Dan iz kolesarskih sanj le predjed za Rogliča in Pogačarja
Prvo merjenje moči favoritov v 4. etapi zarisalo nasmeške na obraza slovenskih šampionov, ki sta slavila dvojno zmago.
Odpri galerijo
Pospešku Primoža Rogliča je najbolj vztrajno sledil Tadej Pogačar. FOTO: Stephane Mahe/Reuters
Vzpon na Orcières-Merlette se je leta 1971, ko je prvič gostil karavano Toura, v zgodovino svetovnega kolesarstva vpisal kot prizorišče enega največjih porazov Eddyja Merckxa proti Luisu Ocañi, ki je velikega Belgijca pustil devet minut za seboj. Včeraj pa se je to 1825 metrov visoko smučarsko središče v Visokih Alpah z zlatimi črkami vpisalo v slovensko kolesarsko zgodovino. Primož Roglič in Tadej Pogačar sta slavila prvo dvojno zmago na dirki po Franciji.
Ne tritedenskih dirkah sicer nista prvič za seboj pustila vseh tekmecev, to jima je uspelo tudi v 13. etapi lanske Vuelte na vzponu na Los Machucos, kjer je Pogačar ciljno črto prečkal pred Rogličem. To pot je bil vrstni red obraten, zgodilo pa se je na Touru, na katerem imajo tovrstni podvigi še večjo veljavo in odmev. Kako meteorski je vzpon našega kolesarstva z dvema prvovrstnima šampionoma, 30-letnim Kisovčanom in 21-letnim mladcem iz Klanca nad Komendo, pove tudi to, da bi bila etapna zmaga še pred letom ali dvema nepresegljivi vrhunec dirke za Slovence, zdaj je le »predjed«. To je bila šele 4. etapa, prva s ciljnim vzponom na 107. dirki po Franciji, ki je dala prve odgovore o stanju kandidatov za vrh v skupnem seštevku.
In pri Slovencih je stanje izjemno. Do vznožja zadnjega klanca v ospredju nista prikolesarila le Roglič in Pogačar, temveč tudi Matej Mohorič kot pomočnik Mikela Lande pri ekipi Bahrain McLaren in Jan Polanc, najzvestejši Pogačarjev pribočnik v ekipi UAE. Ta 28-letni kolesar iz Britofa, ki ima tudi sam za pasom že dve etapni zmagi na Giru, je bil med tistimi, ki je moral na 7,1 km dolgem vzponu s povprečnim naklonom 6,7 odstotka, naviti ostrejši tempo na čelu skupine favoritov.
Za Pogačarjev okus je bil tempo namreč prepočasen v trenutkih, ko se je zdelo, da je Rogličeva Jumbo Visma, ki je zadnje tedne kazala izjemno moč, razpadla. Vendar je bil to le privid za tekmece, ko je šlo zares, se je črno-rumena zasedba spet kot roj os zbrala okoli Rogliča. Izjemno delo je opravil belgijski as Wout van Aert, moč njegovih nog je dvigala utrip številnim v karavani. Sledil je še Sepp Kuss, ki je tako kot pred tem na kriteriju Dauphiné Rogliča pripeljal v idealni položaj v boju za zmago. In tako kot na generalki je »Rogla« tudi na prvem gorskem etapnem cilju Toura pospešil na vso moč, tekmeci pa so povesili glave.
Domala vsi razen Pogačarja, ki se je pognal za rojakom. Morda bi imel več možnosti, če bi šprint začel tik za Rogličem, ker je moral pred tem obiti še rumenega Juliana Alaphilippa in Martina Guillauma, se je moral hitro sprijazniti s tem, da je bil tokrat Roglič premočan. Tako kot 21. junija na slovenskem prvenstvu na Ambrožu pod Krvavcem.
