Pet minut proč od Bercyja ga ni, ki bi vedel za plošček

SP v hokeju: po pričakovanju tekmovanje precej bolj odmeva v Nemčiji kot v Franciji, kjer ni bilo hokejske elite 66 let.

Objavljeno
15. maj 2017 16.57
Siniša Uroševič, poročevalec
Siniša Uroševič, poročevalec
Kdor je zgolj v zadnjih letih pospremil svetovna hokejska prvenstva na Slovaškem, Češkem ali Finskem, si najbrž težko predstavlja, da bi bilo več kot en teden treba čakati na praznično in navijaško ozračje polnih tribun. V Parizu je zgodba drugačna. Dokler niso Švicarji v soboto napolnili Bercyja, so za hokejski utrip tukaj vedeli le redki zanesenjaki.

Tudi po tej soboti v pariškem športnem vsakdanjiku ni kaj prida drugače, še vedno se bodo tu mnogi čudili bodisi švicarskim sosedom, bodisi ponosnim Čehom, bodisi razposajenim finskim severnjakom, kaj jih tako privlači pri palici in ploščku, če pa obstaja toliko drugih, bolj zanimivih panog. Nogometa in ragbija pač na športni lestvici prepoznavnosti v Franciji ne more ogroziti nihče, pred štirimi meseci je prav v Bercyju kraljeval rokomet, celo na najbolj obleganih turističnih točkah mesta so s številnimi panoji opozarjali mimoidoče, naj ne pozabijo na podporo domači reprezentanci na poti k že šestemu naslovu svetovnih prvakov.

Zdaj pa je tako, da niti v krogu hoje petih minut od prizorišča z izjemo obiskovalcev iz tujine nihče ne ve, kaj se dogaja v dvorani. In ko smo si v prostornem, dvonadstropnem športnem baru hoteli ogledati prenos ene tretjine domače reprezentance proti Kanadi, je le sledilo prijazno opravičilo natakarice, da pač mora slediti glasu ljudstva: »Vem, Lyon je na prvi tekmi proti Ajaxu v polfinalu evropske lige močno zaostal, a vseeno tukaj navzoče bolj zanima nogomet kot hokej. Zato vam, žal, na niti enem zaslonu ne morem omogočiti ogleda hokejske tekme …«

Predsednik je odraščal s francoščino

Letošnje prvenstvo gostita skupaj Francija in Nemčija, dasiravno širnemu svetu več veličastnosti predstavlja Pariz kot Köln, bo prestižni sklepni del boja za kolajne v nemškem mestu ob Renu. Odločitev vodilnih iz Mednarodne hokejske zveze (IIHF) je, glede na pomen hokejske igre v nemškem prostoru v primerjavi s francoskim, povsem razumljiva, kot tudi ne preseneča davna želja vplivnega prvega moža IIHF Reneja Fasela, da bi prav »galskim petelinom«, zdaj že desetletje stalnim članom najvišjega hokejskega razreda, omogočil prvenstvo na domačih tleh. Predsednik prihaja iz Fribourga, mestu dvojeznične univerze sredi kantona, kjer se druga z drugo v roki prepletata nemščina in francoščina. Odraščal je ob Albertu Camusu, Honoreju de Balzacu, François-Marieju Voltairu, blizu mu je frankofonsko okolje in četudi se zna prilagoditi različnim željam hokejskega sveta, zlasti pa ga imajo radi mnogi v Minsku in Moskvi, je bilo na dlani, da bo tudi Parizu razgrnil preprogo za hokejsko prvenstvo.

