Olimpijski komite ni le stroj za seštevanje kolajn

Ponedeljkov pogovor: Tomo Levovnik, izkušen in razgledan športni delavec, o naših športnikih, lovu za denarjem in zanesenjaštvu

Objavljeno
15. oktober 2018 06.00
Posodobljeno
15. oktober 2018 06.47
Tomo Levovnik je navdušen nad slovenskimi uspehi v ekipnih športnih panogah.
FOTO Jože Suhadolnik
Na današnji dan je bil pred 27 leti ustanovljen Olimpijski komite Slovenije. O temeljih preteklosti, uspehih, a tudi negotovi prihodnosti smo se pogovarjali z izjemno izkušenim in razgledanim športnim delavcem Tomom Levovnikom. Korošec, doma iz Slovenj Gradca, je prejemnik Bloudkove plakete in nagrade, vodil je Veslaško zvezo Slovenije in tudi protokol proslave ob slovenski osamosvojitvi.

Kako se z razdalje 27 let ozirate k novem poglavju organiziranosti slovenskega športa, ki je kajpak nastal na temeljih bogate preteklosti naših športnikov še v avstroogrskih in nato jugoslovanskih časih?

Do potankosti se spominjam dni okrog osamosvojitve, pravzaprav že dogodkov leto ali dve prej, ki so napovedali našo novo pot tudi v športu. Najprej nikakor ne kaže pozabiti, da smo Slovenci že davnega 25. aprila 1920 v hotelu Union v Ljubljani ustanovili Jugoslovanski olimpijski pododbor Ljubljana (Slovenija) ter športno zvezo Ljubljana. Nova zgodba pa se je začela z osamosvojitvijo na vseh področjih, tako tudi športnem. Res moramo biti ponosni na paleto uspehov, podvigov, tudi novih spoznanj o moči naših reprezentanc, bodisi njenih posameznikov bodisi v ekipnih športnih panogah, a obenem sem res zaskrbljen, ker tudi po teh 27 letih še nimamo ustrezne sistemske rešitve o našem športnem vsakdanu in tako tudi prihodnosti.


Pred vrati pa so lokalne volitve in nato decembra tudi nove volitve za mesto predsednika OKS.


Prav zato je treba na nekatere težave še posebej opozoriti. Lokalne volitve so zelo pomembne za šport, saj župani prek svojih svojih programov financirajo društva, ta pa so kot mati slovenskemu športu.


Toda društva z nekdanjim poslanstvom v dobi komercializacije izginjajo, mar ne?


Prav tu se skriva eden temeljnih razlogov, da me skrbi, kako bo v prihodnje z razvojem našega športa. Izvirna društva so prostovoljna združenja in teh skoraj ni več. Zdaj so na sceni profesionalna društva, kjer so ljudje zaposleni, delujejo še polprofesionalna, in tudi ljubiteljska volonterska, ki pa, žal, ne ohranjajo več takšne vloge kot nekoč. Tradicija društvene organiziranosti v športu pa je pri nas izjemna – prav v teh oktobrskih dneh mineva 155 let, odkar smo na Slovenskem ustanovili prvo športno društvo Južni sokol. In zdaj? Nisem prvi, ki ugotavlja, da pravična baza športnikov izginja. Spomnite se pri vas v Delu pogovora z Borisom Debelakom, predsednikom SK Črna, ko je v dneh izjemnih uspehov Tine Maze opozarjal, da interesnih društev domala ni več. Prav Črna pa je primer, kaj vse je mogoče doseči z zanesenjaštvom in pripadnostjo lokalni skupnosti.


Pa je res vse to zanesenjaštvo odnesel novodobni lov za zaslužkom?


Sistemske smernice bi lahko marsikaj uredile. Vem, primerjave z velikimi državami so vedno vprašljive, toda ne zdi se mi nemogoče, da bi se ozrli k Američanom ali Nemcem. Prvi so ločili neplačljiv študentski šport od strogo zaprtih profesionalnih lig. Res je, da na svoji športni sceni nimajo takšnega števila klubov, kot smo to vajeni v Evropi. Nemški primer, in ne le nemški, pa potrjuje tezo o pomembni vlogi društev in o tem, da ni vse v denarju. Vloge predsednikov in drugih vodilnih pripadajo ljubiteljem posameznih športnih panog in tistih, ki radi tako ali drugače pomagajo prepoznavnosti in moči svojega okolja. Pri nas je takšnih iz leta v leto manj.


