Mohorič verjame, da ga najboljše čaka

Ljubljana – Štiri leta v profesionalni konkurenci je potrpežljivo čakal na veliki trenutek. Ob koncu lanske sezone je v Hainanu okusil slast zmage, a dirke na Vzhodu še nimajo takšnega renomeja kot preizkušnje na stari celini. Na Vuelti se mu je odprlo in Matej Mohorič je potrdil obsežen talent, kakršnega nekatere kolesarske nacije ne dočakajo nikoli.

V Španijo je Matej prišel brez visokoletečih napovedi: »Težko primerjam Giro in Vuelto, saj sem tukaj dirkal le enkrat in še takrat odstopil zaradi prebavnih težav. Prihajam z višinskih priprav v Dolomitih, tekmovalni ritem sem nabiral na dirki po Poljski, Vuelta pa mi ne ustreza najbolj predvsem zaradi visoke vročine. Odhajam v vlogi pomočnika, morda bom tudi dočakal priložnost za lov na lasten rezultat, predvsem pa upam, da bom dobro opravil ekipne naloge.« Torej nekako tako, kot je dirkal na Giru, kjer je pokazal za pomočnika zelo solidne predstave, a v ekipi UAE Emirates še niso dovolj zaupali vanj, da bi mu dali povsem proste roke.

Prelomna točka je bila peta etapa Vuelte. »Vedel sem, da na dirko prihajam dobro pripravljen, v peti etapi na terenu, ki mi ne leži, pa sem dokončno vedel, da se počutim odlično in da moram to izkoristiti. Malo težav z vročino sem imel, a sem se trudil, da sem skozi cel dan pil čim več in telo ohranil v dobri kondiciji,« je opisal dneve pred zanj zgodovinskim 25. avgustom in sedmo etapo, ki je bila kot nalašč za napadalnega kolesarja Mohoričevega kova: »Zaključek sem si večer pred etapo natančno pogledal in ga proučil. Vedel sem, da bom imel nekaj možnosti za zmago, če na vrh vzpona pridem s prvimi. Navidezno ciljno črto sem si postavil na vrh vzpona, že na ravnini pred tem sem napadel zato, da sem klanec lahko odpeljal čim hitreje in predvsem v čim bolj enakomernem ritmu, ki mi najbolj ustreza.«

Ko so zasledovalci na vrhu vzpona Mohoriča ujeli, se je zdelo, da je 22-letnik prehitro postreljal naboje in da bo v zaključku v nogah nekaj malega zmanjkalo. A je vidno presenetil zasledovalno skupino z novim napadom takoj na začetku spusta, ki ga nihče ni jemal resno, kar se je izkazalo za veliko napako. »V šprintih nisem najhitrejši, med trojico, ki me je ujela na vrhu vzpona, je bil tudi Rojas, ki je odličen šprinter in bi ga zelo težko premagal. Vedel sem, da moram do cilja priti s prednostjo, finale sem si dobro ogledal in sem vedel, kaj me čaka in kje bo najtežje. Dobro sem porazporedil moči, v zadnjih kilometrih na ravnini pa ni bilo več taktiziranja, le še 'na polno' do ciljne črte,« je pojasnil ozadje napada, s katerim je presenetil veliko bolj izkušene tekmece – Pawel Poljanski, Jose Rojas in Thomas de Gendt so imena, ki imajo v kolesarskem svetu veliko veljavo.

Prireditelji Vuelte so tudi letos šprinterjem namenili le za vzorec priložnosti, zato je že prvi teden v hudi vročini pri kolesarjih pustil posledice, za Mohoriča je bilo po dveh pobegih še toliko težje: »Šesta etapa je bila zelo težka za vse, ker je Sky narekoval res močan ritem, nato pa je bila v pobegu sedma etapa zame precej težja kot za kolesarje v zavetrju glavnine. Vem pa, da smo vsi kolesarji krvavi pod kožo in da nihče na štartu nima svežih nog.« Kolesar iz Podblice dirka iz dneva v dan in ostaja na realnih tleh, napovedi pa prepušča drugim: »Etape gledam samo za nekaj dni naprej, da vem, kaj nas čaka. Vikend je bil pisan na kožo Janu Polancu in Darwinu Atapumi, po dnevu počitka pa nas že čaka naporen drugi teden. Zagotovo se bodo priložnosti še ponudile, moja vloga v ekipi pa se ne bo spremenila. Od začetka sem tukaj predvsem v pomoč kolegom, morda pa v kakšni etapi, ki bo primerna zame, spet dobim nalogo, da ujamem pobeg.« Slovenska trojica, ob prej omenjenih še debitant Domen Novak, na letošnji španski pentlji še ni rekla zadnje besede.