilje. FOTO Jože Suhadolnik/Delo
S povratnikom k slovenski hokejski reprezentanci, Matjažem Kopitarjem, smo se v soboto pogovarjali na njegovi domači Hrušici. Včeraj je nato že odpotoval v Bratislavo, tam opazoval učinek slovenskih reprezentantov pri slovaških klubih kot tudi nadaljeval svoje poslanstvo evropskega oglednika moštva Los Angeles Kings. Kot nekdanji akter na ledu in zdaj vodilni na reprezentančni klopi nestrpno pričakuje jubilejni 500. derbi Olimpije in Jesenic, v soboto, 26. t. m, v Tivoliju.
Reprezentanco sem prvič vodil decembra 2010, odtlej pa do vključno mojega odhoda, maja 2015, večinoma ohranjal jedro hokejistov, ki resda niso bili več najstniki, a še vedno prav mladi fantje. Zdaj je drugače. Postali so možje, očetje, so bolj zreli. In to zagotovo pri delu z njimi ocenjujem kot prednost.
Drži, a tako je seveda pri vseh drugih reprezentančnih moštvih. Gre za običajen proces, napoči čas za mlajše in vse je pri tem v najlepšem redu, če imaš dovolj široko bazo. Te pa, kot veste, pri nas ni. A tega zdaj ni mogoče čez noč spremeniti. Pri vodstvu reprezentance in zveze iščemo vse mogoče poti, pogosto smo sedeli za mizo, se pogovarjali o kandidatih za izbrano vrsto, do podrobnosti raziskovali seznam vseh naših razpoložljivih moči na tujem. Doma imamo dva kluba v alpski ligi, zaenkrat si očitno po denarni plati ne moreta privoščiti višjega kakovostnega razreda.
Vedno so bile težave. Spoštujem vse športne panoge, toda če moraš na spletu obrniti tri športne strani, preden prideš do hokejskih novic, za ta šport pri nas to ni dobro. Toda povsem razumem vaše delo, pišete o tistem, kar je v tistem trenutku najbolj odmevno.
O tem ni dvoma. Tudi v zadnjih letih, ko doma nimamo več tako polnih dvoran na hokejskih tekmah kot nekoč, je obisk na derbiju vsaj dvakrat ali trikrat večji od povprečnega. Preprosto ta prestiž pritegne javnost.
To je ogromna reč. V Sloveniji ni takšne tradicije medsebojnih tekem. Imamo nogometni derbi Maribora in Olimpije, košarkarskega s takšnim prestižem niti ni, na rokometnem igrišču je vroče, ko igrata Celje in Velenje. A vseeno je navzlic vsem težavam na ledu in ob njem v zadnjih letih ta hokejski derbi ostal zares poseben.
Ko si mlajši, na ves ta utrip drugače gledaš. Prav vesel sem bil, da sem takrat te predstave. To je bil res pravi šov, užival sem v slehernem trenutku na ledu. Ko igraš derbi, občutiš posebno zadovoljstvo, verjamem, da je podobno tudi s sedanjim rodom hokejistov.
Ah, to so bili posebni dnevi. Verjamem, da ti nihče ni želel ničesar slabega, a dan po tekmi, ne glede na razplet, se je marsikdo, ki si ga srečal, hotel pogovarjati s teboj. V majhnem kraju, kot so Jesenice, se temu ne moreš izogniti. Teden pred derbijem in še teden po njem so se vsi pogovori – v obratih železarne, šolah, gostilnah itn. – sukali okrog hokeja.
Gledal sem v tej sezoni nekaj tekem obeh moštev, na Jesenicah spremljal tudi trening. Olimpija ima bolj izkušeno moštvo, jeseniško je mlajše, pri vadbi mi pod vodstvom trenerja Mitje Šivica deluje zavzeto. Res pa je, da ko si v članski ekipi Jesenic drugo ali tretjo sezono, moraš razmišljati o svoji uveljavitvi. Ne moreš imeti vedno izgovora, češ da si mlad.
