Januarja skupaj s Kralji na dnu, zdaj pa junaki sezone
Hokejisti St. Louisa so na sedmi tekmi finala v Bostonu zmagali s 4:1 in prvič v zgodovini osvojili Stanleyjev pokal.
Odpri galerijo
Eno od tradicionalnih mest NHL je sanjalo o novem slavju, prvič po osmih letih v boju za Stanleyjev pokal. A najbolj prestižna klubska lovorika na svetu v tej hitri igri na ledu ni ostala v Bostonu, po zadnji tekmi sezone v finalu končnice je skupaj z novimi prvaki odpotovala v St. Louis. Od svoje ustanovitve so pri tem klubu načrtovali, da bodo nekoč najboljši, na to so čakali 52 let.
Pravzaprav so začeli zelo ambiciozno, se med letoma 1968 in 1970 vedno znova uvrstili v veliki finale, a najprej je bil dvakrat boljši Montreal, nato pa prav Boston. In zdaj, skoraj pet desetletij pozneje, so Kosmatincem vrnili hokejisti iz mesta, ki bolj kot po hokeju slovi po glasbi, zelo blizu pa je tudi številnim prebivalcem Bosne in Hercegovine – prav tu je namreč največ izseljencev v Severni Ameriki iz nesrečne države po zadnji krvavi vojni iz devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Ko pa je včeraj kapetan novih prvakov Alex Pietrangelo ponosno dvignil cenjeno lovoriko, so misli v Sloveniji uhajale tudi k moštvu z edinim slovenskim hokejistom Anžetom Kopitarjem. Najprej v leto 2012, ko so tako kot zdaj v St. Louisu tudi v Los Angelesu prvič v klubski zgodovini osvojili naslov najboljših v NHL. A nato tudi k živahnemu dogajanju te sezone, v kateri še januarja zdaj najboljšemu moštvu ni kazalo prav nič bolje kot Kopitarjevim Kraljem.
Zasedba St. Louis je bila takrat zadnja na lestvici, zelo daleč od realne uvrstitve v izločilne boje. Tako je prav utopično delovala poteza privrženca Scotta Berryja, ki je hrabro prišel v lokalno stavnico in dejal: »Položil bom 400 dolarjev na to, da bomo ob koncu sezone v našem mestu prvič doslej slavili naslov hokejskih prvakov.« Zdaj je nasmejan: končno so se mu uresničile sanje, njegov račun pa je bogatejši za 100.000 $ ...
Hokejisti so sicer zdaj drugi na seznamu severnoameriških ligaških prvakov obstoječih moštev v mestu: St. Louis Cardinals so se veselili 11 bejzbolskih lovorik, brez teh ostajajo nogometaši – tako v ameriškem nogometu kot tudi tistem, ki smo mu bližje pri nas. V ligi NBA ni več košarkarjev iz St. Louisa, Hawks so bili namreč tu do leta 1968, imeli v svojih vitrinah tudi en naslov prvakov, pozneje pa so se preselili v Atlanto.
Za svojo prvo lovoriko so hokejisti morali garati na sedmih tekmah finala, zadnjo zmago s 4:1 (2:0, 0:0, 2:1; O'Reilly, Pietrangelo, Schenn, Sanford; Grzelcyk) so si priborili z zelo zbrano predstavo na tujem. V Bostonu je bilo vse pripravljeno za prvo slavje po letu 2011 (skupno bi bilo to sedmo v klubski zgodovini), temu primerno so tudi domači hokejisti začeli zelo odločno in s številnimi streli. Tokrat pa je bil veliki junak večera Jordan Binnington. Vratar pri svojih 25 letih še zdaleč ne dosega slovesa številnih stanovskih kolegov v NHL, denimo tekmec iz Bostona, finski čarodej Tuukka Rask, je precej bolj ugleden, a tokrat je s predstavo kariere, ko je ubranil 32 strelov – omenjeni Finec pa 16 – skočil v središče pozornosti.
