Rdeč ali zelen, pripada dresu, ki ga nosi

Na Gorenjskem se je rodil, se naučil drsati, spoznal hokej. Tam živi še danes. Njegovi prvi hokejski spomini so povezani z Jesenicami, za železarje je navijal že kot otrok skupaj z očetom Marjanom. Toda velik del kariere je slovenski reprezentant Andrej Tavželj nosil zeleno-beli dres. In tudi letos ga v velikem finalu za naslov državnega prvaka.

Ujeli smo ga dan po zmagi na prvi finalni tekmi z Jesenicami, ko je imel na sporedu le regeneracijski trening. Kako sploh poteka dan hokejista dan po tekmi? »Ponavadi se zberemo na ledu in naredimo krajši trening, kakšne pol ure, da se malo preznojimo, se dobro raztegnemo. So pa tudi dnevi, ko nas pustijo bolj pri miru, sploh tiste, ki živimo malo dlje in se vsak dan vozimo v Ljubljano. To seveda ne pomeni, da poležavamo, vsak ima pač svojo rutino, tek, daljši sprehod ali kakšno drugo aktivnost,« je uvodoma povedal 32-letni hokejist iz Kovorja pri Tržiču. Kakšen pa bo trening dan pred tako pomembno tekmo? »Naredili bomo analizo prejšnje, popravljali stvari, ki niso bile najboljše, morda spremeniti taktiko. Trening ponavadi ni težak, moramo pa izpiliti nekatere stvari.«

Na obeh straneh

Tavželj sicer ni edini slovenski niti gorenjski hokejist, ki je večne derbije okusil na obeh straneh. Je imel zaradi rivalstva kakšne negativne izkušnje? »Morda sem jih bolj čustveno doživljal na začetku kariere, kot igralec Olimpije. Velikokrat sem poslušal kakšne stvari, ki so me bolele, toda ko sem oblekel dres, katerega koli kluba, sem vedno dal vse od sebe. Bilo mi je hudo, a zdaj nimam več težav s tem. Na vse skupaj gledam drugače, bolj iz športne in profesionalne plati. Veliko prijateljev in znancev imam, ki so navijači Jesenic, in veliko prijateljev imam tudi v Ljubljani. Razpet sem med dvema poloma, a glede na to, da v zadnjem času ti derbiji niso bili tako pogosti, se o tem niti ne pogovarjamo veliko.« Pa vseeno, se lahko opredeli, ali je po duši rdeč ali zelen? »Hm, če se vrnem v otroštvo, sem bil gotovo bližje Jesenicam, kamor sem z očetom hodil na tekme. Zdaj, ko sem v hokeju profesionalno, pač pripadam dresu, ki ga nosim.«

V Olimpiji je preživel lep del kariere, na Jesenicah le kratek čas. Iz Kranja, kjer sta ga starša pri devetih letih vpisala na hokej, ga je pot pač vodila v Ljubljano. »To je bil splet okoliščin, Kranj je bil bliže Tržiču in mislim, da je bila to dobra poteza,« se je ozrl na svoje začetke. Drsati je začel razmeroma pozno v primerjavi z vrstniki, ki so bili tako v prednosti pred njim. Zato ni nikdar sanjal velikih sanj o NHL ali OI, temveč si od nekdaj želel le, da bi lahko igral, to ga je gnalo naprej. »Ko smo se denimo z reprezentanco uvrstili na OI, sem ugotovil, da nisem o tem nikoli razmišljal. Nikdar nisem pomislil, kako dobro bi se bilo uvrstiti na OI. Kot otroku mi je bilo najbolj pomembno, da sem imel možnost igrati.«

Danes si seveda želi še kaj več kot to, predvsem želi igrati v moštvu z visokimi ambicijami, želi osvajati naslove. Za seboj že ima nekaj izkušenj iz tujine, najljubše mu je francosko poglavje v Rouenu. »Morda tudi zato, ker smo osvojili naslov prvaka v Franciji in ligaški pokal, kar je bilo nekaj posebnega. Dve sezoni sta bili fantastični, veliko prijateljev sem dobil, tako na ledu kot zunaj njega,« je pripovedoval in omenil, da pa je denimo lani pri moštvu Toros Neftekamsk v drugi ruski ligi preživel eno najtežjih obdobij. »A saj hitro pozabiš vse slabo, še zlasti ker smo sezono končali z zmago. Navsezadnje je bila to še ena dobra izkušnja v karieri,« je dejal. Nekaj posebnega pa je bilo tudi življenje v Cortini, mondeni vasici sredi Dolomitov: »Všeč mi je bilo zlasti, ker smo bili obdani z gorskimi vrhovi, v hribe se vedno rad podam.«

Postal bo oče

Odločitev za Olimpijo je v tej sezoni padla nekako po sili razmer, z ženo Marušo namreč konec junija pričakujeta prvega otroka. »Žena ni prej nikoli potovala z menoj, zato sem se odločil, da ostanem doma. V prihodnosti pa si vsekakor želim, da bi na tuje odšli vsi.« Kajpak se tudi v ljubljanskem moštvu trudi po najboljših močeh, četudi priznava, da se je bilo med sezono, ko so se vrstili porazi v ligi EBEL, kar težko motivirati. »Tekme so si hitro sledile, porazi pridejo in v nekaj dneh se lahko hitro nakopičijo. Težko je, ekipa si je zadala cilj z napredovanjem, a ko so se začeli neuspehi, je bilo težko še misliti na to. Dobra stvar je bila v tem, da ima garderoba kar nekaj mladih fantov. Morda smo zaradi njih tudi lažje preživeli sezono. Moštvo je bilo na isti valovni dolžini, ni bilo kritičnih trenutkov, v smislu, da bi se zaradi porazov kresale iskrice. Seveda pa bi bilo veliko lepše, če si lahko v stiku z najboljšimi.«

O možnostih, da se Olimpija pobere in vendarle stopi kakovostni korak višje, meni, da je treba najprej poskrbeti za osnovne zadeve in urediti razmere. »To je osnova za mirno delo in pripravo. Morda bi prav prišel tudi kakšen bolj izkušen igralec. Dve, tri dobre okrepitve in mislim, da bi hitro lahko šlo na bolje,« je razmišljal. Je pa vsekakor po slabi sezoni v razširjenem avstrijskem prvenstvu finale DP za vse nekakšen vrhunec sezone. »Ko v EBEL nismo bili uspešni, je bila to naslednja stvar, ki nas je zanimala. Na finale smo se od zaključka v EBEL tudi pripravljali. Zdaj je napočil zadnji teden sezone. Nekako jo rešuješ z DP, za igralce je to velik motiv. Sploh, če se vrnem na lansko leto, ko so fantje izgubili finale. Zato smo letos pripravljeni narediti vse, da lovoriko vrnemo v Ljubljano. V ekipi vlada dobro vzdušje, šli bomo do konca.«