Pa ne le meni. Tudi Toniju Tišlarju, Marku Smoleju, Andreju Razingerju, pred menoj Murajci Pajiću, Mustafi Bešiću, v tisti generaciji za nami Ivu Janu itn. Hudo mi je, da na Jesenicah ni vidnejše kakovosti zdaj, ko so razmere za trening brezhibne, opreme je dovolj, dvorana je imenitna. Dobro, proračun res ne omogoča čudežev, a že zato bi morali mladi igralci delovati ambiciozno, da bi se uveljavili pri reprezentanci, nastopali v močnih ligah na tujem.
Še vedno ohranjamo kakovostno bazo reprezentantov, je pa tako, da gre nekaterim trenutno bolje, drugim slabše, pravzaprav se je tekmovalna sezona komaj dobro začela. Seveda pa moramo biti pozorni pri selekciji, saj bomo imeli do uvodnega pomembnega cilja, februarskega začetka kvalifikacij za OI, le en zbor, novembra za turnir v Rigi. Je pa tako, da imamo zdaj v Severni Ameriki tri hokejiste za člansko reprezentančno raven: Anžeta Kopitarja, Jana Drozga in na univerzi Luko Maverja. V močni švicarski ligi sta zdaj Robert Sabolič in Jan Muršak. Slednji je napovedal slovo od reprezentance, nisem še zares govoril z njim, nazadnje, ko sem bil pred dnevi na tekmi Züricha in Berna, ga nisem hotel vznemirjati. Žiga Jeglič me je poklical in mi sporočil, da je dobil 15. oktobra zeleno luč za vrnitev k hokeju po operaciji in nato daljšem okrevanju. Najverjetneje ga bom povabil novembra na turnir v Rigo, tam bi ga lahko videl kdo od potencialnih delodajalcev. Rok Tičar je v zadnjem tednu pri Oskarshamnu na Švedskem malo igral, predvidevam, da je slabe volje, zato ga zdaj nisem klical. Podobno kot o Žigi pa tudi o njem razmišljam, da bi ga povabil na omenjeni novembrski turnir.
Res jima gre dobro. Z Janom sem govoril, ni več nikakršnih posledic zoprne poškodbe. Kadar gre za udarec v glavo, vedno moraš biti previden. Na tem prvem turnirju sezone pa bi rad preizkusil tudi nekatere naše reprezentante v pomembnejših vlogah kot doslej.
Pa je prišlo očitno do komunikacijskega šuma. Sam sem dejal, da dokler se iz Los Angelesa ne vrnem v Slovenijo, naj ne bo v javnosti te odločitve, da bi spet prevzel vodenje reprezentance. Pa so doma prezgodaj to objavili, toda pri klubu me nato niso spustili in so me zaposlili kot oglednika oz. skavta za evropske hokejiste. Zdaj je drugače. Obrazložil sem jim, da moje naloge selektorja ne ovirajo te ogledniške vloge. Poglejte, novembra bom na turnirju v Rigi, kjer bodo za Los Angeles tudi morebitni kandidati reprezentanc iz Latvije, Belorusije in Francije. Hkrati bo turnir vodilnih evropskih ekip v Helsinkih, tam bo kdo od mojih sodelavcev. Lani nas je denimo na tem turnirju delalo pet za Los Angeles, kar je bilo zame metanje denarja skozi okno. Na drugih turnirjih v Evropi ob tem času pa ni bilo nikogar. Sicer pa si ligaško spremljanje igralcev za Los Angeles Kings zdaj deliva z Nemcem Stefanom Ustorfom (128 nastopov za reprezentanco, o. p.): on spremlja igralce v domovini, na Češkem in Švedskem, jaz v Švici, na Finskem in Slovaškem, v KHL pa sva navzoča oba.
Pri reprezentanci bo delal tako kot denimo med OI 2014 v Sočiju, torej ves utrip bo spremljal iz drugega zornega kota kot mi na klopi, in sicer na tribuni. Sicer pa bo predvsem svetovalec za delo mlajših selekcij pri klubih in reprezentancah. Tako bi lahko končno imeli tisto, kar sem si dolgo želel, da bi v različnih starostnih razredih delali po enotnem sistemu.
