Italija še vedno čaka na novega princa

Vincenzo Nibali se je na Giru vse do zadnjih etap boril za rožnato majico, za njim pa v italijanskem kolesarstvu zeva velika vrzel. 

Objavljeno
02. junij 2019 16.30
Posodobljeno
02. junij 2019 16.43
Vincenzo Nibali je še zadnji princ zlatega italijanskega obdobja, za njim pa zeva velika vrzel. FOTO: AFP
Verona - Italijanski vlak je bil na čelu kolesarske Evrope skozi celotno zgodovino, kar je bilo najbolje vidno na njihovem domačem Giru, kjer so zmagovali kot po tekočem traku. Zadnje zlato obdobje je bilo med leti 1997 in 2007, ob koncu 20. stoletja je zmagal Ivan Gotti, niz desetih zaporednih italijanskih rožnatih majic na Giru je končal Danilo di Luca. Za njim je leta 2010 slavil še Ivan Basso, ki je spadal v generacijo di Luce, Paola Savoldellija, Gilberta Simonija, pa tudi Damiana Cunega, za njimi se je kot nesporno prvo ime italijanskega kolesarstva uveljavil Vincenzo Nibali, ki je na piedestalu še danes. 
 
Dosežki morskega psa iz Messine so zavidanja vredni, zmagovalec Gira, Toura in Vuelte je tudi letos še vedno v igri za skupno zmago v Veroni, pri 34 letih pa se najboljša leta tudi za Nibalija počasi iztekajo. Italija že nekaj let nestrpno pričakuje novega princa, ki bo po upokojitvi Nibalija zasedel mesto na prestolu, a ga nikakor ne dočaka. V letih 2014 in 2015 se je zdelo, da bo ta vloga pripadla Fabiu Aruju, Sardinec je v pelotonu kot neizkušen mladenič premagoval slovita imena, leta 2014 pa je s tretjim mestom v skupnem seštevku Gira dokončno potrkal na vrata najboljših.
 
Naslednje leto je šel še korak naprej in zaostal le za Albertom Contadorjem, jeseni je zmagal na Vuelti in zdelo se je, da je Aru dozorel v stalnega kandidata za zmagovalni oder na tritedenskih dirkah. Tam se je hišica iz kart začela sesuvati, vrstile so se poškodbe in skrivnostne bolezni, novo priložnost (in zelo bogato pogodbo) pa je dobil v ekipi UAE Emirates, kjer bi moral Aru obrniti nov list papirja in se vrniti na zmagovalna pota. A iz preobrata ni bilo nič, Sardinec dirka vse slabše in v zadnjem obdobju ga premaguje tudi Tadej Pogačar, ki bi v prvi sezoni moral biti njegov pomočnik. 
 

Najprej se je sesulo gospodarstvo, zatem kolesarstvo

 
Vzpon Pogačarja, ob Primožu Rogliču enega najbolj nadarjenih kolesarjev za etapne dirke, ki so v zadnjih letih prišli v profesionalni peloton, je sol na italijansko rano. Slovensko kolesarstvo je še pred desetletjem lahko le capljalo za Italijani, zdaj pa kar dva Slovenca osvajata skupne seštevke največjih dirk, Italijani pa niti na dirkah v mlajših kategorijah niso več v ospredju. Direktor Gira Mauro Vegni pojasnjuje, da se je padec začel z italijansko gospodarsko krizo: »Ko se je sesulo gospodarstvo, je zmanjkalo denarja tudi za šport in vse več italijanskih ekip je najprej začelo nižati proračune, nato pa so ali poiskale tuje vlagatelje ali pa zaprle svoja vrata. To je botrovalo sistemskemu kolapsu, v katerem ni pravih priložnosti za mlade, ni pa niti strateškega načrta za prihodnost, saj so vsi najboljši italijanski strokovnjaki delo poiskali v tujih ekipah, kjer zdaj vzgajajo tuje šampione.« 
 
Vegnijeve besede so opomin tudi za slovenske kolesarske navdušence, ki so se v minulih sezonah navadili, da iz tedna v teden spremljamo rezultatske presežke domačih kolesarjev. Včasih so štele deseterice, zdaj štejejo le še zmage, a tako kot v Italiji tudi v Sloveniji sistem sloni na trhlih temeljih, saj imata kontinentalni licenci le še Adria Mobil in Ljubljana Gusto Xaurum. 
 

Množičnost ni zagotovilo za uspeh

 
Večkrat slišimo, da se bodo slovenske zmage poznale v številu ljudi, ki kolesarijo, kar bo prineslo širšo bazo in več možnosti, da bo trenutna generacija dobila dostojne naslednike, a Vegni opozarja, da to Italiji ni kaj prida pomagalo: »Ogromno ljudi v Italiji kolesari, a nismo imeli sistemskega načrta, kako bi to izkoristili, zato rezultatov ni bilo. Podobno je s kolesarsko industrijo, Italijani še vedno delajo najboljša kolesa, a se niso uspeli povezati in skupaj zgraditi uspešne zgodbe, zato jih je konkurenca prehitela. Imajo manj kvalitetne izdelke, njihov tržni delež pa je precej večji.« 
 
Ker Pinarello, Colnago in ostali niso postali globalno prepoznane znamke, si tudi težko privoščijo, da bi financirali profesionalno ekipo v takšnem obsegu, kot to denimo počne Trek, zato se je italijansko kolesarstvo znašlo v začaranem krogu. Vegni poti iz krize ne vidi, dokler se ne bo spremenila celotna družbena situacija in bodo podjetja spet sposobna vlagati v šport. 
 
Ko bomo v naslednjih dneh, tednih in tudi letih slavili slovenske zmage, in glede na razkošen talent trenutnih slovenskih kolesarjev jih zagotovo bomo, ne smemo pozabiti, da se italijanski scenarij lahko pripeti tudi Slovencem