Roglič se je izognil težavam, Dumoulin izpadel iz igre

Zaključek četrte etape, ki je pripadla Richardu Carapazu, je bil zaradi padca zelo kaotičen, v njem je največ izgubil Tom Dumoulin. Primož Roglič je končal v prvi skupini in pridobil še nekaj sekund. 

Objavljeno
14. maj 2019 17.30
Posodobljeno
14. maj 2019 22.02
Okrvavljeni Tom Dumoulin. FOTO: AFP
Orbetello - V Italliji so bile danes dopoldne v ospredju še vedno polemike glede kazni za Elio Vivianija, zaradi katere je včeraj ostal brez zmage, čeprav je bil v šprintu najhitrejši. Viviani se je v zaključku res pomaknil preveč v levo in zaprl Mattea Moschettija, a je bil tudi njegov oškodovani rojak mnenja, da je bila tovrstna kazen odločno prestroga. 

Za zeleno mizo je do zmage prišel Fernando Gaviria, ki pa uspeha ni bil vesel: »Žal mi je za Elio, ni si zaslužil takšne kazni in danes je bil zagotovo najmočnejši, zame je še vedno on zmagovalec. Seveda si želim zmagovati, a ne na takšen način. Šprint je bil tako kaotičen, da drugače kot s prerivanjem preprosto ni šlo.«

Viviani je v posebnem tovornjaku, kjer se pregledujejo videoposnetki, deset minut prepričeval sodnike, da si ni zaslužil kazni, a je bil neuspešen, potem pa je s kolesom oddrvel mimo novinarjev v avtobus ekipe Deceuninck QuickStep in se zavil v molk. Precej bolj glasen je bil šef ekipe Patrick Lefevre, a je po drugi strani tudi res, da se Belgijec velikokrat (neupravičeno) postavi v vlogo žrtve, športni direktor Deceunincka Rick van Slyke pa je bil besen: »Na posnetku se jasno vidi, da Elia ni mogel videti Moschettija, ko je po levi začenjal šprint, ker je Moschetti prihajal od zadaj. Prireditelji so sami krivi za dramatične zaključke, če v zadnjih 500 metrov šprinterske etape vključijo šikano, ob nasprotnem vetru pa je bilo jasno, da bo šprint kaotičen, zato je bilo tudi prerivanja veliko. Če so sodniki mnenja, da je bilo to dovolj za kazen, potem jih, če bodo upoštevali enake kriterije, na tem Giru čaka še veliko dela.«



V svojem slogu je incident komentiral tudi sloviti in vedno kontroverzni Mario Cippolini, nekdaj najboljši šprinter na svetu, ki se je postavil v bran sodnikom, ob tem pa je pokritiziral še zmedo v zaključkih šprinterskih etap, ki nastaja, ker ni več pravih šprinterskih vlakov: »Tako kot v Fucecchiu sem v šprintu opazil nekaj nenavadnih stvari. Doslej še ni odločala moč, temveč boj za pozicije in izbira pravega trenutka. Zadnji kilometer poteka v popolni zmedi, ni več šprinterskih vlakov, ki bi naredili razliko. Edini, ki se zna pravilno premikati v skupini, je Sabatini. Odločitev žirije pa je bila pravilna. Vivianijeva poteza ni bila škodoželjna, kljub vsemu pa nekorektna. Prej si je gladko pripravil prostor, Moschettija se je lotil bolj na trdo. Prevladala sta instinkt dirkališčnega kolesarja in želja po zmagi za vsako ceno, dejstvo je, da je občutno spremenil smer. Vivianiju sicer nič ne očitam, dokazuje, da je najmočnejši šprinter na Giru. Je možno, da ni videl Moschettija? Tako dober in izkušen šprinter, kot je Elia, bi v borovem gozdu videl tudi muho na storžu.«

Odločitve sodniki niso spremenili, so pa s kaznijo poskrbeli, da bo vsak naslednji šprint pod dodatnim drobnogledom. Danes ga skoraj zagotovo ne bomo dočakali, v zadnjih 40 kilometrih se cesta skoraj nenehno vzpenja, vmes je nekaj krajših spustov, etapa pa se konča z 2,2 kilometra dolgim vzponom s povprečnim 4,5 odstotnim naklonom. 

