Le še izumirajoča sekta

Ko sem odraščal, bolj v otroških kot najstniških letih, sem se športno in navijaško oblikoval. Katera panoga, individualna ali moštvena, me bo posrkala, se je odločalo na ulici. Na cesti, travi ali betonskem igrišču sem preizkusil vse, kar je bilo mogoče in tudi denarno dosegljivo. V Ljubljani je bila ulica pomembnejša od športnega porekla staršev ali drugih sorodnikov. Ulica je narekovala (moj) izbor in tudi okus oziroma večjo pripadnost panogi. In zato je logično, da sem postal po prepričanju izraziti »kolektivec«, ki še zdaj občuduje predvsem nadpovprečno izstopajoče posameznike v moštvih.

Med Ljubljančani, ki smo odraščali v nekdanji državi in v tako imenovanih ljudskih soseskah, je predselekcijo večinoma opravila že ulica. Glede tega, ali sploh imaš talent in kateri šport ti je bliže. Priznam, da izbira ni bila prav široka: temeljni panogi gimnastika in atletika sta bili tako ali tako favorizirani in vsiljeni v prvem, drugem razredu osnovne šole. Nezavedno sta bili izjemno pomembni za motorični razvoj vseh, ne le tistih, ki smo bili, vsaj tako smo se postavljali, neustavljivi na ulici in v čemerkoli. Velika večina posamičnih športov mi ni povzročala gibalnih ali tehničnih težav, toda zelo hitro sem postal ujetnik adrenalina, ki ga sprožajo moštveni duh, tekmovanje ali merjenje moči z vrstniki. Preigrati enega, dva, tri, moštvo, jokati ob napakah, se veseliti ob čarovnijah, jeziti, to so bili čustveni izbruhi, ki jih nisem mogel doživeti nikjer drugje. Dosežek s presežkom je na ulici štel in bil opazen. Bil ali postal si nekdo. Seveda je bilo to navdušenje povezano s tem, da je bil svoboden in zunajsistemski proces ulične selekcije že vzpostavljen in je imel povsem enostaven razvoj – starejši so odhajali, mlajši prihajali.



Prestop z ljubljanskih ulic v organiziran razvojni športni proces je veliko večino peljal v nogomet, košarko, hokej. Rokomet, ki je bil takrat tudi izjemno močan mestni simbol, je imel drugačno selekcijo: veliko igralcev je črpal med odpadniki iz različnih razlogov iz »svete trojice«, veliko so jih vanj preusmerili učitelji telovadbe. Na ulicah se ni nikoli igral.

Nogomet se je igral kjerkoli in vse leto, košarka je imela le krajše obdobje »zime«. In hokej? Najprej naj razčistim. Govorim o najbolj preprostem hokeju, na asfaltu, z dvema goloma, žogami ali približkom ploščka, s pravimi palicami ali sestavljenimi iz nekaj lesenih letev ter ekipami s tremi do petimi tekači in ne drsalci. Takšne improvizacije in iznajdljivosti zdaj niti približno ni mogoče videti. Ledu, razen na televiziji, nismo videli. Z izjemo tistih, ki so bili že bolj ali manj usmerjeni v pravi hokej. Okoli prvega maja smo se vsako leto na polno merili Čehi, Rusi, Kanadčani, Švedi, olimpijci, železarji ...



Prav zaradi »asfaltnih« hokejistov je bila Ljubljana tudi hokejsko izobražena in zahtevna. Zaradi njih je bila dvorana Tivoli v najlepših obdobjih premajhna, da bi lahko vanjo stlačili vse, ki so želeli videti drugačno, bolj »moško« igro od »žogarskih«, a vendar tako podobno.

Že 500. hokejski derbi Olimpije in Jesenic – sicer bi raje videl, da je 250., a z najboljšimi slovenskimi igralci in tekmovalno nabrušenimi kot v prvih letih samostojne države – je impresivna številka. Žal je le še številka. Hokej, pa naj se sliši še tako kruto, v Ljubljani in Sloveniji počasi »izumira«. Nekoč je imel bazo v uličarjih, ki smo postali del hokejske družine na tribuni in pred televizijskim zasloni, zdaj je vse bolj, ne le po svoji krivdi, sektaški. S sektami pa je tako, da so zveste, vase zaprte, vzvišene in jim slej ko prej zmanjka članstva.