Pogrešate stare čase?

Zelo, zdi se mi, da je v teh 27 letih prav vse postalo plačljivo – vadnine, trenerji, objekti. Pri ustreznem razvoju mladih v športu smo največji del stroškov prenesli na starše, profesionalnega trženja pa skorajda ni. In tako pridemo do končne selekcije, ki skok navzgor omogoča tistim, ki imajo denar, ne pa naravnim talentom.


Verjetno imate v mislih alpsko smučanje, panogo, iz katere vi prihajate?


Ne le alpskega smučanja. Poglejte atletiko, eno temeljnih panog za ves šport. Prireditelji državnih prvenstev še komaj zberejo dovolj udeležencev za polfinale posameznih disciplin. Ne vem, ampak nekoč smo na mestnem svetu sprejeli sklep, da imajo osnovnošolci in srednješolci brezplačno športno vadbo, zdaj pa starši plačujejo nekatere interesne dejavnosti …


Kako bi to odpravili?


Ko bomo uzakonili, kaj je zares profesionalni šport, bo bolj korektno tudi delovanje društev. Tako pa se vse skupaj prepleta, klubi propadajo, nastanejo novi itn. To tržno nišo so zdaj izkoristili nekdanji športniki, ki nimajo niti usposobljenosti niti izobrazbe, imajo pa svoje športne šole, ki so izključno plačljive in nimajo nikakršne zveze z društvi. Olimpijski komite bi se moral aktivneje ukvarjati s tem problemom, ne pa da je postal stroj za seštevanje kolajn, ki nastajajo na dveh štadionih ali – če se spomnim na judo – v eni ali dveh telovadnicah. Kolajne pa pri nas prekrivajo realno podobo izpada mladih športnikov, katerih družinski proračuni ne prenesejo stroškov. In bog ne daj, da bi bila centralizacija države tako močna, da bi izgubljali talente drugod, razvoj pa bi omogočali le v gospodarsko najmočnejši Ljubljani. Nekoč je Bojan Križaj zmagoval, prinesel denar na zvezo, pa je imelo še pet smučarjev lep temelj za trening. Zdaj pa starši plačujejo.


Omenili ste nevarnost centralizacije, razširjenost panog pa se je razporedila po vsej Sloveniji.


Zato bi tudi OKS moral zares postati gonilna sila pridobivanja materialnih sredstev s svojim marketinškim podjetjem. Pomislite, ima pa manj priliva od trženja kot NK Maribor. Slednjemu klobuk dol in za prepoznavnost in tekmovalne dosežke na mednarodni sceni, toda pri OKS naj se zamislijo. To sem dejal že pred približno pol leta tedanji ministrici, dr. Maji Makovec Brenčič. Krovna organizacija ne sme le nastopati, temveč mora skrbeti še za marsikaj drugega. Tako razmišljam po dolgoletnih izkušnjah, res bi si želel, da bi ohranjali ponos na dosedanje športne dosežke, a da bi se jih veselili tudi v prihodnje.


Kako se ozirate k številnim odmevnim dosežkom slovenskega tekmovalnega športa v zadnjih letih?


Dolga leta sem poslušal, da so pri nas ustrezne razmere le za razvoj posamičnega športa, tudi v jugoslovanskih časih je prevladovalo mnenje, češ da imamo le nekatere smučarske panoge, zlasti alpske, kajakaštvo na divjih vodah in alpinizem. A zdaj tudi tisti skeptiki ugotavljajo, da ni tako. Prav na ekipni športni sceni imamo ponekod imeniten selekcijski sistem, zlasti nekateri nogometni klubi so vrhunsko organizirani. Dobro, UEFA to podpira, brez denarne podlage na tej ravni ne bi šlo, toda zato lahko po tej plati optimistično gledamo v prihodnost. V posamičnih športih – atletiki, plavanju, smučarski panogah – so izjemni posamezniki, ni pa utemeljene selekcije.


Se to dogaja zadnjih pet let?


