Izmučen na cilju je bil le vesel, da je konec

Doha – Če bi favorita za naslov svetovnega prvaka v vožnji na čas postavljali (le) glede na letošnje dosežke, Tonyja Martina najbrž ne bi bilo med njimi. Dosegel je le eno zmago. A izkušenega nemškega specialista za kronometer nikdar ne gre odpisati, ravninska trasa mu je bila pisana na kožo – in mu prinesla četrto zlato.

Prepričljiva zmaga v katarski vlagi in vročini je njegovo sezono postavila pod drugačno luč. »Ne morem verjeti. Letošnje leto zares ni bilo moje. Vse do nedeljske dirke. Postati svetovni prvak je zato še toliko slajše, zdaj so vse slabe stvari pozabljene,« se je veselil 31-letni član moštva Etixx-Quick Step, s katerim je zlato kolajno pred dnevi osvojil tudi v ekipnem kronometru. Skupno ima tako že sedem zlatih kolajn, od tega štiri posamične, kar je doslej uspelo le Fabianu Cancellari. Ima pa s srebrom in dvema bronoma še eno kolajno več kot Švicar in je tudi v tem pogledu najuspešnejši v zgodovini SP.

Potem ko je na »vročem stolu« vodilnega dolgo sedel Irec Ryan Mullen in več kot dve uri držal najboljše vmesne čase, jih je Martin po štartu hitro začel »radirati«. S povprečno hitrostjo 53,6 km/h je v cilj prišel z več kot minuto prednosti pred Špancem Jonathanom Castroviejem in moral nato počakati le še, da preizkušnjo konča branilec naslova Belorus Vasil Kirjenka. Tri sekunde so ju ločile na prvem merjenju, na drugem že 21. A izdih in krik olajšanja si je dovolil šele, ko je mavrična majica dosegla cilj – in se vrnila k že dobro znanemu nosilcu (Martin je bil svetovni prvak trikrat zapored, med letoma 2011 in 2013). »Trasa mi je bila res pisana na kožo. Bal sem se le vročine, a že doma sem imel dobre priprave, ko sem prišel sem, sem bil že dobro podučen, kako se moram spopadati z njo. Bil sem tudi psihično močan. Nisem bil glavni favorit, zato nisem čutil pritiska, na progi sem se lahko zabaval,« je povedal serijski zmagovalec kronometrov – od svojih 60 zmag jih je kar 44 dosegel v vožnji na čas. »Že od nekdaj pravim, da ne štejem zmag. Vsako leto se veselim dirk, vsako leto želim biti svetovni prvak. Ponosen sem, da bom spet nosil to majico, pogrešal sem jo že,« je še dejal Nemec, ki bo v naslednji sezoni dres v mavričnih barvah nosil pri Katjuši.

Sodeč po dobri sezoni pa je bil kandidat za vsaj deseterico tudi edini slovenski kolesar na štartu Primož Roglič. A v hudi vročini in napornem ritmu dirk ga noge niso več ubogale, kot si je želel. V cilju je bil na 24. mestu le vesel, da je mučenja konec. »Dal sem vse od sebe. Očitno sem v prvih 25 minutah prehitro začel in nato to plačeval v zadnjem delu,« je povedal po 40 km, na katerih je za dve minuti in 46 sekund zaostal za Martinom. Na prvem merjenju je imel 12. čas, nato pa imel nekaj težav, naredil nekaj tehničnih napak (na enem od krožišč je zadel zaščitno ogrado in na nekaj ovinkih je komaj rešil celo kožo) in postopoma padal. A se na zahtevnost razmer ni želel izgovarjati, bile so enake za vse. Raje je tudi to uro resnice vzel še za eno izkušnjo več in se naposled tudi kar zadovoljil z rezultatom.

Obenem se je lahko s ponosom ozrl na dolgo sezono. Naredil je izjemen korak naprej, potem ko je se v svoji prvi sezoni v World Touru že zavihtel do zmage na eni od največjih dirk. Niti sanjalo se mu ni, da je lahko v kronometru, s katerim je imel doslej le malo izkušenj, kos svetovni eliti. Zmagi in 2. mestu na Giru je dodal še 10. mesto na OI in 7. na EP, v ekipnem kronometru je bil na SP peti. »Z optimizmom lahko zrem v prihodnost. Težko rečem, kaj bo v naslednji sezoni. Sam sebe še nimam za kronometrista, a izkazalo se je, da sem hiter. Seveda bom še naprej delal na tem, a želim biti vsestranski kolesar, navsezadnje mi ustrezajo bolj razgibani in bolj hriboviti kronometri. A dober moraš biti povsod in do tega bi rad prišel.«

Danes se v Dohi začenjajo cestne dirke, s 166 km jih bodo odprli kolesarji do 23 let. Šele včeraj je sicer na prizorišče prispela tudi slovenska članska zasedba, ki se bo v arabski pekel podala z nedeljskim vrhuncem.