Pariz-Roubaix? Kot bi rock koncert zamenjal za heavy metal
S severnim peklom se jutri končuje sezona tlakovanih kolesarskih klasik. Na štartu štirje Slovenci, v ospredju bo Matej Mohorič.
Odpri galerijo
Kristijan Koren je včeraj preizkusil tlakovce Pariz-Roubaixa. FOTO: Scott Mitchell/Bahrain Merida
Compeigne – Oboževalci enodnevnih kolesarskih dirk se povečini delijo na ljubitelje dirke po Flandriji in ljubitelje Pariz–Roubaix, vsaka pa prinaša svojevrstno razburjenje, na katerega je vredno čakati vse leto. Letošnja dirka v Flandriji ne bo šla v zgodovino kot ena najboljših, zato je na plečih Roubaixa, da poskrbi za ognjemet.
Redko kje zgodovina igra tako pomembno vlogo kot na dirki Pariz–Roubaix, kolesarji tudi po 120 letih še vedno dirkajo po istih tlakovanih poljskih poteh, ki so z velikimi črkami zapisane v kolesarske zgodovinske knjige. Letos na severnem peklu kolesarje čaka 29 odsekov kock v skupni dolžini 54,5 kilometra, ki bodo odločali o končnem zmagovalcu. Prvih 100 kilometrov dirke služi le za ogrevanje, povsem zares pa se dirka začne v Arenberškem gozdu, ki za Pariz–Roubaix pomeni enako kot Alpe d'Huez za Tour ali Stelvio za Giro.
Prireditelji so letos poskrbeli za veliko razburjenja, saj so del kock na 2,3 kilometra dolgem odseku obnovili, takoj je bilo slišati ogorčenje ob »skrunjenju« kultnega odseka. A se niso vdali, kocke so bile v gozdu že tako načete, da bi bilo dirkanje na njih enostavno prenevarno. »Prepričan sem, da bo tudi letos v Arenberškem gozdu prišlo do največje selekcije, čeprav je razplet skoraj nemogoče napovedati, ker se dirka vsako leto prelomi drugje,« razmišlja glavni slovenski adut Matej Mohorič, ki si je s sotekmovalci podrobno ogledal ključne dele poti od Compeigna do velodroma v Roubaixu.
Mohorič ne skriva, da bo izkušnja na francoskih tlakovcih zanj nekaj posebnega, severnega pekla se je veselil že pozimi, tokrat je za Delo še enkrat potrdil, da ga misel na nedeljski spektakel navdaja s posebnimi občutki: »Pariz–Roubaix bo zame povsem nova izkušnja, ko sem začel trenirati kolesarstvo, sem vsako pomlad komaj čakal, da bom lahko to dirko gledal po televiziji, zame je bila bolj zanimiva kot katerakoli druga v koledarju. Minuli konec tedna v Flandriji sem dobil potrditev, da sem dobro pripravljen, čeprav z rezultatom na koncu nisem bil zadovoljen. Storjenih napak ne bom ponavljal, upam, da bodo noge v nedeljo močne tudi v zaključku, predvsem pa si želim, da bi imel čim manj težav s predrtimi gumami in padci. Zagotovo bo dirka zame nepozabna izkušnja, upam, da bom na velodromu v Roubaixu med prvimi.«
Navdušenje slovenskega prvaka je lahko nalezljivo in čeprav novinci na severnih klasikah navadno ne zmagujejo, so letos Mathieu van der Poel in Alejandro Valverde ter lani Wout van Aert dokazali, da razkošen talent lahko nadomesti tudi pomanjkanje izkušenj. Talenta pa Mohoriču zagotovo ne primanjkuje.
S številko ena bo v nedeljo štartal Peter Sagan, ki pa obrambe zmage ne začenja v najboljšem položaju. To pomlad je bil resda vedno ob boku najboljših, a rezultatov, ki bi potešili njegove apetite, ni bilo. Sagan je v četrtek dobil zlato ploščico v znamenitih kamnitih prhah pod velodromom v Roubaixu, morda ga bo prav delček zgodovine spodbudil, da prestavi v prestavo višje in spomni na svoje »zlate« predstave.
Ob njem bo na štartu še kopica favoritov, Zdenek Štybar je na poti do Roubaixa vedno dirkal dobro, John Degenkolb je leta 2015 že dobil svojo kocko za zmago na velodromu, Oliver Naesen je prebolel bronhitis, stavnice veliko možnosti pripisujejo tudi Alexandru Kristoffu, čeprav Norvežan na Roubaixu ni nikoli blestel.
Dirka od Compeigna do Roubaixa je bržkone najbolj nepredvidljiva v kolesarskem koledarju, za kako poseben dan na kolesu gre, pa je najbolje opisal evropski prvak Matteo Trentin: »Ko iz belgijskih klasik prideš na Roubaix, je kot da bi rock koncert zamenjal za heavy metal. Princip je enak, le da je vse skupaj bolj grobo, težje in na koncu si povsem izmučen.«
Slovenski navijači, tudi ob francoskih cestah se jih bo zbralo kar precej, bodo lahko navijali še za Luko Mezgeca, ki bo pomagal Trentinu, Jan Tratnik bo v dresu Bahraina debitiral na severnem peklu, Kristijan Koren pa bo s svojimi izkušnjami Mohoriču lahko v veliko pomoč, saj je v zadnjem času v izvrstni formi.
Redko kje zgodovina igra tako pomembno vlogo kot na dirki Pariz–Roubaix, kolesarji tudi po 120 letih še vedno dirkajo po istih tlakovanih poljskih poteh, ki so z velikimi črkami zapisane v kolesarske zgodovinske knjige. Letos na severnem peklu kolesarje čaka 29 odsekov kock v skupni dolžini 54,5 kilometra, ki bodo odločali o končnem zmagovalcu. Prvih 100 kilometrov dirke služi le za ogrevanje, povsem zares pa se dirka začne v Arenberškem gozdu, ki za Pariz–Roubaix pomeni enako kot Alpe d'Huez za Tour ali Stelvio za Giro.
Prireditelji so letos poskrbeli za veliko razburjenja, saj so del kock na 2,3 kilometra dolgem odseku obnovili, takoj je bilo slišati ogorčenje ob »skrunjenju« kultnega odseka. A se niso vdali, kocke so bile v gozdu že tako načete, da bi bilo dirkanje na njih enostavno prenevarno. »Prepričan sem, da bo tudi letos v Arenberškem gozdu prišlo do največje selekcije, čeprav je razplet skoraj nemogoče napovedati, ker se dirka vsako leto prelomi drugje,« razmišlja glavni slovenski adut Matej Mohorič, ki si je s sotekmovalci podrobno ogledal ključne dele poti od Compeigna do velodroma v Roubaixu.
Nepozabna izkušnja
Mohorič ne skriva, da bo izkušnja na francoskih tlakovcih zanj nekaj posebnega, severnega pekla se je veselil že pozimi, tokrat je za Delo še enkrat potrdil, da ga misel na nedeljski spektakel navdaja s posebnimi občutki: »Pariz–Roubaix bo zame povsem nova izkušnja, ko sem začel trenirati kolesarstvo, sem vsako pomlad komaj čakal, da bom lahko to dirko gledal po televiziji, zame je bila bolj zanimiva kot katerakoli druga v koledarju. Minuli konec tedna v Flandriji sem dobil potrditev, da sem dobro pripravljen, čeprav z rezultatom na koncu nisem bil zadovoljen. Storjenih napak ne bom ponavljal, upam, da bodo noge v nedeljo močne tudi v zaključku, predvsem pa si želim, da bi imel čim manj težav s predrtimi gumami in padci. Zagotovo bo dirka zame nepozabna izkušnja, upam, da bom na velodromu v Roubaixu med prvimi.«
Navdušenje slovenskega prvaka je lahko nalezljivo in čeprav novinci na severnih klasikah navadno ne zmagujejo, so letos Mathieu van der Poel in Alejandro Valverde ter lani Wout van Aert dokazali, da razkošen talent lahko nadomesti tudi pomanjkanje izkušenj. Talenta pa Mohoriču zagotovo ne primanjkuje.
14.
mesto Boruta Božiča je najboljša slovenska uvrstitev na Pariz–Roubaixu.
mesto Boruta Božiča je najboljša slovenska uvrstitev na Pariz–Roubaixu.
Lahko Sagan prebrodi težave?
S številko ena bo v nedeljo štartal Peter Sagan, ki pa obrambe zmage ne začenja v najboljšem položaju. To pomlad je bil resda vedno ob boku najboljših, a rezultatov, ki bi potešili njegove apetite, ni bilo. Sagan je v četrtek dobil zlato ploščico v znamenitih kamnitih prhah pod velodromom v Roubaixu, morda ga bo prav delček zgodovine spodbudil, da prestavi v prestavo višje in spomni na svoje »zlate« predstave.
Peter Sagan je dobil eno od legendarnih prh na velodromu. FOTO: Veloimages
Ob njem bo na štartu še kopica favoritov, Zdenek Štybar je na poti do Roubaixa vedno dirkal dobro, John Degenkolb je leta 2015 že dobil svojo kocko za zmago na velodromu, Oliver Naesen je prebolel bronhitis, stavnice veliko možnosti pripisujejo tudi Alexandru Kristoffu, čeprav Norvežan na Roubaixu ni nikoli blestel.
Dirka od Compeigna do Roubaixa je bržkone najbolj nepredvidljiva v kolesarskem koledarju, za kako poseben dan na kolesu gre, pa je najbolje opisal evropski prvak Matteo Trentin: »Ko iz belgijskih klasik prideš na Roubaix, je kot da bi rock koncert zamenjal za heavy metal. Princip je enak, le da je vse skupaj bolj grobo, težje in na koncu si povsem izmučen.«
Slovenski navijači, tudi ob francoskih cestah se jih bo zbralo kar precej, bodo lahko navijali še za Luko Mezgeca, ki bo pomagal Trentinu, Jan Tratnik bo v dresu Bahraina debitiral na severnem peklu, Kristijan Koren pa bo s svojimi izkušnjami Mohoriču lahko v veliko pomoč, saj je v zadnjem času v izvrstni formi.
