Kraljevska zmaga

V zmagoviti kraljevski etapi je bil Primož Roglič sam svoj gospodar.

Objavljeno
19. julij 2017 23.54
CYCLING-FRANCE/
Vito Divac
Vito Divac
Bravo, Rogla! Bila je to izjemna predstava, za športne sladokusce; štiridesetkilometrska kolesarska poskočnica, kakršne v 130-letni godovini slovenskega kolesarstva še nismo videli. Tudi v zgodovini Toura je zelo malo kolesarjev, ki so v kraljevski etapi z najvišjim vrhom dirke, na robu skrajnih moči, ko se favoriti v sklepnem tednu borijo za rumeno majico oziroma zmagovalni oder, slavili kraljevsko zmago. Za nameček je bila za 27-letnika iz Kisovca to prva na prvem Touru …

Roglič je taktično brezhibno izpeljal etapo. Pogumno in brez pomislekov oziroma je sledil že na začetku »velike pentlje« v Düsseldorfu zastavljenemu cilju – etapni zmagi. Modro je krmaril v ubežni skupini, toliko sodeloval v begu, da je bil opazen, predvsem pa hranil moč za natančno premišljen veliki finale. Ni se ustrašil niti velikana Alberta Contadorja, kar pa še zdaleč ni tako preprosto, kot se je morda zdelo ob njegovih odločnih napadih na vzponu na Galibier. V zgodovini Toura so nekaterim slovenskim kolesarjem pripadle pomembne stranske vloge, a do zmage nihče ni prikolesaril. Premalo predrzni so bili, tudi zaradi tega, ker so preveč spoštovali konkurenco in bili v druščini velikanov enostavno majhni oziroma ponižni Slovenci. Roglič, ki je zagotovo svojevrsten fenomen (pa ne zaradi kratke poti od skakalca do zmagovalca Toura) očitno nima zavore, kakršno sta imela doslej najboljša Slovenca na francoski pentlji – še zlasti pa na Giru in Vuelti – Tadej Valjavec in Jani Brajkovič.

Tour de France je tako posebna dirka, da na njej velikokrat ne veljajo nenapisani kolesarski zakoni karavane, v kateri se ve, kdo lahko izrazi svoje individulane želje, in kdo ne. Še posebej ne veljajo, ko gre za lov za etapnimi zmagami, seveda v senci boja za zmagovalni oder. Zato so tudi tako posebne in čislane. Zmagujejo le najbolj predrzni, zviti, arogantni in pogumni. Tisti, ki verjamejo vase, v svoje sposobnosti in znajo tudi pod najhujšimi obremenitvami oceniti, kaj so sposobni, predvsem pa, kdaj napoči njihov trenutek brezkompromisnosti. Roglič je svojo »lekcijo dobil« v 15. etapi, ko so ga na limanice speljali z vsemi kolesarskimi žavbami namazani Bauke Mollema, Diego Ulissi, Tony Gallopin in Warren Barguil. Plačal je davek naivnosti in sprejel grenko lekcijo s podukom, da mu nihče ne more dati tistega, kar je sam zmožen.

V zmagoviti kraljevski etapi je bil sam svoj gospodar.

Verjamem, da Primož Roglič na krilih prvega velikega podviga, ko v glavah športnikov mnoge dotlej nepremostljive ovire nenadoma izginejo, ni zmagal zadnjič. Prihaja namreč v najboljša kolesarska leta …