»To je bil hiter in zahteven dan, naši fantje so opravili izjemno delo, vseskozi sem bil v dobri poziciji, na srečo sem imel v šprintu dovolj moči. Vseeno mi je, da danes nisem oblekel rumene majice, varni smo v cilju, zmagali smo, nadaljevati moramo v tem slogu,« je Roglič povedal po svoji 41. zmagi med profesionalci. Je njegova sedma na tritedenskih dirkah, tretja na Touru, na katerem imajo njegovi uspehi vse večjo težo. Prvič je zmagal v 17. etapi v Serre Chevalierju leta 2017 kot ubežnik, nenevaren za vrh v skupnem seštevku. Predlani je bil v Larunsu v 19. etapi najboljši, ko se je boril za končno 3. mesto, zdaj je prvič zmagal kot prvi favorit za rumeno majico.
Ta je ostala na plečih francoskega kolesarskega ljubljenca Alaphilippa, ki pa je včeraj bržčas začutil, da jo bo slovenskem naletu stežka nosil dva tedna, kot jo je lani. Brez pretirane naglice mu jo bosta poskušala sleči tako Roglič kot Pogačar, ki pa je kot prvi Slovenec doslej oblekel belo majico najboljšega mladega kolesarja, v kateri je končal lansko Vuelto.
»Etapa do zaključka ni bila posebej zahtevna, zadnji kilometer pa je bil izjemno težak. Vendar so trpeli tudi drugi, zato sem si poskušal izboriti čim boljši položaj pred šprintom. Primož je bil prehiter, če bi bil tik za njim, bi se morda bolj udarila. Kar sem pokazal, je bilo dovolj za 2. mesto, s katerim sem zadovoljen in grem optimistično naprej,« je za TV Slovenija povedal »Pogi«.
Sredi etape je zaostal za glavnino in jo moral loviti (po izkoriščanju zavetrja spremljevalnih avtomobilov jo je skupaj s številnimi drugimi kolesarji odnesel z opominom tekmovalne žirije), kolesarska Slovenija se je spraševala, ali je padel ali imel težave s kolesom. Za odgovor smo prosili Andreja Hauptmana, športnega direktorja pri ekipi UAE, ki svojega varovanca sicer spremlja na daljavo: »Tadej je moral opraviti malo biološko potrebo, preplah je bil zaman.«
Preplaha med favoriti za vrh v skupnem seštevku pa ni pričakovati jutri. V cilju 183 km dolge 5. etape je pričakovati šprinterski razplet, v katerem bo eksplozivnost svojih nog bržčas spet preizkusil Luka Mezgec.
Ne tritedenskih dirkah sicer nista prvič za seboj pustila vseh tekmecev, to jima je uspelo tudi v 13. etapi lanske Vuelte na vzponu na Los Machucos, kjer je Pogačar ciljno črto prečkal pred Rogličem. To pot je bil vrstni red obraten, zgodilo pa se je na Touru, na katerem imajo tovrstni podvigi še večjo veljavo in odmev. Kako meteorski je vzpon našega kolesarstva z dvema prvovrstnima šampionoma, 30-letnim Kisovčanom in 21-letnim mladcem iz Klanca nad Komendo, pove tudi to, da bi bila etapna zmaga še pred letom ali dvema nepresegljivi vrhunec dirke za Slovence, zdaj je le »predjed«. To je bila šele 4. etapa, prva s ciljnim vzponom na 107. dirki po Franciji, ki je dala prve odgovore o stanju kandidatov za vrh v skupnem seštevku.
In pri Slovencih je stanje izjemno. Do vznožja zadnjega klanca v ospredju nista prikolesarila le Roglič in Pogačar, temveč tudi Matej Mohorič kot pomočnik Mikela Lande pri ekipi Bahrain McLaren in Jan Polanc, najzvestejši Pogačarjev pribočnik v ekipi UAE. Ta 28-letni kolesar iz Britofa, ki ima tudi sam za pasom že dve etapni zmagi na Giru, je bil med tistimi, ki je moral na 7,1 km dolgem vzponu s povprečnim naklonom 6,7 odstotka, naviti ostrejši tempo na čelu skupine favoritov.
