Kot za Flamce klasika Ronde – praznik

Za Gorazda Penka njegovi sotrpini na dveh kolesih pravijo, da je deloholik, brez katerega bi bilo slovensko kolesarstvo siromašnejše za nekaj današnjih simbolov. Zagotovo ne bi bilo tako dobro organiziranega maratona Franja in prve ženske profesionalne ekipe BTC City Ljubljana. Na dveh stolih je seveda hudičevo težko sedeti, vendar »Penac«, kot ga je poimenoval ZZ oziroma Zvone Zanoškar, ne razmišlja o tem, koliko mu dvojno direktorsko delo vzame energije, ampak, kaj bo naredil, da bo ta del slovenskega kolesarstva na višji kakovostni ravni.

Pogovarjava se o Franji. Ste tako rekoč nenadomestljiv. Ne predstavljamo si je brez vas.

Nočem biti alfa in omega Franje, ker sem samo na vrhu piramide organizacijskega odbora, ki vključuje izvrstne sodelavce. Meni so zaupali vodstvo, za kar sem jim hvaležen. Vsak, tudi tako dober direktor, pa je zamenljiv, če ga nadomesti nekdo boljši.

Kot selektor slovenske reprezentance v času največjih uspehov ste bili zelo previden, konservativen. Tudi v ženski ekipi BTC City Ljubljana ste. Ko govorimo o Franji, pa iz vas veje nepopravljiv optimizem.

Več ali manj sem ostal enako skeptičen, kot sem bil vselej. Sem na realnih tleh, ker vem, kako težko je prirediti dober maraton, usposobiti vrhunsko ekipo, pripraviti kolesarje in kolesarke. Ena sama majhna tehnična napaka lahko vse podre. Ozadje rekreativnega kolesarstva je drugačno od tekmovalnega, ki je globalno na velikem pohodu. Postaja turistična ponudba v vseh državah. Zato razmišljam, kako bi ga nadgradili. To je podlaga, da sem, ko govoriva o Franji, lahko bolj optimističen. Če bi to delalo samo društvo brez BTC ali mesta Ljubljane, ne bi nikoli dosegli tako dobrih rezultatov in seveda visoke ravni. Prepričan sem, da lahko pripravimo še eno ali več svetovnih prvenstev. Izkušenj imamo zdaj dovolj.

Kot vsak dober direktor najbrž že imate v mislih naslednika?

Če me hudič vzame, bo maraton zagotovo šel nemoteno naprej. Prepričan sem, da se bodo v množici ljudi, vključenih v organizacijo, našli posamezniki, ki bodo enako kakovostno peljali Franjo naprej. Miro Miškulin je eden od njih. Zagotovo najbolje pozna strukturo organizacije. Je neke vrste sekretar društva in maratona. Naša največja težava in hkrati izziv je, da moramo biti profesionalci tudi na področjih, ki jih nismo vešči. Nimamo časa, da bi bili specialisti za vsa področja. Za popolno delovanje, ki ga snujem, bi torej potrebovali več profesionalcev, denimo poznavalca logistike, dizajnerja, medijskega strokovnjaka in tudi nekoga, ki bo vodil administracijo. Žal naš proračun (že nekaj let 320.000 evrov – op. p.) tega ne prenese. Za to bo morala Franja dozoreti, kot sem jaz pri vodenju.

Pravite, da samo dva vesta, koliko truda je bilo vloženega, da je Franja pristala na svetovnem zemljevidu kot zgled mnogim prirediteljem.

Pri pripravi kandidature za mednarodno zvezo mi je veliko pomagal Robert Hajdinjak, sicer zdravnik, nekoč tudi naš klubski. V bistvu je bil on tisti, ki nas je spodbudil, da se pridružimo največjim maraton UCI. Je pa njegova pobuda sovpadla z zahtevo BTC, da nas bo finančno podprl le, če bomo prestopili prag lokalne prireditve in pripravili prireditev na visoki mednarodni ravni. Po 16 letih se lahko pohvalimo, da prihajajo k nam organizatorji novih maratonov, da bi spoznali srž organizacije. Letos so prišli zastopniki štirih prireditev.

