Olimpija že razgrnila jasno željo vstopa med elito

Kar nenavaden je teden ljubljanskih in jeseniških hokejistov brez tekem na ledenih ploskvah alpske lige (AHL). Slovenski moštvi bosta v regionalnem tekmovanju spet igrali v torek, sinoči sta bili na ledu domače končnice. Olimpija se je po drugi zmagi s Slavijo, tokrat s 4:0 (3:0, 0:0, 1:0; Pulli, Ropret, Pance, Magovac), že uvrstila v finale, Jesenicam pa je pripadla prva tekma polfinala proti Triglavu s 5:0 (2:0, 1:0, 2:0; Sodja, Šturm, Hebar, Jezovšek, S. Rajsar).

Pogled k vrhu AHL je iz slovenskega kota zelo spodbuden. Zmaji so na 1. mestu, za njimi pričakovani najresnejši tuji tekmec Brunico, tretji pa so nato že železarji, povrh s tremi odigranimi tekmami manj od svojih tivolskih tekmecev in kar petimi od omenjenega moštva iz južnotirolskega dela Italije.



Predvsem pri Jesenicah sedanja podoba igre in sedmih zmag zapored razgrinja optimizem, omejeni proračun pa nikakor ne omogoča uresničitve vseh strateških želja strokovnega dvojca Marcel Rodman-Mitja Šivic. Še dlje, kot bi si veliko število privržencev želelo, pa je vrnitev tega železarskega mesta na zemljevid elitnega klubskega hokejskega tekmovanja v regiji. Ne pozabimo: Jesenice so bile prvi tuji klub, ki je nastopil v najvišji ligi pod avstrijsko streho (sezona 2006/07), Podmežakla je bila polna, v severni soseščini so kar zavidali Gorenjcem, kako so jih privrženci množično spremljali v živo tudi na Dunaju ali v Salzburgu. Zlasti v tej prvi sezoni, ko se je pod vodstvom trenerja Matjaža Kopitarja v slačilnici Jesenic zbrala »reprezentanca v malem«, je bilo moštvo konkurenčno, lahko bi zasedlo še kaj več od končnega 5. mesta. A iz leta v leto je projekt postajal dražji, železarji so elitno druščino zapustili pomladi 2012.

Nekoč Järvenpää, zdaj Summanen

Prav takrat pa so ljubljanski zmaji opozorili nase z zadnjim odmevnim dosežkom v tedanji EBEL, nastopom v polfinalu in takrat porazu po hudem boju s poznejšimi prvaki iz Linza. Pet let pozneje se je še Olimpijina zgodba denarno sesula, tudi v Tivoliju je sledil izstop iz omenjenega tekmovanja, vendar je zdaj tu zgodba očitno drugačna in ob bolj čvrstih denarnih temeljih kot na Jesenicah krepko bližje izbrani avstrijski druščini.



Drugače ne bi sedanje vodstvo s predsednikom Miho Butaro in športnim direktorjem Jožetom Kovačem sredi sezone tako vidno krepilo moštva z novinci iz tujine, med katerimi prav zadnjemu, ki je v Ljubljano pripotoval v ponedeljek, pripada najbolj zveneče ime: Raimo Summanen je nekoč igral z Waynom Gretzkym v tistem najboljšem Edmontonu v osemdesetih prejšnjega stoletja, na klopi pa je vodil številna vrhunska moštva, med drugim tudi finsko reprezentanco na prestižnem svetovnem pokalu 2004 s sklepnim delom v Severni Ameriki. »Takrat smo se prebili v finale in po ogorčenem boju v Torontu z domačo Kanado izgubili z 2:3,« se je spomnil v posebnem pogovoru, ki ga bomo z njim objavili v jutrišnjem Delu. Pripovedoval nam je tudi o svojem življenju v Sibiriji, izkušnjah iz NHL in odločitvi o prihodu v Slovenijo.



Nikakršnega dvoma ni, da ga v Tivoli omenjeno vodstvo ni pripeljalo le zavoljo boja za ubranitev lovorike v alpski ligi. Nova Olimpija si želi v tekmovanje, v katerem je tista nekdanja nazadnje, kot smo zapisali, zablestela leta 2012. In tudi takrat jo je vodil Finec – Hannu Järvenpää.