To je bolj vprašanje za Dejana Kontreca, menedžerja naše zveze. Seveda bi se lahko tam pripravljali ali igrali kakšno tekmo, imamo odprta vrata, tam bi uživali v izjemnih hokejskih razmerah. toda bojim se, da je to za nas predrago. Hokejsko moštvo z vsemi spremljevalci šteje prek 30 ljudi, tam bi morali biti vsaj en teden, Finska je za nas vse prej kot cenovno ugodna.
Poskušam temu slediti, ne nazadnje smo ljudje, prisluhniti je treba težavam, se z njimi soočati. Stokrat raje vidim, če ima nekdo tehten razlog za odsotnost na kakšnem turnirju, da pride do mene ali me pokliče, ne pa da se to skrije pod preprogo z namigi o poškodbi, pa nihče med nami ne ve, za kakšno poškodbo gre. Ni vse vedno v najlepšem redu, morda se zatakne pri kakšni manjkajoči dnevnici, ko pri priči udari na plano slaba volja. Prav obrobne stvari so pri nas ključne. Če smo stoodstotno pri stvari, smo sposobni doseči veliko, v nasprotnem primeru nam ne gre. To so pokazala tudi tekmovanja v zadnjih letih. In tega ni možno spremeniti.
Gospod selektor, po štirih letih ste se vrnili na vročo klop slovenske izbrane vrste, kakšne razlike opažate med vašim prvim obdobjem in sedanjim stanjem pri reprezentanci?
Reprezentanco sem prvič vodil decembra 2010, odtlej pa do vključno mojega odhoda, maja 2015, večinoma ohranjal jedro hokejistov, ki resda niso bili več najstniki, a še vedno prav mladi fantje. Zdaj je drugače. Postali so možje, očetje, so bolj zreli. In to zagotovo pri delu z njimi ocenjujem kot prednost.
Toda nekaterih med temi, ki so bili vrsto let aduti vaše izbrane vrste, ni več na ledu.
Drži, a tako je seveda pri vseh drugih reprezentančnih moštvih. Gre za običajen proces, napoči čas za mlajše in vse je pri tem v najlepšem redu, če imaš dovolj široko bazo. Te pa, kot veste, pri nas ni. A tega zdaj ni mogoče čez noč spremeniti. Pri vodstvu reprezentance in zveze iščemo vse mogoče poti, pogosto smo sedeli za mizo, se pogovarjali o kandidatih za izbrano vrsto, do podrobnosti raziskovali seznam vseh naših razpoložljivih moči na tujem. Doma imamo dva kluba v alpski ligi, zaenkrat si očitno po denarni plati ne moreta privoščiti višjega kakovostnega razreda.
Pa menite, da se je status hokeja v teh štirih letih, ko vas ni bilo pri reprezentanci, pri nas spremenil?
Vedno so bile težave. Spoštujem vse športne panoge, toda če moraš na spletu obrniti tri športne strani, preden prideš do hokejskih novic, za ta šport pri nas to ni dobro. Toda povsem razumem vaše delo, pišete o tistem, kar je v tistem trenutku najbolj odmevno.
Prav ta odmevnost pa je vedno znova navzoča ob ljubljansko-jeseniškem hokejskem derbiju, kajne?
O tem ni dvoma. Tudi v zadnjih letih, ko doma nimamo več tako polnih dvoran na hokejskih tekmah kot nekoč, je obisk na derbiju vsaj dvakrat ali trikrat večji od povprečnega. Preprosto ta prestiž pritegne javnost.
Že vrsto let pomaga sinu Anžetu Kopitarju med poletnimi pripravami za sezono v NHL. FOTO Marko Feist/Delo
Večna tekmeca sta dočakala jubilejno številko 500, kako gledate na to zgodbo, dolgo več kot šest desetletij?
To je ogromna reč. V Sloveniji ni takšne tradicije medsebojnih tekem. Imamo nogometni derbi Maribora in Olimpije, košarkarskega s takšnim prestižem niti ni, na rokometnem igrišču je vroče, ko igrata Celje in Velenje. A vseeno je navzlic vsem težavam na ledu in ob njem v zadnjih letih ta hokejski derbi ostal zares poseben.
Na derbi ohranjam izjemne spomine, na Jesenicah se je teden pred tekmo in teden po njej govorilo le o hokeju.
V kakšnem spominu si ga ohranjate kot igralec?
