Čaka Franjo nova, tokrat dokončna zmaga?

»Vem, da ne bo enostavno za vas, verjemite mi, da ni bilo lahko tudi za nas,« je leta 1984 Franja Bojc Bidovec po­zdravila kolesarje ob začetku tretjega maratona, poimenovanega po njej. Na startu jih je čakalo približno 700. V običajnih športnih oblačilih – o bleščečih dresih še ni bilo sledu – in z netekmovalnimi kolesi.

Od tedaj se je veliko spremenilo. Prijavljenih je bilo vsako leto več, kolesa so postala skorajda statusni simbol, prireditev je dobila široko mednarodno prepoznavnost. Še danes jo spremljajo podobne vrednote kot ob začetkih. Vztrajnost, medsebojna pomoč in podpora, zavedanje, da je trpljenje morda del nekega višjega smotra.

A tudi spomenik, sestavljen iz 14 lesenih barak, so med strmimi in ozkimi cerkljanskimi pobočji vsa ta desetletja čakale trpke preizkušnje. Letos, ko se je odvil 45. maraton Franja, je bila soteska Pasice samotna, Partizanska bolnica Franja pa zaprta za javnost. Lesenih barak ni, saj sta vse razen ene julija 2023 uničila najprej neurje in nato vetrolom.

Maraton Franja še danes predstavlja tisto najpomembnejše v rekreativnem športu; s prepletenostjo s kulturno dediščino, ki nagovarja evropski in svetovni prostor, vsako leto počasti spomin na zdravnico, ki je bila pred več kot 80 leti kot nadarjena mlada ženska prvo ime in obraz Partizanske bolnice Franja. Ni ji bilo lahko, ko je med drugo svetovno vojno ne le skrbela za ranjence in vodila skrito bolnišnico, temveč je morala svoja stališča in odločitve zagovarjati tistim, ki so imeli precej bolj ozek pogled od njenega.

Da je organizacijski odbor maratona v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja prireditev poimenoval prav po zdravnici, ni bilo naključje. Eden od ranjencev Dušan Furlan je o njej dejal, da je »imela redko lastnost, da je spodbudno vplivala na ljudi, ker je bila sama pogumna in odločna«. Franja Bojc Bidovec je stala za svojimi prepričanji in s pomočjo sodelavcev dočakala dan D. Čaka enaka zmaga tudi lesene barake in z njimi vse, kar na simbolni ravni predstavljajo v 21. stoletju?

Decembra 1943 sprejeli prve ranjence

Partizanska bolnica Franja je bila večkrat tarča divje narave. Pod negostoljubnim skalovjem soteske Pasice, ki jo je zdravniku Viktorju Volč­jaku med vojno pokazal domačin, kmet Janez Peternelj, drugače niti ne more biti. Decembra leta 1943 je osebje v barakah sprejelo prvih sedem ranjencev. Do konca vojne se je tam zdravilo 578 pacientov različnih narodnosti, umrlo jih je 78. Na vseh oddelkih bolnišnice je delalo več kot 150 ljudi. Nikomur niso odrekli pomoči.

Skozi desetletja so barake večkrat prenovili; bičala sta jih sneg in dež, pihal je orkanski veter, a posamezniki, ki so skrbeli zanje, tako kot nekoč Volčjak in dr. Franja Bojc Bidovec, niso upognili hrbta. Borili so se za obstoj spomenika. Leta 2007 je vodna ujma skoraj vse odplaknila, pa so predstavniki stroke ter lokalnih in državnih oblasti zmogli dovolj poguma, vztrajnosti in zavedanja, kako nujno je, da spomenik še naprej pripoveduje zgodbo o humanosti in človečnosti, da so ga na novo zgradili.

Podoben boj za višje dobro, za nekaj, v kar verjamejo, bijejo zadnja tri leta. Zaledje spomenika se počasi ureja, delo je zahtevno, helikopter pogosto brni nad hišami prebivalcev Dolenjih Novakov. Tisti, za katere je spomenik pomemben, čakajo leto 2027, ko bo, tako upajo, Partizanska bolnica Franja spet stala, nova in bolj varna pred divjanjem sil narave.

Zgodba, ki jo bo pripovedovala ta roža tovarištva, skrita sovražnim očem v črni globeli na cerkljanski zemlji, kot je bolnico opisala nekdanja bolničarka in pesnica Pavla Leban, bo imela enako rdečo nit. Pokazati ljudem, kam lahko odpeljejo svet bolni umi in sovražna dejanja, koliko žrtev lahko zahteva spopad, ki ga v toplih sobanah načrtuje nekaj posameznikov, ne zavedajoč se – ali pač –, da pošiljajo v smrt mlado in staro, nedolžne, nič krive, tiste, ki so sedanjost in bi morali biti prihodnost.

Roža tovarištva

Pavla Leban je o bolnici pisala kot o roži tovarištva, o svetem kraju, posvečenem s solzami. »V njej so se poleg Slovencev zdravili Italijani in pripadniki različnih narodov nekdanje Sovjetske zveze, Jugoslavije, pa nekaj Francozov in Poljakov, Avstrijca in Američana. Prihajali so iz različnih socialnih, kulturnih in verskih okolij, a jih je družil en sam cilj – boj za svobodo in mir. V bolnici niso nikogar zavrnili,« so zapisali v Mestnem muzeju Idrija, ki upravlja ­spomenik.

Zaposleni v muzeju zagovarjajo idejo, da mora bolnica stati v Pasicah, da morajo tam biti barake, ker ima le tako lahko obiskovalec občutek utesnjenosti, da ni dovolj o bolnici zgolj postaviti razstavo ali, še huje, pustiti, da zgodba o človečnosti in neverjetni solidarnosti utone v pozabo.

Smisel in pomen Franje nista v predmetih, temveč v zgodbi, ki jo predstavlja, v vrednotah, za katere se zdi, da so danes preživete, je pred leti dejal eden od vodnikov Darko Tušar. Morda je o vsem tem razmišljal kdo izmed več tisoč udeležencev na startu 45. maratona Franja. Zakaj Franja, od kod to ime, kdo je bila ženska, ki ga je nosila, in kakšne vrednote je gojila.

Gotovo so jih vmes pekle noge, morda bolela glava, zgodili so se tudi padci. Zelo verjetno nekateri niso prišli do cilja. A vztrajnost jih je krasila, kot je nekoč zdravstveno osebje in domačine, ki so pomagali ohranjati tajnost ter ranjencem in medicinkam nosili hrano, drva in sanitetni material.

Odgovorov na vprašanje, zakaj se je vredno boriti s kilometri, je na startu maratona najbrž toliko, kolikor je rekreativcev. Odgovor na vprašanje, zakaj je nujno, da spomenik spet odpre vrata, je en sam – ker človeštvo nekaj mora spomniti na to, kaj se zgodi, ko svet vodijo bolni umi in sovražna dejanja.