Tiskane izdaje
KLM - navadni smrtniki ob pogledu na te tri črke ponavadi najprej pomislijo na nizozemsko letalsko družbo, a v hokejskem svetu ob takšnem zapisu spomin uide k sanjski napadalni trojki iz osemdesetih prejšnjega stoletja Krutov-Larjonov-Makarov. Slednji, danes 58-letni Sergej Makarov, je pred dnevi ob svojem prvem obisku Slovenije posebej spregovoril za Delo.
S palico in ploščkom ste videli domala ves svet, a do Slovenije še nikdar niste prišli. Kakšne vtise ste zbrali, kako ste se pošutili kot član selekcije Planet zmagovalcev na blejski ledeni ploskvi?
Res med sezono pogosto gostujemo po lednih arenah, največ v prostoru nekdanje Sovjetske zveze, a tokrat nismo prišli v Slovenijo le zaradi hokeja. Član naše ekipe Irek Gimajev, ki je nekoč igral v Ljubljani, mi je veliko pripovedoval o vaši deželi, jezerih, gorah, bližini morske obale. Uživali smo v Portorožu in Piranu, okušali pršut, sir in vino na Krasu, obiskali Postojnsko jamo, videli Bled, Bohinj, Ljubljano, ko bi le imeli še kakšen dan več časa. Samo drveli smo naokrog.
In vmes še igrali hokej?
Vedno znova uživamo na ledu. Dvakrat na teden se zberemo na vadbi v Moskvi, pogosto gostujemo po Rusiji in sosednjih deželah. Poskusimo se odzvati vsem vabilom, včasih se nam to ne posreči. A lepo je videti, ko prideš v Novosibirsk, Rigo, Murmansk in spoznaš to spoštovanje, ki nam ga ljubitelji športa še vedno namenjajo.
Kako pa ste pravzaprav sestavili to vašo selekcijo Planet zmagovalcev?
Predvsem gre za hokejiste, ki imamo v svoji zbirki olimpijsko zlato kolajno ali pa smo bili svetovni prvaki. Za hokejsko Rusijo ni bilo olimpijskega naslova že od leta 1992, takrat v Albertvillu jo je še osvojila reprezentanca SND. Zato si lahko predstavljate, da v naši slačilnici zdaj ni mladih obrazov. Včasih bi si zato želeli, da bi igrali pogosteje proti vrstnikom. Tako pa pridemo na kakšno gostovanje, kjer nas gleda tudi 10.000 navzočih, igramo proti lokalni ekipi, kjer so igralci v povprečju za 30 let mlajši od nas. Lahko si mislite, kako takrat dihamo na škrge. Radi pa se predstavimo hokejskim navijačem po vsej deželi. Včasih smo pač igrali le v Moskvi ali St. Peterburgu, prav je, da nas vidijo tudi drugje.
Pa se res redno zberete dvakrat na teden?
Ponedeljek in četrtek sta naša dneva v eni od novih moskovskih lednih aren. Če smo na poti, je seveda drugače. Takoj zdaj po vrnitvi iz Slovenije nas že čaka pot v Hanti-Mansijsk. V Sibiriji nas že nestrpno pričakujejo, potrudili se bomo po najboljših močeh, res pa je, da je vse naporno: pomislite Aleksandr Martinjuk je star 71 let, Aleksandr Jakušev leto manj, Jurij Lapkin prav tako.
Legendarnega Vladislava Tretjaka, prvega vratarja hokejske zgodovine in zdaj predsednika ruske zveze, ni v vaši selekciji?
On se občasno pridruži neki drugi selekciji, pa še takrat ne kot vratar, temveč igra v polju. Naš čuvaj mreže pa je Vladimir Miškin, prav tako olimpijski in svetovni prvak. Lahko si mislite, kako so mladci, proti katerim igramo vedno znova motivirani, da mu zabijejo gol. Saj je lepo, da nas imajo po vsej Rusiji privrženci športa še vedno radi, toda včasih si domišljajo, da smo mi še vedno tako hitri in učinkoviti kot nekoč.
Ste med rednimi obiskovalci tekem CSKA, vašega dolgoletnega kluba, konec sezone je za favorita in zmagovalca rednega dela napočil že v četrtfinalu KHL?