Ko si mlajši, na ves ta utrip drugače gledaš. Prav vesel sem bil, da sem takrat te predstave. To je bil res pravi šov, užival sem v slehernem trenutku na ledu. Ko igraš derbi, občutiš posebno zadovoljstvo, verjamem, da je podobno tudi s sedanjim rodom hokejistov.
Zadovoljstvo pa je izginilo le, ko ste doživeli poraz, na Jesenicah, kjer so vas mnogi poznali, vam takrat ni bilo lahko ...
Ah, to so bili posebni dnevi. Verjamem, da ti nihče ni želel ničesar slabega, a dan po tekmi, ne glede na razplet, se je marsikdo, ki si ga srečal, hotel pogovarjati s teboj. V majhnem kraju, kot so Jesenice, se temu ne moreš izogniti. Teden pred derbijem in še teden po njem so se vsi pogovori – v obratih železarne, šolah, gostilnah itn. – sukali okrog hokeja.
Kakšno predstavo pričakujete v soboto?
Gledal sem v tej sezoni nekaj tekem obeh moštev, na Jesenicah spremljal tudi trening. Olimpija ima bolj izkušeno moštvo, jeseniško je mlajše, pri vadbi mi pod vodstvom trenerja Mitje Šivica deluje zavzeto. Res pa je, da ko si v članski ekipi Jesenic drugo ali tretjo sezono, moraš razmišljati o svoji uveljavitvi. Ne moreš imeti vedno izgovora, češ da si mlad.
Vam je pripadla vidna vloga na ledu že v najstniških letih.
Pa ne le meni. Tudi Toniju Tišlarju, Marku Smoleju, Andreju Razingerju, pred menoj Murajci Pajiću, Mustafi Bešiću, v tisti generaciji za nami Ivu Janu itn. Hudo mi je, da na Jesenicah ni vidnejše kakovosti zdaj, ko so razmere za trening brezhibne, opreme je dovolj, dvorana je imenitna. Dobro, proračun res ne omogoča čudežev, a že zato bi morali mladi igralci delovati ambiciozno, da bi se uveljavili pri reprezentanci, nastopali v močnih ligah na tujem.
V tujini je zdaj sicer že vrsto let zbrano jedro slovenske reprezentance. Kako ocenjujete trenutno stanje med risi v Severni Ameriki, Švici, Nemčiji, Avstriji, na Slovaškem itn.?
Še vedno ohranjamo kakovostno bazo reprezentantov, je pa tako, da gre nekaterim trenutno bolje, drugim slabše, pravzaprav se je tekmovalna sezona komaj dobro začela. Seveda pa moramo biti pozorni pri selekciji, saj bomo imeli do uvodnega pomembnega cilja, februarskega začetka kvalifikacij za OI, le en zbor, novembra za turnir v Rigi. Je pa tako, da imamo zdaj v Severni Ameriki tri hokejiste za člansko reprezentančno raven: Anžeta Kopitarja, Jana Drozga in na univerzi Luko Maverja. V močni švicarski ligi sta zdaj Robert Sabolič in Jan Muršak. Slednji je napovedal slovo od reprezentance, nisem še zares govoril z njim, nazadnje, ko sem bil pred dnevi na tekmi Züricha in Berna, ga nisem hotel vznemirjati. Žiga Jeglič me je poklical in mi sporočil, da je dobil 15. oktobra zeleno luč za vrnitev k hokeju po operaciji in nato daljšem okrevanju. Najverjetneje ga bom povabil novembra na turnir v Rigo, tam bi ga lahko videl kdo od potencialnih delodajalcev. Rok Tičar je v zadnjem tednu pri Oskarshamnu na Švedskem malo igral, predvidevam, da je slabe volje, zato ga zdaj nisem klical. Podobno kot o Žigi pa tudi o njem razmišljam, da bi ga povabil na omenjeni novembrski turnir.
FOTO Reuters
Lepo zgodbo pišeta v elitnem nemškem razredu Jan Urbas in Miha Verlič, kajne?
Res jima gre dobro. Z Janom sem govoril, ni več nikakršnih posledic zoprne poškodbe. Kadar gre za udarec v glavo, vedno moraš biti previden. Na tem prvem turnirju sezone pa bi rad preizkusil tudi nekatere naše reprezentante v pomembnejših vlogah kot doslej.