Prelomnic, pa naj si je šlo za število udeležencev, širitev programa, selitev v BTC ali širitev programa, je bilo precej, Vsaka je na poseben način zaznamovala dvig kakovostne ravni. Katere spremembe so bile po vašem mnenju najpomembnejše?

Ključni trenutek je bila seveda zamisel Toneta Fornezzija Tofa o kolesarskem maratonu. Pred nedavnim sem na televiziji, med spremljanjem vožnje na kronometer na Giru d'Italia, gledal film o Franji. Bil sem čustveno tako vznemirjen, da sem prezrl dve tretjini odločilnega kronometra. Tofu sem poslal sporočilo in mu čestital za genialno zamisel. Zame osebno je bila največja prelomnica leto 2002, ko sem, proti moji volji, prevzel direktorsko vlogo na maratonu. Dobesedno so me v to delo prisilili Zvone (Zanoškar), Miško (Miškulin) in Winkler (Janez). To je bil čas, ko je bil maraton, kot radi rečemo, zbobnan skupaj z vseh vetrov. Imeli smo težave pri pridobivanju dovoljenj. Na obravnavi zanje sva bila Miškom kar devet ur. Z generalno policijsko upravo smo se pogovorili, kaj bi oni radi, kaj pa mi. Našli smo skupno rdečo nit. Pomembna je bila seveda tudi selitev v BTC, kjer smo našli svoje pravo domovanje. To je bila zelo občutljiva in boleča poteza za upravo kluba, a se je izkazala za najboljšo rešitev. Jasno sem dal vedeti, da me morajo tudi poslušati, če hočejo, da vodim maraton.

Zvone Zanoškar je bil zelo samosvoj človek. Najbrž ga ni bilo lahko prepričati, čeprav je bil pozneje zelo ponosen na vas.

To so bila najtežja leta mojega kolesarskega življenja. Ljudje smo sicer prilagodljivi, vendar nam je najbolje, ko smo v nekem ustaljenem obdobju brez izrazitih sprememb.

Naslednje prelomnice so bile uvedba čipa oziroma merilca časa za vse tekmovalce, svetovno prvenstvo in letos odprt maraton od štarta …

Vsaka od novosti je spremenila podobo prireditve. Na nekaj maratonih rezultatov udeležencev nismo merili – v slogu, pomembno je sodelovati. Maraton je izgubil svoj naboj prireditve, na kateri lahko ljudje merijo svoj napredek in izboljšave. Potem pa sem pripravil anketo med 500 najboljšimi, ali naj spet merimo čas ali pač ostanemo pri klasični rekreaciji brez voznega reda. Samo dva sta bila za to, da časa ne bi merili. To je zgodba o sledenju želja udeležencev. Danes imamo sloves vrhunskega maratona, za katerega pravijo, da je po številu gledalcev ob progi velika posebnost. Vsem, ki nas hvalijo, poudarjam, da je Franja za nas to, kar je za Flamce flandrijska Ronde – praznik kolesarstva.

V kolesarstvu velja, da določena skupina ljudi dela za enega, ki pa mora vedeti, kaj celotna grupa (po kolesarsko) hoče, da je učinkovit in izpolni pričakovanja. Vi veste, kaj bi radi, vaši sodelavci vedo, kaj hočejo. Prav tako tudi udeleženci maratona. Kako ste našli to sinergijo oziroma medsebojno dopolnjevanje?

Franja je športno-turistično-družabni dogodek, kar je bil tudi naš cilj, ko smo začeli sodelovati z BTC in mestom Ljubljano. V prid temu govori podatek, da je bilo letos prijavljenih 580 tujcev iz 42 držav. Lani so prišli iz 23 držav. Prvenstvo najboljših rekreativcev sveta je zagotovo pripomoglo k globalni prepoznavnosti Franje. Gonilo maratona pa je bilo in ostaja pristno sodelovanje, tovarištvo in vsakoletno napredovanje na vseh ravneh. Vsi skupaj tiščimo Franjo naprej.

