Križev pot iz brezna Dolomitov do vodstva v Alpah

Torino – Vincenzo Nibali je kot eden najboljših kolesarjev zadnjega obdobja na velikih dirkah ter zmagovalec Toura, Gira in Vuelte prišel na štart 99. Gira na Nizozemskem kot veliki favorit. V Dolomitih je 31-letni Italijan doživel ponižanje, kot je imenoval kalvarijo, po kateri se je zdelo, da nima več možnosti, da osvoji rožnato majico.

Tam, kjer si jo je najbolj želel, pa se mu je, po sicer neumnem padcu dotlej suverenega nosilca majice Stevena Kruijswijka, ponudila izjemna priložnost … Zgodila se je dobro znana športna zgodba. Ko se nekomu zatemni, drugemu posije sonce. V njemu zelo dobro znanih prelazih v francoskih Alpah – Agnelu, Risoulu, Bonettu in Lombardu, kjer je pred dvema letoma osvojil rumeno majico Toura, z izjemnima napadoma ni le nadomestil 4:43 minute zaostanka za po padcu povsem potrtem Kruijswijkom, ampak na koncu prehitel tudi Kolumbijca Estebana Chavesa, ki je nosil rožnato majico le 24 ur do zaključka predzadnje etape. »Nibali je bil enostavno boljši,« je Chavito povedal zanj ničkaj kruto resnico dramatičnega razpleta, ki letošnji »italijanski krog« uvršča v eno od najbolj negotovih rožnatih dirk v zgodovini. Drugega mesta pa je bil kolesar Orice (Luka Mezgec je bil dober pomočnik v ravninskih etapah) izjemno vesel. Verjame namreč da je to začetek nove kolumbijske zgodbe o uspehu.

Nibali je po zanj idealnem razpletu udejanjil velikansko premoč Astane. Pa ne le zaradi kakovosti njegovih pozorno izbranih pomočnikov ter prekaljenega stratega Giuseppeja Martinella in spremljevalnega osebja, ampak tudi kolesarske inteligence in psihične moči. Iz poraženca z nešteto dvomi se je zadnji teden prelevil v napadalca, ki mu z vsemi značajskimi potezami pristaja vzdevek »morski pes iz ožine Messine«. Ko se je po črnih dnevih v kraljevski etapi v Corvari, gorskem kronometru v Alpe di Suissiju in Andalu, odločil za napad brez preračunavanja, ga ni bilo več strah izgubiti. »V Dolomitih nisem vedel, kaj se dogaja z menoj. Jasno mi je bilo le, da je nekaj zelo narobe. Fizioterapevt Michelle Pallini mi je govoril, da imam močne noge, prijatelji v karavani pa, da še ni nič izgubljeno oziroma da bo o zmagovalcu odločil zadnji teden, a sem bil prepričan, da je zame dirke na zmago konec. Nato pa sem jim začel verjeti,« je opisal najtežje dneve v karieri, zaradi katerih se je nekaj dni skril pred mediji. Zaradi »silencia stampe« ga nihče ni pretirano grajal, vse pa je seveda zanimala »enigma Nibali«. Tudi zdravnik Emillio Magni in osebni trener Paolo Slongo nista imela pravega odgovora.

Potem pa je na Agnelu prišlo do vstajenja od odpisanih. Spet je v sebi čutil tisto moč, ki ga je pripeljala do zmag na Vuelti 2010, Giru 2013 in Touru 2014. »Zmage je težko primerjati. Na Vuelti sem zmagal prvič, Tour je najprestižnejša dirka, prva zmaga na domačih cestah pa ima vedno mesto med najbolj priljubljenimi uspehi. Letošnja zmaga je zagotovo najbolj posebna, ker v zadnjih etapah nisem branil majice, ampak jo napadal ...«

Brez telesnih stražarjev Michelleja Scarponija, Jakoba Fuglsanga in Tanela Kangerta mu zagotovo ne bi uspelo. Bili so ključni možje preobrata v francoskih Alpah. Vso dirko so na vzponih utrujali tekmece in narekovali ritem, ki mu pomočniki Chavesa in Kruijswijka niso mogli slediti. Na koncu so največje tekmece povsem osamili. »Ključna je bila 16. etapa v Andalu, ko se je odločil, da bo to, kar je – nepopustljivi napadalec. Vse drugo je zgodovina. Na koncu so odločale bolj noge kot pa taktika,« je komentiral Nibalijevo veliko zmago Martinelli, ki je nekoč do zmag na Giru in Touru vodil tudi Pantanija.

Roglič najboljši med Slovenci

Najboljši med štirimi Slovenci je bil Primož Roglič. Že drugo mesto na uvodnem kronometru z enakim časom kot prvi favorit Tom Dumoulin je bil velikansko presenečenje, zmaga na klasični posamični preizkušnji v Chiantiju pa zagotovo največji uspeh slovenskih kolesarjev na treh največjih dirkah. Tako kot Matej Mohorič v Lampreju in Luka Mezgec v Orici je bil v ekipi LottoNL v službi svojega kapetana, osmoljenca Gira Stevena Kruijswijka. Grega Bole, ki je bil sicer eden od adutov italijanskega moštva Nippo, je zaradi poškodbe na tritedensko dirko prišel nepripravljen, tako da je uspeh že to, da je Giro končal. Mezgec je odstopil po 16. etapi zaradi zloma dlančne kosti, Mohorič pa je bil eden od najbolj aktivnih.