Pod Rožnikom se išče ljubljanski Razingar

Reševanje ali postavljanje na trdne temelje hokejskega simbola izpod Mežakle je, kot kaže, prešlo v sklepno dejanje. Z aktiviranjem Tomaža Razingarja v enega od ključnih mož za jeseniško renesanso je sedanja kadrovsko osiromašena vodstvena ekipa končno dobila verodostojnega »plejerja« s poreklom in zaupanjem širšega občinstva. Po dobrem desetletju, zaznamovanem z umiranjem na obroke, v katerem ni manjkalo vseh vrst rešiteljev – od politikov, čeprav zanesenjakov, kakršen je bil nekdanji poslanec in propadli politik Pavel Rupar, ali športnih navdušencev in navijačev, kakršen je bil tudi zaradi poslovnih vzgibov Jure Košir –, so Jesenice dobile obrise lepše prihodnosti.

Dobrodošel doma in veliko sreče. Samo to lahko zaželim nekdanjemu kapetanu hokejske reprezentance Slovenije Razingarju v novi vlogi, ki je, tega se morda še ne zaveda, zahtevnejša kot vse njegove dosedanje. Skupaj z bitkami za olimpijske igre ali za napredovanja v najmočnejšo skupino A ali za obstanek v njej. Dozorel je za novo poglavje.

Razingarjev prihod je učinkoval takoj in se je pokazal v krepkem povečanju navijačev v Podmežakli in tudi siceršnji medijski vidnosti ter slišnosti. Toda na končno oceno njegovega vstopa na spolzka funkcionarska in operativna tla bo treba počakati še najmanj nekaj let. A začetek je spodbuden. Razingarjevi ekipi, v kateri je tudi najslavnejša in najbogatejša hokejska družina s Hrušice, Kopitarjevi, kaže zaupati in jo podpirati.

Moj optimizem v zvezi z Razingarjevimi dobrimi namerami temelji predvsem na tem, da v njegovem CV prevladujejo poglavja o številnih športnih bitkah, o poslovni, organizacijski in vodstveni žilici, ne pa njegova »nategunska« poglavja. Obratnih, da je bil med »nategnjenimi« prav on, je kar nekaj. Vendar je tudi res, da njegovi vzgibi in motivi, povezani s starimi grehi, na primer, da bi prek novih Jesenic poskušal povrniti dolg starega kluba do njega, za novi projekt ne bi bili spodbudni. Prej ali slej bi se sfižil in bi naletel na upor.

Sočasno z jeseniško vrnitvijo med žive se pri življenju še komaj ohranja obubožana tivolska Olimpija. Pod šišenskim hribom daleč naokoli ni videti Razingarja. Še tistih nekaj hokejskih zanesenjakov je domala obupalo, klubske legende nimajo volje, kaj šele denarja, da bi si drznile dregniti v osir. Zadnji poskus meji na še eno norost. Oprijeli so se rešilne bilke v podobi ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Lahko jim kar takoj povem, da na Magistratu ne bodo našli rešitelja, čeprav športu bolj naklonjenega župana ne bodo imeli nikoli več. Niti na Gorenjskem v jeseniškem županu Tomažu Tomu Mencingerju niso imeli rešitelja, temveč zgolj nekoga, ki jim ni metal polen pod noge. In tudi Janković jim bo le prikimaval, tolažil, obljubil podporo, mestnih ali županovih evrov pa vendarle ne bodo videli.

Hokejski utrip pod Rožnikom ni dosegel dna. Dosegel ga bo takrat, ko si bodo zadnji vztrajneži v klubu priznali, da tako ne gre več naprej, in razglasili stečaj. Potem se lahko nadejajo, da se bo našel tivolski Razingar in kopitarji. Nekdo, ki bo dajal, in ne jemal, nekdo s pogumom.