Za Tretjaka kazen, za Radulova pa ne

Rusija nestrpno pričakuje petkov začetek 80. svetovnega prvenstva v hokeju.

Objavljeno
03. maj 2016 11.27
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič
Resda se svetovno prvenstvo najvišjega hokejskega razreda vrača v Rusijo po devetih letih, toda čas od gostovanja cenjenih akterjev na drsalkah še ni tako oddaljen. V februarju 2014 je namreč olimpijski Soči priredil imeniten turnir, na katerem je domača reprezentanca ostala brez načrtovane uvrstitve na vrh. Dosegla ga je tri mesece pozneje na SP v sosednji Belorusiji, zdaj si želi naslov še doma.

Ruski športni zanesenjaki se veselijo prihajajočih dni v lednih arenah Moskve in St. Peterburga, a njihov tradicionalni optimizem, za velike nacije pogosto značilen na različnih področjih, se zdaj prepleta tudi z zaskrbljenostjo. Med sklepnimi petimi pripravljalnimi tekmami je izbrana vrsta selektorja Olega Znaroka izgubila štiri, nazadnje v Moskvi proti Fincem z 1:3, Aleksandr Radulov, razvpiti soigralec našega Jana Muršaka pri CSKA, je po svoji volji namesto na reprezentančne priprave odšel v Severno Ameriko, nakar se je ob obsojanju javnosti in zgražanju upokojenih ruskih hokejskih legend vrnil. Ob vsem tem pa ruski hokej tepe še črna tradicija spodrsljajev na domačem ledu.

Nekoč izjemno natančni in disciplinirani sovjetski šoli je dolga leta pripadala izjemna vloga na ledeni ploskvi. Vojaška hierarhija je bila temelj reda in dela in četudi je, denimo, najboljši vratar svetovne hokejske zgodovine Vladislav Tretjak po treh olimpijskih zlatih kolajnah nameraval enkrat v bazni tabor na trening od doma, se avtoritativni trener Viktor Tihonov ni dal – čarovnik iz vrat je nato prekinil športno pot. Današnji časi pa so seveda tudi v ruskem prostoru povsem drugačni. Tako je pred dnevi Radulov, ki vedno znova že vsega vajenim trenerjem in soigralcem priredi kakšno presenečenje, namesto da bi prišel na sklepne priprave za SP, odpotoval v Severno Ameriko na pogajanja o morebitni pogodbi v NHL. O tem ni nikogar obvestil, le ob vrnitvi je spregovoril javnosti, da bi lahko ravnal tudi drugače, a da je še naprej pripravljen braniti barve nacionalnega moštva. Brez sankcij je pač pozneje vstopil v slačilnico reprezentance, zdaj se pripravlja na osrednje tekmovanje sezone, kot da je bilo vse v najlepšem redu …

Toda Oleg Znarok, selektor ruske hokejske reprezentance, pogosto mrkega pogleda in po naših izkušnjah z lanske tekme proti risom v Ostravi ne prav spoštljiv do tekmecev (»Ne smemo si dovoliti, da nam Slovenija zabije tri gole.«), muhastemu obnašanju zvezdnika ni namenjal pretirane pozornosti. Razmišljal je pač o Radulovu kot strelcu odločilnih golov v pohodu na naslov svetovnih prvakov pred sedmimi leti v Švici kot tudi vodilnemu po točkah pri sicer razglašenemu moštvu na olimpijskem turnirju v Sočiju. Ko je na ledu, o izjemni energiji 29-letnega napadalca ne gre dvomiti, res pa je, da s svojim nepredvidljivim obnašanjem pogosto povzroča zmedo tudi med soigralci ali nadrejenimi.

Poleg Radulova pa se v zadnjih dneh pričakovanja šampionata – že v petkovem uvodnem nastopu domačo reprezentanco čaka tradicionalni derbi s Češko – besede številnih ruskih poznavalcev hokejske scene sučejo tudi okrog Pavla Dacjuka. Ta v svetu palice in ploščka uživa še precej večji ugled, v Detroitu ga častijo že vrsto let, na domačih olimpijskih igrah mu je pripadla prestižna kapetanska vloga. In ko si je pri njegovih 37 letih marsikdo že mislil, da ga ne bo v dresu z reprezentančnim grbom, se je odzval povabilu na to svetovno prvenstvo. Ob prihodu v Moskvo ni bil pripravljen na pogovore za ruski tisk (»Lahko me sprašujete, a ne bo vam odgovarjal.«), prvič doslej na svoji dolgi športni poti v končnici NHL, v petih nastopih proti Tampi, ni dosegel niti ene točke za gol ali podajo, vseeno pa neuklonljivi optimisti verjamejo, da bi napad Radulov-Dacjuk-Mozjakin lahko predstavljal eno od udarnih moči domače vrste v prihodnjih dneh. Pri prvih dveh je bil reprezentančni delež ponavadi zelo viden, Mozjakin prihaja na prvenstvo s popotnico najučinkovitejšega hokejista sezone KHL in prvega aduta prvakov iz Magnitogorska.

Seveda pa kot ponavadi na velikem tekmovanju ne bo odločala le kakovost posameznikov. Ambiciozni gostitelji se morajo zdaj ukvarjati predvsem s psihologijo, kajti pretirana obremenjenost z uspehom jih je na domačem ledu po razpadu Sovjetske zveze že odnesla – nazadnje tako v Sočiju po ne prav prepričljivih predstavah v uvodnem krogu in nato s četrtfinalnim spodrsljajem proti Fincem, sosedje z zahoda so jih ustavili tudi v polfinalu zadnjega prvenstva v Moskvi, maja 2007. Najhujši scenarij pa so doživel v St. Peterburgu: takrat, leta 2000, so bili 11., kar je sploh najslabša ruska hokejska uvrstitev doslej na velikih tekmovanjih. Povrhu s kar 14 zvenečimi okrepitvami iz NHL (Pave Bure, Aleksej Jašin, Sergej Gončar itn.), ki so namesto vrnitve slave rojakom pripravile blamažo štirih zaporednih porazov. V domačem mestu Vladimirja Putina, takrat kajpak navzočega na tribunah, je izginjal ponos ljudstva, med katerim je nekoč, v dneh hladne vojne, veljalo, da je dežela neprekosljiva v poletih v vesolje, baletu in – hokeju.