Svoje glavne cilje ste torej dosegli, obenem pa trdite, da končnega cilja maratona Franja ni?

Franja nima ne začetka ne konca. Smo kot kolo, ki se nenehno giblje naprej, k novim izzivom. Tudi pri najbolj zahtevnih in popolnih prireditvah je vedno prostor za izboljšave. Drugače povedano: nikoli ne narediš nobene stvari tako dobro, da ne bi mogel še boljše. Pri Franji to pomeni, da bi se stvari, pri katerih improviziramo, lotili profesionalno, predvsem pa razbremenili ožji del organizacijskega odbora, ki v zadnjih nekaj tednih dni pred maratonom dela tudi po 20 ur na dan. Seveda smo zelo veseli, ko dan po prireditvi ugotovimo, da je vse šlo po načrtih oziroma, da smo svoje delo opravili zelo dobro. Ko pa se v svoje delo poglobim, ugotovim, da bi lahko še marsikaj izboljšali. Najbolj sem zadovoljen, ko moji sodelavci nadgradijo mojo zamisel. To gre približno takole: jaz mu povem izboljšavo, on doda svojo, da lahko jaz spet nadgradim. To je nekakšen Franjin perpetum mobile. Seveda potrebujemo energijo, ki pa jo črpamo iz našega kolesarskega prijateljevanja.

Ko ste še tekmovali, ste dejali, da je Franja zgolj prireditev, ki krepi in omogoča celovito delovanje Roga. Tudi danes je glavni vir dohodkov za kolesarski klub, a je njeno poslanstvo povsem drugačno. Kaj vam danes pomeni?

Kolesarskega društva Rog si brez Franje ne morem več zamisliti. Po njeni zaslugi smo dobili več rodov odličnih kolesarjev z osvajalcem edine kolajne na svetovnih prvenstvih profesionalcev, bronastim Andrejem Hauptmanom, in evropskim prvakom Zoranom Klemenčičem na čelu. Kot tekmovalec sem na rekreativne prireditve gledal zviška. Kot organizator pa jih seveda vidim v drugačni luči. Če bi profesionalci vedeli, koliko truda je vloženo v kolesarske maratone po svetu, bi nanje zagotovo gledali drugače. Ampak to je tema za kakšne druge čase. Kaj mi pomeni Franja, nisem razmišljal. Po duši sem bil vedno trener, na vprašanje, česa bi se odrekel, bi rekel obojega. Kolesarstvo me ne bi več videlo. Hočem reči, da je moje delo v klubu prepleteno tako, da greš lahko ven cel, ne polovičen.

Franja je v mnogočem spremenila kolesarsko kulturo. Kljub vsemu se zdi, da sobivanje z drugimi udeleženci v prometu ni vedno dobro. S povečanjem števila kolesarjev naraščata njihova ošabnost in predrznost, kakršno videvamo pri gospodarjih cest, avtomobilistih.

Strinjam se, da so mnogi kolesarji drzni in predrzni, vendar gre za obojestransko nespoštovanje. Praviloma bi morali v prometu močnejši bolj spoštovati šibkejšega. Sicer pa je medsebojnega spoštovanja precej več kot nekoč, ko so kolesarje tudi na dirkah izrivali s cest. Kolesarstvo je v velikem vzponu. Zaradi velikega števila – v Sloveniji naj bi se vozilo s kolesom okrog 800.000 ljudi) – je statistika kolesarskih nesreč večja kot kadarkoli prej. Vprašanje pa je, koliko je med nesrečniki aktivnih kolesarjev, ki tedensko štirikrat dlje časa kolesarijo po deželi. Glavna težava Slovenije pa je slej ko prej neprimerna infrastruktura v okolici večjih urbanih središč.