Ljubljanski hokejski labirint brez izhoda

Ljubljana, Jesenice – Dve moštvi, vodilno po rednem delu in najboljše slovensko, sta se že po štirih tekmah s štirimi zmagami uvrstili v polfinale alpske hokejske lige. Ob naših ledenih ploskvah je zlasti odmevalo drvenje jeseniškega hitrega vlaka, ki ga Ljubljančani, ob prispodobi prav pod streho pokroviteljev iz Slovenskih železnic, niti približno niso mogli ustaviti.

Železarji so – podobno kot Asiago hokejiste iz Vipitena – na najhitrejši možni način odpravili tivolske tekmece, s 4:0 v zmagah, in tako uspešno prestali pritisk, češ čemu so si so za nasprotno moštvo v četrtfinalu AHL izbrali prav tivolsko zasedbo. Končni razplet je nato potrdil pravilnost izbire: državni prvaki so za razred kakovostnejši in bolje tekmovalno pripravljeni kot zmaji, ni bilo dolgih poti k sosedom v gorske predele Avstrije in Italije, povrhu so dvakrat lepo napolnili tribune Podmežakle. Občinstva bi bilo v primeru gostovanj moštev iz tujine manj, na gostovanjih ne bi občutili takšne navijaške podpore, kot so jo na zadnji tivolski večer.

Na Jesenicah spet novi upi

In prav ta simbioza hokejistov v rdečih dresih z glasno armado navijačev je zelo močan adut jeseniške hokejske prihodnosti. Ta je svetla, če bi sodili tudi po uspešnem nastopanju v končnici mladega moštva v EBEL do 20 let, pri članskem moštvu pa gre očitno za posrečeno in racionalno vodenje predsednika Anžeta Pogačarja ter vrhunski pristop glavnega trenerja Gabra Glaviča. Prvi resda po sezoni napoveduje slovo od vloge vodilnega v klubski hierarhiji, a podobno kot v primeru omenjenega trenerja si hokejski poznavalci na Jesenicah ne znajo predstavljati, da bi rdeči vlak v prihodnje drvel brez navzočnosti omenjenih ključnih mož. »Meni ne gre le za prvo moštvo, temveč za ves jeseniški hokej,« je po zadnji gladki tivolski zmagi s 6:0 iskreno poudaril Glavič in napovedal, da bo tretjina udarne zasedbe ohranjala tudi svoje naloge v končnici EBEL za hokejiste do 20 let.

Olimpija? Zgodba je zapletena v labirintu, v katerem trenutno na obzorju ni izhoda. Ni nikakršna skrivnost, da iz ljubljanske šole že dolgo ni hokejista dodane vrednosti. Ko se navijači nostalgično ozirajo k polnim tribunam in odmevnim nastopom zmajev v mednarodni konkurenci, si morajo priznati, da so bili to časi odličnih menedžerskih navez na tujem in vidnega deleža okrepitev zlasti iz Severne Amerike in nordijskega dela sveta.

Tivoli pogreša kakovost in strokovnost

Nekdanji klub se je lani, podobno kot na Jesenicah pet let prej, sesul, toda v primerjavi z Gorenjci v Tivoliju in širšem lokalnem okolju nikdar ni bilo zaznati takšne nujne pripadnosti in vznesenosti. Tomaž Vnuk, čigar dres visi pod tivolskim stropom (ni sicer jasno, čemu takšnih dresov ni več tako v Ljubljani kot tudi na Jesenicah), se je lotil novega projekta. Septembra je bilo videti na predstavitvi ob navzočnosti vplivnega župana Zorana Jankovića, da bo glavno mesto dobilo lepo hokejsko zgodbo, a je zdaj daleč od nje. Z višjim proračunom od jeseniških tekmecev so bili zmaji med sezono v derbijih največkrat videti nebogljeni, tako tudi na zadnji torek. Ta je jasno pokazal, da po tej poti v Tivoliju ne bo šlo več naprej. Slačilnica potrebuje več kakovosti, tekmovalnega občutka, utemeljenega strokovnega pristopa. Prav T. Vnuk kot nekdanji učenec vrhunskih trenerjev to dobro ve.