Že kot kapetan risov spoznal odgovornost

Zadnji poraz Jesenic razkril, koliko dela še čaka Marcela Rodmana.
Fotografija: Marcela Rodmana na jeseniški klopi čaka še veliko dela.
FOTO Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Marcela Rodmana na jeseniški klopi čaka še veliko dela. FOTO Leon Vidic/Delo

Jesenice – V hokejski Podmežakli marsikdo zlepa ne more pozabiti sobotne drame na ledu, v kateri so si domači hokejisti odprli vrata k zmagi, a v zadnjih sekundah z mladim salzburškim moštvom ostali brez točke. Marcel Rodman je po poldrugem mesecu opravljanja trenerske naloge vnovič zelo jasno spoznal, koliko dela ga še čaka na želeni poti vrnitve železarjev v vrh alpske lige.

V prejšnji sezoni so mu bili zelo blizu, obstali so v polfinalu končnice, med rednim delom sezone pa navduševali privržence z učinkovito igro. Takrat je moštvo uspešno vodil trener Gaber Glavič, ki pa nato v lanskih mesecih zgodbe o uspehu ni nadaljeval, zato je moral predčasno zapustiti klop. Sobotna tekma Jesenic s Salzburgom je bila prva, ki si jo je po odstavitvi v živo ogledal z osrednje tribune v Podmežakli, opozoril je na izjemne drsalne sposobnosti avstrijskega moštva, glede domače zasedbe pa vendarle ponudil tudi optimizem, saj je ta celo prvič v sezoni po številnih zdravstvenih težavah igrala z vsemi udarnimi aduti.

Zaradi tega pa si je oddahnil tudi Glavičev naslednik – najstarejši od bratov Rodman. Seveda ob pogledu na semafor in tesen poraz s 5:6 ni mogel biti prav vesel, a še naprej je prepričan, da svoje hokejiste vodi po pravi poti. »V vsem tem času, odkar sem tukaj, sem pogrešal neko posebno energijo v slačilnici, brez katere v športu ne gre. Smo še v privajanju na 60 minut zbranega in učitnkovitega pristopa, prav žal pa mi je tega poraza, ker če ga ne bi bilo, bi na Jesenicah lažje verjeli, da se vzpenjamo,« razmišlja trener, ki je že v dolgih letih kariere na ledu tako med poznavalci ohranjal ugled izjemno razgledanega športnika, na ledu pa izjemno tehnično in drsalno močnega hokejista. Niso ga naključno izbrali za kapetana risov.


Brez evforije ali zagrenjenosti


In ne glede na izide jeseniškega moštva, ki se po njegovem prihodu na trenersko klop v prvih decembrskih dneh še niso kaj prida izboljšali glede na povprečen uvodni del sezone, se ne boji bremena, ki vedno spremlja odgovorno trenersko delo. Zlasti v okolju, kjer je hokej pomemben del vsakdanjika, veličastna tradicija številnih asov in polnih tribun pa ponuja slehernemu v Podmežakli prav posebno poslanstvo. »Iz svojih časov, ko sem dolga leta igral, sem se navadil odgovornosti v športu. Zato zdaj ne čutim nikakršnega pritiska, niti si ga ne zastavljam. Verjamem v te fante, ki jih imam na seznamu in če bodo kje odstopanja od začrtane poti, bom poskusil to zelo hitro ustaviti in vrniti zgodbo v želeno smer,« pravi trener železarjev, ki bo v prihajajočih dneh do naslednje preizkušnje v alpski ligi, ko bo v soboto na Jesenicah gostoval Zell am See, največ pozornosti namenjal psihični trdnosti: »Seveda tudi taktičnim podrobnostim, toda to moštvo se zdaj mora naučiti, da se izogiba tako evforiji kot pretirani zagrenjenosti. V športnem pristopu je po psihološki plati najboljša zlata sredina.«

Tudi za Rodmana je pomembno, da ima zdaj končno na voljo v slačilnici vse udarne adute, prvi teden je prestal kanadski novinec Mathieu Gagnon. Drsalno trenerja ni očaral, je pa zanesljiv pri obrambnih nalogah in dobrodošel za ozračje v slačilnici. Pri slednjem pa se po trenerjevem mnenju skriva temeljna zakonitost uspeha. »Dejansko moramo uresničevati naše geslo – ena ekipa, eno srce,« se je k izzivu sezone ozrl prvi mož jeseniške klopi.

Preberite še:

Komentarji: