Kolo želi v Tokiu zamenjati za vesla

Bradley Wiggins snuje načrte za nastop na OI 2020, vendar ne v panogi, v kateri je bil v dolgi karieri tako uspešen. 

Objavljeno
09. julij 2017 02.25
Janez Porenta
Janez Porenta
Osem olimpijskih odličij v cestnem in steznem kolesarstvu, od tega pet najžlahtnejšega leska krasi vitrino britanskega sira Bradleyja Wigginsa, v belgijskem Gentu rojenega sina nekdanjega avstralskega kolesarja Garyja Wigginsa. V desetletju in pol profesionalizma je postal sinonim za mojstrsko vrtenje pedalov, pol leta po uradnem koncu kariere pa v njem tli želja po novem začetku. A ne na biciklu.

Pred skoraj natanko petimi leti je Wiggins na »francoski pentlji« najprej vpisal dve etapni in nato še skupno zmago. Tudi sicer je zaznamoval leto 2012, na olimpijskih igrah pred domačim avditorijem v Londonu si je pokoril vso konkurenco v posamičnem kronometru, v celotni sezoni pa vpisal kar dvanajst zmag. Dve leti pozneje je postal svetovni prvak v vožnji na čas, še dve leti pozneje, torej lani, pa je na koncu sezone, pri 36 letih, ocenil, da je čas za tekmovalno slovo. Od kolesa. Kot kaže zdaj, pa ne tudi od športa. Osmim olimpijskim odličjem v cestnem in steznem kolesarstvu bi rad devetega dodal – v veslanju.

Kdor sira Wigginsa pobliže pozna, se ob tem ne čudi. Vesla so njegova strast že dolgo, v roke jih je rad vzel že na kolesarski poti. Dodatno ga spodbuja dober prijatelj James Cracknell, dobitnik dveh zlatih olimpijskih odličij v četvercu brez krmarja (v Sydneyju 2000 in Atenah 2004), ki ga bo skozi zahteven proces kvalifikacij vodil kot trener. »Po kolesarski upokojitvi sem se oprijel veslanja najprej zato, da bi ohranil vitalnost, ko pa sem videl, da so časi postajali vse boljši, sem se ga začel lotevati bolj profesionalno. Zdaj načrtno, pod trenerjevo taktirko, vadim sedem dni tedensko,« o napredku spregovori Bradley, ki ima z ženo Catherine dva otroka – Bena in Isabello.

Pot do Tokia bo dolga in trnova. Konec leta načrtuje udeležbo na britanskem dvoranskem državnem prvenstvu (na razdaljah od 500 metrov do dveh kilometrov), ki seveda ne poteka v vodi, temveč na statičnih napravah. »Bomo videli, kako daleč lahko grem. Morda do šestega olimpijskega zlata?« je optimističen in poka od samozavesti nekdanji kolesarski as, ki je že v avtobiografiji Moj čas iz leta 2012 namignil, da ga dolgoročno zanima še veslaška kariera. Nekoliko manj prepričan o njenem uspehu pa je prvi mož britanskega veslanja David Tanner, ki Wigginsa – v začetku letošnjega leta si je poškodoval nogo – opozarja, da bo preskok trd in zahteven.

Bradley ne bo prvi vrhunski športnik, ki bo (če bo) na OI tekmoval v dveh različnih panogah, več kot 80 je »dvoživk«, ki so celo osvajale olimpijska odličja v dveh športih. Največ je bilo plavalcev v kombinaciji z vaterpolom, skoki v vodo in celo sabljanjem in rokometom, Wigginsovo kolaboracijo pa je – ne dolgo tega – že uspešno preizkusila njegova rojakinja in vrstnica Rebecca Romero, toda v obratnem vrstnem redu. Najprej je bila leta 2004 v Atenah srebrna v veslaškem dvojnem četvercu, štiri leta pozneje v Pekingu pa je bila kot kolesarka na velodromu nepremagljiva v posamičnem zasledovanju. Dokaz, da ni nič nemogočega, pa je peterica športnikov, ki se je s kolajnami okitila tako na poletnih kot zimskih OI: Nemka Christa Luding in Kanadčanka Clara Hughes (obe kolesarstvo, hitrostno smučanje), Američanka Lauryn Williams (atletika, bob), Norvežan Jacob Tullin Thams (jadranje, smučarski skoki) in Američan Eddie Eagan (boks, bob).