Malo je manjkalo, pa ne bi bil med potniki za Korejo

Dolgoletni reprezentančni kapetan za Delo o novem trenerskem izzivu v Zagrebu, lepih dosežkih na ledu ter vrnitvi na Jesenice

Objavljeno
31. julij 2018 09.50
Posodobljeno
31. julij 2018 11.45
Tik pred koncem športne poti se je Marcel z ženo Veroniko in slovensko olimpijsko maskoto razveselil poti v Pjongčang.
FOTO: Marko Feist
Jesenice – Brez hokeja ne more. Marcel Rodman, ki si je z družino ustvaril dom v Šentilju pri Mariboru, je bil nazadnje v svoji Podmežakli. Tu je naredil prve hokejske korake in postal eden naših najvidnejših risov. Tokrat je spremljal sina Henrika na hokejskem taboru, nam pa je spregovoril o novih načrtih. Hokeja ne bo več igral, poslej bo kot trener in oblikovalec športne politke pri Medveščaku v Zagrebu.


Marcel, napočil je čas za slovo od ledenih ploskev, čeprav so vam kot izjemnemu športniku poznavalci napovedovali, da bi lahko pri svojih 36 letih nadaljevali športno pot kot aktivni hokejist – kaj se je zgodilo?


Prav takšen čas je bil pred enim letom, točno tu na Jesenicah v dneh hokejskega tabora za naraščajnike, med katerimi je tudi sin Henrik, ko sem dobil klic iz Nemčije. Po koncu sezone sem takrat razmišljal, da bi se poslovil od aktivnega igranja hokeja po res dolgi in pisani karieri, pa me je privabila ta ponudba z Bavarske. Obenem sem si tudi močno želel, da bi še enkrat po tisti imenitni izkušnji iz Sočija doživel olimpijski turnir na ledu, zato sem spet zavihal rokave in preložil svojo odločitev o slovesu. Zdaj pa je vendarle napočil čas za nove izzive v hokejskem svetu.


Toda ni prav veliko manjkalo, pa bi ostali brez želene udeležbe na olimpijskih igrah v Koreji. Je tudi ta poškodba kolena vplivala zdaj na vašo odločitev, da prenehate igrati hokej?


Zdaj me to koleno več ne moti, ni bolečin in po tej plati ne ovir, da bi še naprej aktivno vztrajal v vrhunskem športu. Res pa je bilo, da mi ni bilo prav lepo, ko sem 12 dni pred odhodom v Korejo staknil poškodbo v predelu križnih vezi. Dobro, ni bilo najhuje, a vseeno ni bilo jasno, če bom lahko nastopil na OI. Naprej me je gnala izjemna želja, ob podpori vseh pri klubu in domačih sem se poskusil kar najbolje pripraviti, po vrnitvi na Bavarsko pa me je ortoped prosil za video posnetke naših tekem, saj ga je dejansko prav zanimalo, kako sem lahko tako hitro po zoprni poškodbi že opravljal svoje naloge na ledu v izjemni mednarodni konkurenci.

image
”Zame bosta oba turnirja ostala prav posebna dogodka na športni poti,” je o olimpijskih igrah v Sočiju 2014 in Koreji 2018 povedal Marcel Rodman. FOTO: Leon Vidic/Delo


Pa ste si ohranili te olimpijske igre v dobrem spominu? Mar niso bile iz hokejskega zornega kota tiste vaše prve v Sočiju vendarle lepše: takrat so bili tam vsi asi iz NHL, vključno z našim Anžetom Kopitarjem, povrhu je v Koreji za konec padla še črna pika nad slovenski tabor zaradi dopinškega primera Žige Jegliča?


Zame bosta oba turnirja ostala prav posebna dogodka na športni poti. Vem, ni bilo Anžeta in drugih adutov iz NHL, a vseeno sem spet v olimpijski vasi in drugih prizoriščih občutil tisti neverjeten duh, ki ga na posameznih prvenstvih ni. Čudovito je bilo spet igrati proti velesila svetovnega hokeja. Žiga? Verjemite, kar ste verjetno opazili že tam, da ta zaplet na nas le ni tako vplival. Najhuje je bilo tisti dan njemu, ker ni mogel biti z nami na tekmi, ko smo se vnovič zelo potrudili, da bi se predstavili na visoki ravni. Dobro smo igrali v Koreji, pa četudi tokrat ni bilo četrtfinala.


Po vrnitvi z OI in najbrž tudi še ob nadaljevanju terapij poškodovanega kolega niste razmišljali o koncu športne poti?


Takrat mi je bilo najbolj pomembno, da odpravimo posledice poškodbe ter da uspešno sklenem klubsko sezono v Nemčiji. Seveda sem se večkrat v zadnjem letu ali dveh spraševal, kaj bi počenjal po koncu kariere, pa me odgovori niso usmerjali k trenerski poti. Toda ko sem v zadnjih tednih delal na taboru v hokeju na rolarkah v Dolenjskih toplicah, nato pa na izjemni finski hokejski akademiji v Mariboru, mi je trenerstvo postalo zelo blizu. Nato sem se srečal z Aaronom Foxom, s katerim kot nekdanjim soigralcem z Jesenic in Dunaja ohranjam imenitne stike, pa sva našla skupno točko, da bi se lahko v Zagrebu lotila novega projekta.


A tam mu ne boste pomagali le na trenerski klopi, temveč tudi v pisarni.


Ko sem se nekoč v Dresdnu poškodoval, sem začel opravljati tudi delo oglednika in agenta, užival sem v tem poslu, ohranjal številne stike z znanci iz hokejskega prostora, spoznaval nove ljudi. Verjamem, da lahko tako v strategiji športne politike kot na trenerski klopi dobro delujeva. Povrh mi bo lažje, saj značajsko in jezikovno bolje poznam Zagreb kot večina tistih, ki so k Medveščaku prišli iz Severne Amerike.


Kako pa je bilo glede vaše vrnitve na Jesenice, katere možnost nam je omenjal tudi predsednik kluba Anžeta Pogačar?


Z Anžetom sva se o tem pogovarjala, se pri marsičem okrog hokeja v Podmežakli strinjala, toda nato konkretne ponudbe in dogovora, kako naj bi deloval pri klubu, ni bilo več.

image
Rodman z zvezdnikom NHL Anžetom Kopitarjem (levo). FOTO: Aleš Černivec


Kako pa je bilo z namigi, da bi pristali v Tivoliju pri Olimpiji?


Kot igralca so me nekoč res vabili, zdaj za kakšno drugo vlogo pa ne.


Kot igralec si boste najbrž v posebnem spominu ohranili omenjena olimpijska turnirja ter tisti prvi nastop na SP elite, ko ste na vsaki tekmi na Švedskem zabili gol?


Vse to drži, toda prav posebno je bilo tudi prvenstvo 2001 v Tivoliju, ko smo si sploh priborili vizum za Švedsko. Imenitno je bilo, ko so me naboru NHL izbrali pri Bostonu, ne bom pozabil svojega prvega dne na taboru za novince, ravno tistega nesrečnega 11. septembra 2001 … Sicer je bilo imenitno vaditi v družbi Sergeja Samsonova in Joeja Thorntona, takrat velikih upov Bostona. Igral sem dvakrat v DEL, morda je bila kakšna odločitev tudi kdaj napačna, a predvsem sem ponosen, da povsod ohranjam prijatelje ter da me še danes po različnih klubih ne spoštujejo le po športni plati, temveč tudi po človeški.