Kafetar kot Bolivar, da se osvobodi Slovencev
Lanski zmagovalec francoske kolesarske pentlje Egan Bernal letošnjo kolumbijsko nemoč podkrepil z odstopom.
Odpri galerijo
Egan Arley Bernal Gomez je lani na Touru zmagal, letos je trpljenje in nemoč sklenil z odstopom. FOTO: Benoit Tessier/Reuters
Kolesarska Kolumbija potrebuje Simona Bolivarja, osvoboditelja. Resda je bil Venezuelec, a južnoameriške kolonije se revolucionarju, vojskovodji in politiku lahko zahvalijo, da so se znebile španskega sovraga. Kolumbijski kolesarji potrebujejo rešitelja, da se osvobodijo slovenske nadvlade.
Egan Bernal, lanski zmagovalec Toura, je pred 17. etapo letošnje francoske pentlje v nemoči sporočil, da odstopa. Po 16. etapi je bil na skupni razpredelnici šele na 16. mestu z zaostankom 19 minut in štirih sekund za Primožem Rogličem. »Seveda nisem želel tako končati Toura, a je to glede na okoliščine najboljša rešitev,« je zagrenjeno sporočil triindvajsetletnik, doslej edini kolumbijski in sploh južnoameriški zmagovalec francoskega kroga.
Egan Bernal, špansko govoreči novinarji ga zaradi kolumbijske folklore v šali imenujejo tudi kafetar, se je v začetku leta sicer hvalil, da že prav apokaliptično, na vse ali nič, vadi za francosko pentljo. Zaradi virusa so kolumbijski kolesarji, in to s človekoljubnim poletom, v Evropo prišli tudi šele poleti, zaradi tega so bili v zaostanku s prilagajanjem na staro celino. Pa čeprav je letošnji Tour skoraj dva meseca pozneje kot običajno.
»Na Tour se, da sploh ne omenimo pandemičnih omejitev, ni mogel pravšnje pripraviti. Na ogrevalnih dirkah ni kolesaril po lastnih željah, na Touru je bil že utrujen,« pravi Kolumbijec Luis Saldarriaga, človek, ki je med drugim odkril Naira Quintano in Sergia Higuito. »V Evropo je tudi prišel dva meseca pred francoskim krogom, lani le enajst dni, zgodnejši čas je pomenil tudi pomanjkanje vadbe na veliki nadmorski višini.
Zato je v gorskih etapah v primerjavi z najboljšimi izgubljal čas, načeta je bila njegova raven volumenskega deleža rdečih krvničk v krvi in rdečega barvila, ki vsebuje železo. Ti pa mu dajeta zmožnost dodajanja kisika, nasičenosti z njim in odpornosti,« je dodal. »Del težav je bil psihološkega značaja. Bil je udarni tekmovalec ekipe in te odgovornosti ni prenesel. Pritisk je bil večji kot ponavadi.«
Egan Bernal, lanski zmagovalec Toura, je pred 17. etapo letošnje francoske pentlje v nemoči sporočil, da odstopa. Po 16. etapi je bil na skupni razpredelnici šele na 16. mestu z zaostankom 19 minut in štirih sekund za Primožem Rogličem. »Seveda nisem želel tako končati Toura, a je to glede na okoliščine najboljša rešitev,« je zagrenjeno sporočil triindvajsetletnik, doslej edini kolumbijski in sploh južnoameriški zmagovalec francoskega kroga.
Apokalipsa resnično postala propad
Kolesarski strokovnjaki iz špansko govorečega sveta so kot razloge za tokratni neuspeh navedli bolečine v rami, zaradi katerih je odstopil z dirke Dauphiné, generalke za Tour, posledice pandemije za udejanjanje treninga, moč Rogličeve ekipe Jumbo Visma in nemoč tako ali tako letos slabšega Bernalovega Ineosa, ta da je ekipa v preobrazbi. Napaka je tudi bila, da je britanska ekipa imela le enega favorita za vrh skupnega seštevka, v Franciji bi poleg moral biti tudi Geraint Thomas, zmagovalec Toura leta 2018.
Kolumbijcu se zaradi virusa na glavo postavljena kolesarskega sezona ni izšla z nobeno dirko. FOTO: Marco Bertorello/Reuters
Egan Bernal, špansko govoreči novinarji ga zaradi kolumbijske folklore v šali imenujejo tudi kafetar, se je v začetku leta sicer hvalil, da že prav apokaliptično, na vse ali nič, vadi za francosko pentljo. Zaradi virusa so kolumbijski kolesarji, in to s človekoljubnim poletom, v Evropo prišli tudi šele poleti, zaradi tega so bili v zaostanku s prilagajanjem na staro celino. Pa čeprav je letošnji Tour skoraj dva meseca pozneje kot običajno.
Prezgodaj v Evropo
»Na Tour se, da sploh ne omenimo pandemičnih omejitev, ni mogel pravšnje pripraviti. Na ogrevalnih dirkah ni kolesaril po lastnih željah, na Touru je bil že utrujen,« pravi Kolumbijec Luis Saldarriaga, človek, ki je med drugim odkril Naira Quintano in Sergia Higuito. »V Evropo je tudi prišel dva meseca pred francoskim krogom, lani le enajst dni, zgodnejši čas je pomenil tudi pomanjkanje vadbe na veliki nadmorski višini.
Zato je v gorskih etapah v primerjavi z najboljšimi izgubljal čas, načeta je bila njegova raven volumenskega deleža rdečih krvničk v krvi in rdečega barvila, ki vsebuje železo. Ti pa mu dajeta zmožnost dodajanja kisika, nasičenosti z njim in odpornosti,« je dodal. »Del težav je bil psihološkega značaja. Bil je udarni tekmovalec ekipe in te odgovornosti ni prenesel. Pritisk je bil večji kot ponavadi.«