Tako pač je, v končnici nikdar ne veš, kje in kako se ti lahko zatakne. Je pa izjemno, da je Jaroslavl, ki nas je pred dnevi izločil, po tisti letalski tragediji, leta 2011, zdaj spet sestavil spoštovanja vredno moštvo.
Pa vas je presenetilo, ko je skozi vrata slačilnice vašega velikega moskovskega kluba vstopil Slovenec Jan Muršak?
V današnjem hokeju me prav nič več ne preseneča. Če že lahko Azijci odhajajo k uglednim moštvom v Severno Ameriko, zakaj ne bi imeli Slovenca pri CSKA? Sicer pa: Slovenija je v zadnjih letih izjemno napredovala na ledenih ploskvah. Podobno pa tudi nekatere druge reprezentance. Ko sem sam igral, smo se vedno znova borili za vrh s Kanado, Češkoslovaško, Švedsko. Danes je konkurenca precej širša. Le kdo bi si pred leti mislil, da bo Francija v hokeju premagala Rusijo ali da si bo slovenska izbrana vrsta sredi Minska v deželi, kjer res ogromno vlagajo v hokej, priborila vozovnico za olimpijski turnir?
Nazadnje so slovenski hokejisti na OI igrali prav na premieri proti vašim naslednikom v dresih Rusije, kako se spominjate tistega večera v Sočiju?
Veličastno je, ko nastopiš na igrah doma, kot reprezentant tega, žal, nisem doživel. Seveda se dobro spomnim podrobnosti turnirja v Sočiju in naše prve tekme, bil sem na tribunah. Tudi tam sem se le še vnovič prepričal o tem, kako izenačena je postala konkurenca na ledenih ploskvah.
Verjetno vas močno boli, da vaši rojaki, odkar nastopajo za Rusijo, na hokejskem turnirju še niso osvojili olimpijskega naslova?
Boli, a tudi ne preseneča. Šport se je pri nas sredi devetdesetih ustavil, ni bilo dovolj denarja, zato je tudi izostalo kakovostno delo z mladimi. Tudi Češka in Slovaška, če odštejemo nekaj njihovih asov v NHL, nimata toliko kakovosti na ledu kot nekoč. Ta del sveta je doživljal veliko sprememb, preden je na novo zaživel, je bil davek visok.
Kako se vi spominjate vaših let v NHL, ko so vam odprli mejo za odhod in ste se jeseni 1989 iz Moskve preselili v Calgary?
Nisem občutil pretirane spremembe niti po športni plati niti po življenjski. Pred tem smo z reprezentanco ali moštvom CSKA pogosto gostovali v Severni Ameriki, moji novi soigralci zame niso bili nikakršni vesoljci, obvladal sem hokejsko igro, zato me ničesar ni bilo strah. Jezik pa sem se tudi hitro naučil, saj sem bil nenehno z moštvom v slačilnici, letalih in hotelih. Precej težje je bilo za mojo družino, ki je prišla v povsem neznano okolje.
Zaupate novemu rodu ruskega hokeja?
Zelo! Pri nas se zdaj vlaga v šport, srečo imamo, da je bil predsednik države nekdanji športnik in se dobro zaveda pomembnosti vrednot športa za mlade in našo prihodnost. Kar pa zadeva naš vrhunski hokej, sem zdaj prav vesel, da tudi naši vodilni asi iz Chicaga, Pittsburgha, Washingtona vedno radi pridejo nastopat za državno reprezentanco. Ko sem sam igral v NHL, so to mediji v domovini komaj zaznali, danes lahko iz dneva v dan beremo pogovore in zapise o Jevgeniju Maljkinu, Saši Ovečkinu in drugih.
Pa mislite, da bo Rusija naslednje leto napadla olimpijski naslov na turnirju v Pjongčangu ob navzočnosti vseh adutov iz NHL?
Bomo videli, iz sedanjega zornega kota se mi zdi, da bo več možnosti za prekinitev NHL med OI na igrah 2022 v Pekingu kot zdaj. Kitajski vpliv bo tako močan, da se mu tudi tisti, ki si ne želijo prekinjati severnoameriške lige, ne bodo mogli upreti. Za Korejo pa bomo videli, kako bo. Vsekakor bi bilo imenitno, ko bi lahko nastopili vsi najboljši.
