Maraton Franja – s skrajne desne proti levi

Ljudje, ki kolesarimo, vse leto vozimo ob desnem robu. Tistih nekaj deset centimetrov asfalta od roba ceste je naš svet. Mi smo tisti nebodigatreba, ki zaseda dragocen prostor na desnem robu in ovira vožnjo motornim vozilom, tisti, ki v prometnih načrtih nimamo prave teže. Pogosto vozimo tudi na robu. Ljudje v motornih vozilih nas (pre)pogosto prehitevajo na manj kot meter in pol in vsak izmed nas pozna trenutek strahu, ko težko vozilo švigne mimo.

Franja je dan, ko nam Slovenija posodi svojo glavno prometno žilo med Ljubljano ter gospodarsko in kulturno pomembnimi regijskimi središči, Logatcem, Idrijo, Cerknim in Škofjo Loko. Nimamo več sedemdesetih centimetrov ob robu, ampak celo cesto. Oba pasova. In za en dan reče: danes je vaša. Skupnost, ki nas sicer tolerira na robu, nam za en dan preda svojo glavno žilo.

Suhi in debeli, hitri in počasni, mladi in stari – vsi smo v isti reki teles in koles. FOTO: Matej Družnik

Takrat semaforji, policisti in redarji ne ustavljajo nas, temveč avtomobile. Ustavljajo jih zato, da gremo lahko mi naprej. To ni majhna stvar. To je obrnjen red sveta, na katerega smo navajeni, in prvič v letu čutimo, da cesta pripada tudi nam.

Ta dan ni vreden zapisa samo zato, ker je lep. Vreden je zato, ker nekaj dokaže. Franja je živ eksperiment v merilu regije. Ljubljana in širša regija za nekaj ur spoznata, kako je videti promet, ki premika ljudi namesto pločevine. Na dan Franje 1200 ljudi prevozi pot iz BTC do Vrhnike v pol ure z enoslednim vozilom mase letalske ročne prtljage. Franja je dan, ko Tržaška premika ljudi in kolesa z gostoto, ki ji noben pas avtomobilov ne pride blizu. To je pretok, ki bi mu ga v prometni konici zavidala marsikatera mestna vpadnica. Brez hrupnih motorjev, brez izpušnih plinov, brez parkirišča, ki bi za tisoč vozil požrlo dva do tri hektarje mesta. Cesta, ki je sicer zamašena z jeklom in enim človekom na vozilo, naenkrat diha. Premika ljudi, ne pločevine. Pokaže nam sliko, ki jo sicer le rišemo na papir v strategijah mobilnosti, tu pa za nekaj ur zares zaživi pred našimi očmi. Razlika ni v cesti, ampak v tem, čemu damo prednost. In če se to da za en dan, se da tudi sicer. To ni romantika, to je dokaz.

Čaka Franjo nova, tokrat dokončna zmaga?

Tekmovalni duh

Zgodba se začne že takoj po koncu lanske Franje z nasvidenje in nadaljuje pozimi, ko se začnejo prijave. Nato nekaj mesecev sebi in okolici razlagaš, da greš na Franjo le zaradi družbe, zaprtih cest, odlične organizacije in neverjetnega vzdušja. A že nekaj minut po startu, ko po Kajuhovi in Tržaški drviš prek petdeset kilometrov na uro in se boriš za položaj v skupini, spoznaš, da te je prevzel tekmovalni duh, ne glede na to, kaj si govoril pred dogodkom. Človek, ki vse leto vozi sam, nenadoma čuti dinamiko, ki je sam ne more ustvariti.

Suhi in debeli, hitri in počasni, mladi in stari – vsi smo v isti reki teles in koles. Posameznik tu preseže svoje meje, a ne zato, ker bi bil močnejši kot včeraj, ampak ker ga nosi množica. Zavetrje za hrbtom je fizika. Vzpodbuda okoli tebe je nekaj drugega. Pihalna godba v Logatcu, bobni v Škofji Loki ter množica navijačev ob progi, ki ne poznajo tvojega imena, in vendar kličejo tebi. Sporočilo je jasno: na cesti nisi sam, si del nečesa velikega. To ni le vzpodbuda, to je gorivo, to je moč skupnosti.

Vsak ima svojo nalogo

Franja torej ni samo tekma. Je kratka, dobro organizirana demonstracija nečesa, kar bi lahko bilo in se za en dan zares zgodi. Da neznanci združijo moči. Da je eden za vse in vsi za enega ne le fraza, ampak delovni princip, ki ga vidiš na vsakem ovinku. Gasilec, ki te varuje pred avtomobili na trasi. Roka na oskrbovalni postaji, ki ti poda vodo, ko si izčrpan. Mehanik ob progi, ki ti v dveh minutah popravi kolo, in prebivalec hiše ob progi, ki te na klancu bodri in osveži z vodo.

V Logatcu se vsako leto navija kot na Touru. FOTO: Prijavim.se

Vsak od njih opravlja majhno nalogo. Skupaj sestavijo nekaj, česar nobeden od njih ne bi zmogel sam. To je celota Franje in to je tudi njena poanta. Ne gre za to, kdo pride prvi na cilj. Gre za to, da pridejo vsi in da jih pripelje sistem, ki ga za en dan zgradimo iz dobre volje.

Zaključek je preprost. Po vzponu in spustu čez gameljski klanec zaviješ čez črnuški most, se v vročini prebijaš po utopični pokrajini, široki, prazni in samo zate rezervirani Dunajski, nato policist zate zapre promet po Vojkovi in kmalu pregret, izmučen in zadovoljen prideš do cilja. Tam ti prijazne nadobudne kolesarke in kolesarji podajo mrzlo vodo, izotonik in prepotrebne kalorije. Neznancem, ki so med dirko postali sopotniki, se zahvališ za rezanje vetra ter vzpodbudo in si rečeš: Nasvidenje prihodnje leto.

Škofjeloški klanček se je uveljavil kot pravi stadion na prostem. FOTO: Prijavim.se

Ko se pozno popoldne cesta vrne avtomobilom in se spet stisnemo na svojih sedemdeset centimetrov na desnem robu, ostane spomin. Ne na čas, ne na uvrstitev. Na občutek, da se da. Franja nam pokaže, kaj je mogoče. Da neznanci za en dan postanejo skupnost, da tisoči ljudi delujejo kot eno za skupen cilj. To ostane od Franje, ko pospraviš kolo. Naša naloga je, da kakšen drobec te skupnosti prenesemo v vse druge dni, ko spet vozimo ob robu.

Letos je veliki maraton najhitreje prekolesaril Matic Grošelj. FOTO: Matej Družnik