Franja razpira krila

Že 35 let šteje Franja, ki se je v nekih povsem drugačnih časih rodila na zelniku Zvoneta Zanoškarja, Ivana Winklerja in Toneta Fornezzija - Tofa. Letošnja obletnica sicer ni okrogla, je pa vsekakor častitljiva in pomenljiva. Franja je nastala kot prireditev za največje slovenske kolesarske »norce« in zanesenjake, v odrasli dobi pa se je razvila v Maraton Franja BTC City, kolesarsko inštitucijo, ki se ne začne in ne konča na dan, ko se kolesarska kača vali na 156 km dolgi trasi, temveč vseskozi skrbi za to, da se v Sloveniji vse bolj in bolj vrtijo pedala.

Od rojstva pa do danes Franjo najbolje poznajo tisti, ki so jo ustvarjali kot prireditelji, pa tudi tisti, ki so na njej prekolesarili največ kilometrov. Cveto Brenčič, Dušan Dobnikar, Ivan Ertl, Jože Dovžan, Konrad Merlak, Ljubo Dobaj, Bojan Mandeljc, Miha Vidmar, Milovan Plahuta, Roman Blatnik, Andrej Repovš, Ferdinand Vičič in Vinko Grčar. To je »seznam slavnih« maratona Franje, to so imena doslej najbolj vztrajnih junakov, ki niso izpustili niti ene Franje. In za vsakim imenom se skriva kolesarska zgodba, ki jo boste lahko spoznali na naslednjih straneh.

»Bil sem na robu med nebom in zemljo, shiran do kosti. Zdravnik mi je predlagal tek in kolo, to naj bi me zbudilo. Ko sem videl prijavo za Franjo, sem začutil, da je to prava stvar. Franja je namreč tudi znak tovarištva, požrtvovalnosti, zgodba, ki nekaj pomeni, lahko je moto. S tem sem se postavil na noge. Kolesu sem zato zelo hvaležen,« je Roman Blatnik, ki je pred petimi leti, ob jubilejnem 30. maratonu poskrbel za to, da so najbolj vztrajni maratonci vedeli drug za drugega, razkril svoj prvi stik s Franjo.

Odtlej je število udeležencev zraslo s 700 na več kot 7000, enodnevna prireditev se je raztegnila čez tri dni. Svojo Franjo so dobili tudi tisti, ki jim je vrh glave dovolj, če prekolesarijo »le« 97 km, najpomembneje pa je, da so Franjo dobili tudi tisti, ki so šele nedavno tega shodili, in tisti, ki se še razvijajo v samostojne osebnosti. Če pedala vrtijo danes, jih bodo bržkone tudi jutri. Franja sama skrbi za svojo prihodnost.

In tudi tu se kolesje vrti le naprej. Franja je že dosegla veliko, a zdi se, da šele dobro razpira svoja krila. Letos je dobila svojo akademijo, s katero povezuje kolesarstvo in kulturno dediščino, povezala pa je tudi slovenske prireditelje in njihove partnerje iz Avstrije, Hrvaške, Italije, Slovaške, Škotske in Nizozemske. Naslednja postaja – Franja kot prepoznavna evropska kolesarska inštitucija. Pa tudi Franja kot slovenski dan kolesarstva, ki naj bi že prihodnje leto ob amaterskih tekmovalcih in bolje pripravljenih rekreativcih privabila tudi največje kolesarske užitkarje.

Nenazadnje se zdi tudi, da je Franji uspeh usojen. Za 35. maraton je kazalo na ujmo, ki bi kolesarsko druženje lahko spremenila v veliko trpljenje. Vendar so se oblaki za Franjo razkadili. Nekatere je slaba napoved odvrnila, zato rekordne udeležbe ni bilo. Tisti, ki smo prišli, pa smo uživali kot že dolgo ne. Manj je več, smo si dejali, medtem ko smo skozi nepregledno množico gledalcev brzeli skozi osrčje dežele Franja.