Tudi ko je pred dnevi obiskal metropolo ob Seni, se je spretno izogibal namigom o tem, da je utrip tekmovanja vendarle povsem drugačen in precej bližje odmevnim dogodkom ob ledeni ploskvi zdaj v Kölnu. Zadovoljen je z obiskom Bercyja, četudi se to še zdaleč ne more primerjati s tistim na nemškem prizorišču. Na slednjem brezskrbno prodajajo ploščke z logotipom tekmovanja, tradicionalno najbolj priljubljen spominek slehernega hokejskega prvenstva, v Parizu so obrazložili, da bi to morda lahko uporabil kdo kot hladno orožje. Zaradi strahu pred terorizmom v Franciji v teh dneh ni navijaške cone, prostora s stojnicami, odrom za koncerte in velikimi zasloni, v Kölnu je pač drugače. »Zakaj nismo tam,« tožijo številni češki hokejski zanesenjaki, ki jim je spored prvenstva namenil skupino v Parizu. Najprej jih je zmotilo, da v dvorano ne smejo prinesti bobnov, a komaj so to nekako preboleli, že je sledila nova hladna prha. »Kam smo to mi prišli? Pivo, povrh brezalkoholno, nam ponujajo po 10 evrov … « kar ni šlo v račun našemu sogovorniku iz Prage. Ravno v telefonskem sporočilu pa mu je prijatelj iz Kölna poslal fotografijo prodajnega pulta z običajnim pivom na nemškem prizorišču prvenstva za dvakrat nižjo ceno …

Prvič po letu 1951

O tem, da za vse navzoče obiskovalce iz tujine Pariz ponuja neslutene možnosti preživljanja prostega časa od jutra do poznega večera, ni nikakršnih dvomov. Tudi v taborih posameznih reprezentanc, vključno s slovensko, ni bilo zaslediti pripomb nad logistiko, bivanjem, možnostjo treninga, ponudbo hotelske hrane, v preteklosti je bilo po tej plati, tudi v kakšnem bolj hokejskem okolju, že precej slabše. Francoski hokejisti, četudi tu ne čutijo takšne podpore v dvorani in ob njej kot drugi gostitelji velikih tekmovanj, pa uživajo ob spoznanju, da imajo končno prvenstvo doma. Tradicionalni prireditelji hokejskih prvenstev se namreč zvrstijo v približnem presledku desetletja, v Parizu so nazadnje najboljša moštva na ledu nastopila pred 66 leti – 1951.

Zato je tudi razumljivo veselje o nastopu v domačem okolju treh najbolj prepoznavnih obrazov francoskega hokejskega prostora. Stephane de Costa, v zadnjih treh desetletjih soigralec slovenskega kapetana Jana Muršaka pri CSKA Moskva, pravi, da mu je nastop v Parizu med vrhunci bogate športne poti, 41-letni vratar Cristobal Huet z imenitno kariero v NHL (Los Angeles, Montreal, Washington, Chicago) primerja prvenstvo doma z najbolj veličastnimi trenutki onstran Atlantika, Philippe Bozon, najboljši strelec v zgodovini reprezentance, pa dobre volje iz dneva v dan prikoraka v dvorano. Kot reprezentant iz devetdesetih, ko je bila Francija še daleč od sedanje mednarodne ravni, ni doživel velikega tekmovanja doma, a zdaj kot strokovni TV komentator prav uživa in sanja o tem, da bi pospremil reprezentanco še v kölnskem četrtfinalu. Ta je bil enkrat že na sporedu za galske peteline, tisti, ki v Franciji uživajo v hitri igri na ledu, doma so pa predvsem v Grenoblu, Rouenu in alpskih krajih, se radi spominjajo reprezentančnega podviga iz Minska 2014. Uvrstitev med osmerico so takrat označili kot senzacijo, prek svetovnih prvakov Rusov ni šlo.

A zato se v širši prepoznavnosti hokejistov v Franciji ni kaj prida spremenilo. In tudi po tem prvenstvu v Parizu se ne bo. Pri IIHF seveda morajo razmišljati o širši paleti prirediteljev, kolikor je to pač mogoče, zato bo tudi naslednje prvenstvo na Danskem. V deželi čudovitih pravljic, a brez tistih s palicami in ploščkom. Te so doma pod Tatrami, na Slovaškem, kjer se bo hokejska smetana zbrala pomladi 2019.