Jumbo Visma strnila vrste
Za Pogačarjev okus je bil tempo namreč prepočasen v trenutkih, ko se je zdelo, da je Rogličeva Jumbo Visma, ki je zadnje tedne kazala izjemno moč, razpadla. Vendar je bil to le privid za tekmece, ko je šlo zares, se je črno-rumena zasedba spet kot roj os zbrala okoli Rogliča. Izjemno delo je opravil belgijski as Wout van Aert, moč njegovih nog je dvigala utrip številnim v karavani. Sledil je še Sepp Kuss, ki je tako kot pred tem na kriteriju Dauphiné Rogliča pripeljal v idealni položaj v boju za zmago. In tako kot na generalki je »Rogla« tudi na prvem gorskem etapnem cilju Toura pospešil na vso moč, tekmeci pa so povesili glave.
Primož Roglič je z zmago kronal izjemno delo ekipe Jumbo Visma. FOTO: Franck Faugere/AFP
Domala vsi razen Pogačarja, ki se je pognal za rojakom. Morda bi imel več možnosti, če bi šprint začel tik za Rogličem, ker je moral pred tem obiti še rumenega Juliana Alaphilippa in Martina Guillauma, se je moral hitro sprijazniti s tem, da je bil tokrat Roglič premočan. Tako kot 21. junija na slovenskem prvenstvu na Ambrožu pod Krvavcem.
»To je bil hiter in zahteven dan, naši fantje so opravili izjemno delo, vseskozi sem bil v dobri poziciji, na srečo sem imel v šprintu dovolj moči. Vseeno mi je, da danes nisem oblekel rumene majice, varni smo v cilju, zmagali smo, nadaljevati moramo v tem slogu,« je Roglič povedal po svoji 41. zmagi med profesionalci. Je njegova sedma na tritedenskih dirkah, tretja na Touru, na katerem imajo njegovi uspehi vse večjo težo. Prvič je zmagal v 17. etapi v Serre Chevalierju leta 2017 kot ubežnik, nenevaren za vrh v skupnem seštevku. Predlani je bil v Larunsu v 19. etapi najboljši, ko se je boril za končno 3. mesto, zdaj je prvič zmagal kot prvi favorit za rumeno majico.
Prvi v beli majici
Ta je ostala na plečih francoskega kolesarskega ljubljenca Alaphilippa, ki pa je včeraj bržčas začutil, da jo bo slovenskem naletu stežka nosil dva tedna, kot jo je lani. Brez pretirane naglice mu jo bosta poskušala sleči tako Roglič kot Pogačar, ki pa je kot prvi Slovenec doslej oblekel belo majico najboljšega mladega kolesarja, v kateri je končal lansko Vuelto.
Tadej Pogačar je kot prvi Slovenec oblekel belo majico najboljšega mladega kolesarja na Touru. FOTO: Anne-Christine Poujoulat/AFP
»Etapa do zaključka ni bila posebej zahtevna, zadnji kilometer pa je bil izjemno težak. Vendar so trpeli tudi drugi, zato sem si poskušal izboriti čim boljši položaj pred šprintom. Primož je bil prehiter, če bi bil tik za njim, bi se morda bolj udarila. Kar sem pokazal, je bilo dovolj za 2. mesto, s katerim sem zadovoljen in grem optimistično naprej,« je za TV Slovenija povedal »Pogi«.
Sredi etape je zaostal za glavnino in jo moral loviti (po izkoriščanju zavetrja spremljevalnih avtomobilov jo je skupaj s številnimi drugimi kolesarji odnesel z opominom tekmovalne žirije), kolesarska Slovenija se je spraševala, ali je padel ali imel težave s kolesom. Za odgovor smo prosili Andreja Hauptmana, športnega direktorja pri ekipi UAE, ki svojega varovanca sicer spremlja na daljavo: »Tadej je moral opraviti malo biološko potrebo, preplah je bil zaman.«
Preplaha med favoriti za vrh v skupnem seštevku pa ni pričakovati jutri. V cilju 183 km dolge 5. etape je pričakovati šprinterski razplet, v katerem bo eksplozivnost svojih nog bržčas spet preizkusil Luka Mezgec.