Recimo deset. Ozrimo se k odbojki: ko je prišel Herman Rigelnik v ACH, se je to moštvo, pozneje pa posledično še reprezentanca, izjemno dvignilo. Zoran Janković je to dosegel z rokometom že prej, nato je prišel z velenjsko zgodbo Franjo Bobinac. Nekoč sem prav pri vas v Delu dejal, da nekateri lažno širijo tezo, češ da smo doma le v posamičnih športnih panogah. V posameznih krogih je to zelo odmevalo. A mar bi se hokejisti dvakrat zapored uvrstili na olimpijske igre, če bi imeli samo konkurenčne posameznike?


Prav za hokej je bila značilna ta izjema pripadnost ekipnemu duhu, jo drugje pogrešate?


Res, ni vse v denarju. Ni nas veliko, zato je še toliko bolj pomembno krepiti duh reprezentance, nacionalnega grba. Nočem zgolj kritizirati, ob rojstnem dnevu OKS in pred bližajočimi se volitvami bi rad videl, da bi se zgodba o uspehu slovenskega športa nadaljevala. A za pretirano komercializacijo pri nas nismo dovolj močni. Ne nazadnje – ozrimo se k sloviti Bollettierijevi teniški akademiji. On je že davno ugotovil, kako pomembno je pravično testiranje. Če si izjemen talent, ti ni treba ničesar plačati, drugače plačuješ. Ali veste, koliko Slovencev je zapravilo tisoče in tisoče evrov v Pilićevi teniški šoli pri Münchnu? Dobro, tam je to tako naravnano, pri nas pa ne pozabimo na izvirne športne vrednote. Lepo tradicijo imamo, ohranimo jo.


Kaj pravite na prirejanje svetovnih prvenstev pri nas, nazadnje sta odmevali uspešni kandidaturi za biatlonsko SP 2021 in dve leti pozneje še nordijsko SP?


Nisem navdušen. Predvsem me moti, da se organizacije prvenstev lotevajo profesionalne ekipe. Pa smo spet pri komercializaciji. Prvenstvo je smiselno, če zares poskrbi za razvoj panoge pri nas. Tako pa se bojim, da popolnega tekaškega razcveta še naprej ne bo, v biatlonu se z želeno bazo zatika. Bolj koristno bi bilo postaviti šolo smučarskega teka, v kateri bi dobili tudi biatlonce, kot pa da razmišljamo o desetdnevnih spektaklih. Spomnite se eurobasketa! Vse lepo in prav, a kaj imamo danes od tega?


Zakaj je pri volilnih programih šport skoraj vedno odrinjen na rob?


Ni dovolj kadra v politiki, ki bi se zavzel za to področje. V zadnjem koalicijskem sporazumu o sodelovanju v vladi je o športu zapisanih 11 vrstic, o kulturi pa tri tipkane strani … Če se ozrem v preteklost naše samostojne države, je bilo še največ pozornosti športnega programa leta 2004. V Janševi vladi je bil vpliv Milana Zvera močan, njegova naklonjenost športu pa tudi zapisana v programu o objektih, prioritetah, regionalnem razvoju tradicionalnih panog. Na lokalni ravni je zlasti glede skrbi za športne objekte uspešen Janković v Ljubljani. Škoda le, da so ti za navadno ljudstvo ali težko dostopni ali pa plačljivi. Morda je le v poznih večernih urah drugače. A tako je bilo že pred leti, ko smo se peljali skozi Italijo, pa videli opolnoči rekreativce pod žarometi nogometnega igrišča. Pri nas pa so se takrat ljudje vračali domov iz gostiln.


Kaj bi radi videli v novih političnih programih, za začetek pri županih, ki jih bomo volili prihodnji mesec?


Subvencijo na lokalni ravni za šport, saj je nacionalni interes, da se ljudje s tem ukvarjajo. V zdravstvu izvajajo cel kup programov, pri nas denimo Fakulteta za šport vzgaja kadre, a ni ga več, ki bi šel ljubiteljsko delat v društvo. Otrokom in mladini bi kazalo sistemsko zagotoviti brezplačne objekte, z nekaj vsebine spodbujati posameznike, da bodo otroke peljali na trening.