Vašo vrnitev na klop risov so sicer pri HZS napovedali že pred enim letom ...
Pa je prišlo očitno do komunikacijskega šuma. Sam sem dejal, da dokler se iz Los Angelesa ne vrnem v Slovenijo, naj ne bo v javnosti te odločitve, da bi spet prevzel vodenje reprezentance. Pa so doma prezgodaj to objavili, toda pri klubu me nato niso spustili in so me zaposlili kot oglednika oz. skavta za evropske hokejiste. Zdaj je drugače. Obrazložil sem jim, da moje naloge selektorja ne ovirajo te ogledniške vloge. Poglejte, novembra bom na turnirju v Rigi, kjer bodo za Los Angeles tudi morebitni kandidati reprezentanc iz Latvije, Belorusije in Francije. Hkrati bo turnir vodilnih evropskih ekip v Helsinkih, tam bo kdo od mojih sodelavcev. Lani nas je denimo na tem turnirju delalo pet za Los Angeles, kar je bilo zame metanje denarja skozi okno. Na drugih turnirjih v Evropi ob tem času pa ni bilo nikogar. Sicer pa si ligaško spremljanje igralcev za Los Angeles Kings zdaj deliva z Nemcem Stefanom Ustorfom (128 nastopov za reprezentanco, o. p.): on spremlja igralce v domovini, na Češkem in Švedskem, jaz v Švici, na Finskem in Slovaškem, v KHL pa sva navzoča oba.
Žiga Jeglič po operaciji lahko spet igra, zato ga bom najbrž povabil že na novembrski zbor za turnir v Rigi.
Omenili ste Finsko, od koder prihaja tudi Kari Savolainen, ki bo zdaj spet v vašem strokovnem štabu. Kako boste sodelovali z njim?
Pri reprezentanci bo delal tako kot denimo med OI 2014 v Sočiju, torej ves utrip bo spremljal iz drugega zornega kota kot mi na klopi, in sicer na tribuni. Sicer pa bo predvsem svetovalec za delo mlajših selekcij pri klubih in reprezentancah. Tako bi lahko končno imeli tisto, kar sem si dolgo želel, da bi v različnih starostnih razredih delali po enotnem sistemu.
Vam bo Savolainenova navzočnost odprla še kakšna vrata na Finskem, da bi denimo v tem izjemnem hokejskem okolju imeli kakšen pripravljalni tabor za vaše rise?
To je bolj vprašanje za Dejana Kontreca, menedžerja naše zveze. Seveda bi se lahko tam pripravljali ali igrali kakšno tekmo, imamo odprta vrata, tam bi uživali v izjemnih hokejskih razmerah. toda bojim se, da je to za nas predrago. Hokejsko moštvo z vsemi spremljevalci šteje prek 30 ljudi, tam bi morali biti vsaj en teden, Finska je za nas vse prej kot cenovno ugodna.
Najbrž pa boste nadaljevali tako, kot ste tudi delali v vašem prvem mandatu med letoma 2010 in 2015: z izjemnim medsebojnim spoštovanjem z igralci, dovolj avtoritativnim pristopom in odkritimi pogovori, ko je bilo vprašljivo, če se bodo vsi kandidati odzvali vabilu k reprezentanci?
Poskušam temu slediti, ne nazadnje smo ljudje, prisluhniti je treba težavam, se z njimi soočati. Stokrat raje vidim, če ima nekdo tehten razlog za odsotnost na kakšnem turnirju, da pride do mene ali me pokliče, ne pa da se to skrije pod preprogo z namigi o poškodbi, pa nihče med nami ne ve, za kakšno poškodbo gre. Ni vse vedno v najlepšem redu, morda se zatakne pri kakšni manjkajoči dnevnici, ko pri priči udari na plano slaba volja. Prav obrobne stvari so pri nas ključne. Če smo stoodstotno pri stvari, smo sposobni doseči veliko, v nasprotnem primeru nam ne gre. To so pokazala tudi tekmovanja v zadnjih letih. In tega ni možno spremeniti.