V takšnih etapah se za zmago ponavadi pomerijo ubežniki, na Giru je tudi največji specialist za tovrstne akcije Thomas de Gendt. Morda se bo s prvimi napadi na cesti srečal tudi Primož Roglič, predvsem v primeru dežja bi bil zaključek lahko dovolj zahteven, a bi moral biti za ta tempo visok že v prvem delu etape. Lani je na takšnem terenu blestel Simon Yates in nizal zmage, tudi danes bi z napadom lahko ogrozil rožnato majico Rogliča, a si je v ekipi Mitchelton Scotta sodeč po besedah športnega direktorja Matta Whita za zdaj niti ne želijo. 
 

Pobeg povsem italijanski



 
Dan se je burno začel za Kristijana Korena, že zjutraj je moral opraviti dopinško kontrolo. V pobegu so Mirco Maestri, Marco Frapporti in Damiano Cima, v glavnini pa so jim dopustili že 12 minut prednosti. Nato so kolesarji Jumba vendarle nekoliko stopili na pedala in razlika se je začela manjšati, še vedno pa je večja od desetih minut, a z lovom za njimi do konca etape ne bi smeli imeti problemov. 

Prednost je že padla pod sedem minut, na čelu glavnine so kolesarji Lotta in Groupame FDJ, kar kaže na to, da največje ekipe računajo na šprinterski zaključek, z njimi se strinja tudi Roglič, ki je pred etapo spregovoril za Eurosport: »​Vsak dan se zgodi nekaj novega, nikoli ni povsem enostavno, upam pa, da bo etapa minila brez pretresov. Dolga je kar 235 kilometrov, zato zagotovo ne bo lahko, mislim pa, da bo na koncu odločil šprint.«​ 

Rogličeve besede se potrjujejo, tempo narekuje ekipa FDJ, trojica v ospredju pa ima 18 kilometrov pred ciljem le še minuto in 15 sekund naskoka. 
 

V padcu jo je skupil Dumoulin


Obetal se je povsem miren konec etape, nato pa je slabe pet kilometrov pred ciljem prišlo do padca v skupini. Primož Roglič se mu je izognil in kot edini od favoritov za skupno zmago ostal v prvi skupini. Zaostala sta Simon Yates in Miguel Angel Lopez, najhuje pa jo je skupil Tom Dumoulin

Nizozemec, najbrž glavni konkurent Rogliču, je bil v hudih bolečinah, imel je globoko rano na levem kolenu in s pomočjo ekipnih kolegov je nekako prišel do ciljen črte, a je zaostal za štiri minute za Rogličem. Njegove dirke je bolj kot ne konec, je pa kasnejši zdravniški pregled pokazal, da jo je odnesel brez zloma, zgolj z oteklino.

Zmagal je Richard Carapaz, ki je na zadnjem vzponu pospešil že 500 metrov pred ciljem, lovil ga je Caleb Ewan, a ni imel dovolj moči. Roglič v zaključku tokrat ni imel moči, ali pa je ni želel preveč potrošiti, da bi se vmešal v boj za etapno zmago, vseeno pa je proti Yatesu, ki se je prav tako znašel na tleh, a ni bil poškodovan, Lopezu in Vincenzu Nibaliju pridobil še dodatnih 16 sekund. 

»Etapa je bila enostavna le na začetku, potem pa je bilo v karavani veliko živčnosti, vsi smo se borili za položaje. Zadnjih 50 kilometrov je šlo na nož, v ekipi imamo izkušene kolesarje, ki so me znali obdržati v ospredju v ključnih trenutkih, tudi zato sem bil edini od favoritov za skupno zmago, ki je na koncu ostal v ospredju. Vsaka etapa nekaj spremeni, res je škoda, da se je takšen padec pripetil Dumoulinu, a je do cilja še daleč in dokler ne bomo v Veroni, ni nihče odpisan, to nas je zgodovina že naučila,« je po etapi povedal Roglič. 

»Zadnjih 50 kilometrov je bilo zelo stresnih, ker so imeli ubežniki precej veliko prednost, veliko je bilo hitrih ovinkov in tudi padcev. Na srečo se jim je Roglič izognil, imeli smo nekaj sreče, so pa fantje tudi dobro delali zanj. A dobro delajo tudi fantje Yatesa in Dumoulina, pa so imeli danes smolo. Še več kot dva tedna dirke sta, upam, da bo s Tomom vse v redu, to le kaže na to, kako hitro gredo stvari lahko narobe,« je potek etape, ki se je za Jumbo Vismo izšla izvrstno, ocenil športni direktor Jan Boven. 

Dobro se je odrezal tudi Jan Polanc, ki je zaostal za 25 sekund in končal na 23. mestu.