Slovaki ponosni na doseženo, a brez mirnega spanca

KHL se po kakovosti približuje sanjski severnoameriški ligi, neruski klubi pa denarno ne morejo vštric z domačo elito.
Objavljeno
08. september 2014 13.06
Siniša Uroševič, poročevalec
Siniša Uroševič, poročevalec
Ko ledne arene odklepajo vrata, se spektakla lačno občinstvo veseli začetka hokejske sezone. Za ljubitelje hitre igre pri nas ostaja najbolj pod drobnogledom domače dogajanje, zlasti reprezentančno, mnogi – predvsem od odhoda Anžeta Kopitarja v Los Angeles – vneto spremljajo NHL, toda zdaj je krepko pod žarometi tudi KHL, razširjeno prvenstvo Rusije.

Tekmovanje 28 moštev iz sedmih držav je vstopilo v svojo sedmo sezono in četudi Jan Muršak, edini med slovenskimi hokejisti z izkušnjami tako iz najmočnejšega tekmovanja onstran Atlantika kot tudi tega na stari celini, večkrat poudari, da ju med seboj vendarle ne kaže še primerjati, saj NHL ohranja še vedno nedotakljivo raven organizacijske urejenosti, si razširjeno rusko tekmovanje iz leta v leto pridobiva več pozornosti.

V Evropi so kajpak že dolgo spoštovane še nekatere lige, toda že zgolj bežen pogled k seznamom moštev iz Moskve, Rige, St. Peterburga, Magnitogorska, pa tudi Bratislave ali Zagreba razkriva navzočnost izjemnih hokejskih mojstrov, mnogih med njimi z olimpijskimi kolajnami, odmevnimi nastopi bodisi na svetovnih prvenstvih bodisi v NHL. Seveda pri vsem ni naključja, saj znamka z oznako Kontinentalna hokejska liga (KHL) hoče postati to, kar je velika sestra na drugi strani »luže« in pravzaprav morda nekoč združiti vso Evropo z azijskim delom Rusije in Kazahstanom pod eno streho. Prav preproste naloge pri tem vendarle ni, saj so posamezna ligaška tekmovanja na stari celini zelo močna in tudi zaradi izjemne interne tradicije ter medsebojnih prestižnih tekem ne hrepenijo po pretirani širitvi. A obenem je jasno, da milijoni krojijo tudi evropsko hokejsko zgodbo, največ jih je kajpak v ruskih klubih.

Kovaljčuk najbolj cenjen v Evropi

Njihovi tekmeci iz drugih dežel – Belorusije, Finske, Hrvaške, Kazahstana, Latvije in Hrvaške – jim po proračunih večinoma še ne morejo vštric, kakovost na ledu pa tudi z manjšim vložkom lahko vsaj občasno podira denarna razmerja moči. Uradne številke o višini pogodb za posamezne igralce in tako plačilni zmožnosti klubov javnosti niso dosegljive, a že tretje leto zapored naj bi v tekmovalno sezono največ vložili v St. Peterburgu. Klub naj bi porabil okrog 30 milijonov evrov, v kar pa sploh ni všteta pogodba za prvega zvezdnika lige Iljo Kovaljčuka, pred dvema letoma velikega tekmeca Anžeta Kopitarja v nepozabnem finalu za prvo šampionsko slavje Los Angelesa proti New Jerseyju. Rus, star 31 let, z letnim zaslužkom, ki naj bi presegal 10 milijonov evrov, ohranja ugled najbolj cenjenega akterja na evropskih ledenih ploskvah. V vrhu plačilnih zmožnosti KHL ostajajo CSKA iz Moskve, Salavat Julajev iz Ufe, tudi Bars Kazan in Avangard Omsk, prej daleč od vlog v nekdanji tradicionalni zgodbi hokeja v Sovjetski zvezi, že dolgo poslujeta z denarci, ki so za zahodni del hokejske Evrope nedosegljivi.

Med spremljevalci KHL mnogi ugibajo, kako se bo v novem okolju znašel Jokerit, bogat finski klub z nenehno polno areno za 13.000 gledalcev. To moštvo je sicer v Helsinkih silno priljubljeno, precej bolj kot denimo Lev iz Prage, ki je brez kakršne koli tradicije nastal v mislih denarja željnih novodobnih mogotcev, se pomladi celo prebil v finale Gagarinovega pokala, torej končnice KHL, nato pa izginil z zemljevida. V češki metropoli tako ostajata v domači extraligi Sparta in Slavia, pri Levu pa so si bili hitro na jasnem, da vnovič 20 milijonov evrov za sezono ne bodo mogli zbrati, zato so pisarno zaklenili …

Vpliv rusko-ukrajinske krize

Zgodba v sosednji Bratislavi – kjer zdaj častijo slovenska reprezentanta Žigo Jegliča in Roka Tičarja in so jima v predstavitvenem biltenu kluba pred sezono namenili osrednji dve strani z veliko fotografijo ob Donavi pod mestnim gradom – je povsem drugačna. Menedžer kluba Maroš Krajči je prikimal ob namigu, da se bo tudi v tej sezoni proračun kluba sukal okrog 13 milijonov evrov.

»V nestabilni gospodarski in politični zgodbi bi bilo nesmiselno siliti k višjim vsotam. Še naprej pa vztrajam pri mnenju, da je bil vstop v KHL za naš klub izjemen korak. Vem, težko se je boriti s klubi, ki jih podpirajo ekonomski velikani in politični vrh, a po športni plati smo mestu in državi priskrbeli izjemne hokejske predstave. Vzhodno od Atlantika ni boljšega hokeja, kot ga imamo v KHL,« pravi Krejči in malce vzdihne le ob vendarle negotovi prihodnosti. Ta čas ima njegov Slovan pogodbe s 60 pokrovitelji, ponosen je na 42-odstotni delež proračuna ob prodaji vstopnic, povsem brezskrben pa vendarle ni: »Ta čas imamo delovanje kluba pod streho, toda obenem v slovaškem gospodarskem prostoru nimamo možnosti sodelovanja z velikimi strateškimi partnerji. Včasih bi celo potrebovali čarovnika, da bi uresničili vse tako, kot smo si začrtali na papirju.«

Seveda tudi prvi mož poslovanja bratislavskega kluba, ki je vstopil v svojo tretjo sezono KHL, ne more mimo morebitnih težav v zadnji rusko-ukrajinski krizi, napovedanih hujših sankcij za Rusijo in tako posledični udarec na tekmovanje. A po tej plati bi utegnile še hujše težave kot Slovake doleteti naše sosede v Zagrebu. Tam so navzlic najmanjšemu proračunu v ligi, okrog 10 milijonov evrov (pri dnu pa je poleg Slovana s po 13 milijoni še Dinamo Riga), zelo odvisni od priliva z ruskega trga. In prav ta politični zaplet na evropskem vzhodu kazi podobo sicer vrhunskega tekmovanja. V tej sezoni celo s štirimi slovenskimi akterji: Muršakom, Jegličem in Tičarjem ter Marcelom Rodmanom pri Medveščaku.