Ko so sedanji prvaki še v januarju preživljali omenjeno tekmovalno krizo, Binningtona ni bilo med krivci, saj je dotlej le trikrat na tekmi NHL stal med vratnicama, a ko so pri klubu iskali čarobno palico zasuka, so začeli razmišljati tudi o tem čuvaju mreže. In tako je za konec na najbolj pomembni tekmi v sezoni, za zgodovinski naslov prvakov, zablestel. »Ostati samozavesten in verjeti vase – to je ključ uspeha,« je bil v trenutkih zmagoslavja redkobeseden vratar moštva, pri katerem še zdaleč ni takšnih zvezdnikov kot pri konkurenci, tudi evropskim mojstrom tu pripada precej manj veljave v primerjavi z Bostonom, ki ima omenjenega finskega vratarja, neuničljivega 42-letnega Slovaka Zdena Charo, učinkovitega Čeha Davida Pastrnaka. Med Evropejci je pri prvakih najbolj viden Rus Vladimir Tarasenko. In tudi on je ob slovesu z nepozabno sezono govoril podobno kot soigralci: »Drug drugemu v moštvu verjamemo, zato smo najboljši.«
Pravzaprav so začeli zelo ambiciozno, se med letoma 1968 in 1970 vedno znova uvrstili v veliki finale, a najprej je bil dvakrat boljši Montreal, nato pa prav Boston. In zdaj, skoraj pet desetletij pozneje, so Kosmatincem vrnili hokejisti iz mesta, ki bolj kot po hokeju slovi po glasbi, zelo blizu pa je tudi številnim prebivalcem Bosne in Hercegovine – prav tu je namreč največ izseljencev v Severni Ameriki iz nesrečne države po zadnji krvavi vojni iz devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Ko pa je včeraj kapetan novih prvakov Alex Pietrangelo ponosno dvignil cenjeno lovoriko, so misli v Sloveniji uhajale tudi k moštvu z edinim slovenskim hokejistom Anžetom Kopitarjem. Najprej v leto 2012, ko so tako kot zdaj v St. Louisu tudi v Los Angelesu prvič v klubski zgodovini osvojili naslov najboljših v NHL. A nato tudi k živahnemu dogajanju te sezone, v kateri še januarja zdaj najboljšemu moštvu ni kazalo prav nič bolje kot Kopitarjevim Kraljem.
Zasedba St. Louis je bila takrat zadnja na lestvici, zelo daleč od realne uvrstitve v izločilne boje. Tako je prav utopično delovala poteza privrženca Scotta Berryja, ki je hrabro prišel v lokalno stavnico in dejal: »Položil bom 400 dolarjev na to, da bomo ob koncu sezone v našem mestu prvič doslej slavili naslov hokejskih prvakov.« Zdaj je nasmejan: končno so se mu uresničile sanje, njegov račun pa je bogatejši za 100.000 $ ...
Hokejisti so sicer zdaj drugi na seznamu severnoameriških ligaških prvakov obstoječih moštev v mestu: St. Louis Cardinals so se veselili 11 bejzbolskih lovorik, brez teh ostajajo nogometaši – tako v ameriškem nogometu kot tudi tistem, ki smo mu bližje pri nas. V ligi NBA ni več košarkarjev iz St. Louisa, Hawks so bili namreč tu do leta 1968, imeli v svojih vitrinah tudi en naslov prvakov, pozneje pa so se preselili v Atlanto.
Novi junak iz vrat
Za svojo prvo lovoriko so hokejisti morali garati na sedmih tekmah finala, zadnjo zmago s 4:1 (2:0, 0:0, 2:1; O'Reilly, Pietrangelo, Schenn, Sanford; Grzelcyk) so si priborili z zelo zbrano predstavo na tujem. V Bostonu je bilo vse pripravljeno za prvo slavje po letu 2011 (skupno bi bilo to sedmo v klubski zgodovini), temu primerno so tudi domači hokejisti začeli zelo odločno in s številnimi streli. Tokrat pa je bil veliki junak večera Jordan Binnington. Vratar pri svojih 25 letih še zdaleč ne dosega slovesa številnih stanovskih kolegov v NHL, denimo tekmec iz Bostona, finski čarodej Tuukka Rask, je precej bolj ugleden, a tokrat je s predstavo kariere, ko je ubranil 32 strelov – omenjeni Finec pa 16 – skočil v središče pozornosti.
Ko so sedanji prvaki še v januarju preživljali omenjeno tekmovalno krizo, Binningtona ni bilo med krivci, saj je dotlej le trikrat na tekmi NHL stal med vratnicama, a ko so pri klubu iskali čarobno palico zasuka, so začeli razmišljati tudi o tem čuvaju mreže. In tako je za konec na najbolj pomembni tekmi v sezoni, za zgodovinski naslov prvakov, zablestel. »Ostati samozavesten in verjeti vase – to je ključ uspeha,« je bil v trenutkih zmagoslavja redkobeseden vratar moštva, pri katerem še zdaleč ni takšnih zvezdnikov kot pri konkurenci, tudi evropskim mojstrom tu pripada precej manj veljave v primerjavi z Bostonom, ki ima omenjenega finskega vratarja, neuničljivega 42-letnega Slovaka Zdena Charo, učinkovitega Čeha Davida Pastrnaka. Med Evropejci je pri prvakih najbolj viden Rus Vladimir Tarasenko. In tudi on je ob slovesu z nepozabno sezono govoril podobno kot soigralci: »Drug drugemu v moštvu verjamemo, zato smo najboljši.«