Tiskane izdaje
Lepo je bilo spremljati še en velik uspeh slovenskih kolesarjev, ki nas letos razveseljujejo skozi vso sezono. Če se ozremo le na taktiko, ki jo je ubral Primož, lahko rečemo, da so v slovenskem taboru dobro prebrali progo in razmere. Roglič je začel hitro, nato ravno prav spustil ritem v primerjavi z najboljšimi. Dumoulin je bil razred zase, tekmeci bi mu bili konkurenčni, če bi zaostajali za manj kot sekundo na kilometer, a je bil premočan. Roglič je dobro izkoristil svoje kolesarske značilnosti, do menjave kolesa je bilo vse pod nadzorom, na zadnjem vzponu pa je kot specialist pokazal, kaj zmore. Menjava kolesa je bila pravilna poteza, kronometrsko kolo ne dopušča takšne vožnje v klanec, kot jo je uprizoril Primož. Ta je bila glede na razmere optimalna. Tu je osvojil srebro v dvoboju s Froomom, ki resda ni specialist za tovrstne vožnje na kronometer, temveč tiste na velikih etapnih dirkah, na katerih so razmere in priprava povsem drugačne.
Biti svetovni podprvak je izjemen dosežek in po bitki smo lahko vsi pametni, a tu bi bil Primož lahko celo konkurenčen za zlato, saj ima še veliko rezerve. V načinu priprave, saj si Dumoulin s svojim klubskim statusom bržčas lahko privošči precej več. Pa ne gre za to, da bi se moral pol leta pripravljati na to dirko. Dovolj bi bilo 10 do 12 tednov ob primernem vodstvu in poznavanju, da bi iz sebe izvlekel še več. Tudi v tehniki vožnje ima rezerve; ali je kaj narobe z njegovim položajem na kolesu ali z delom rok, saj se precej vrti okoli križa in tu gotovo izgublja.
Prepričan sem, da tudi fizično še ni na vrhuncu, ki ga kolesarji dosegajo med 27. in 30. letom, zato bo tudi v prihodnje konkurenčen v vožnjah na čas, tudi ravninskih. Kolajna, ki jo je osvojil, je mejnik. Je prva slovenska v vožnji na kronometer v absolutni konkurenci, ta je edina, ki ima pravo vrednost na trgu in drugod. Če tukaj dobiš kolajno, pomeni, da nekaj si. Ta kolesarski rod je enkraten, takšnega še ni bilo. Je odraz dela v slovenskemu športu, ki temelji na uspešnih posameznikih in ne na sistemskem delu. Kolesarska zveza je za klube mrtva, zaračunava usluge in izdaja licence, to je vse. Zdi se, da je sama sebi namen. To ne velja le za kolesarstvo, v slovenskem športu je to velika rakava rana. Živeti bi morali za kolesarstvo in ne od kolesarstva; če bomo živeli za kolesarstvo, bomo nekoč morda tudi živeli od njega.
Kaj si obetam od cestne dirke profesionalcev? Kolesarji so sposobni vrhunskega rezultata, ob novi kolajni ne bi bil presenečen. Veliko je odvisno od trenerjev; če znajo zmagati v glavah, bodo to fantje znali narediti na cesti. Glede na progo in razmere predvidevam, da v zaključku o najvišjih mestih ne bo odločalo več kot 20 kolesarjev, prej 10. Pametni bodo po parih postavili tekmovalce, štiri dvojke lahko s kroženjem pridejo v položaj, da same odločajo o kolajnah. Slovenci se pet krogov ne bi smeli izpostavljati, nato bi morali budno spremljati dirko. Fantje bodo sodelovali, saj so dobra klapa, trije ali štirje so spodobni priti v zaključek v ospredju. Če bo odločal šprint, bi moral biti prvi adut Mezgec, če bo kdo pobegnil v zadnjih kilometrih, bi to lahko bila Mohorič ali Roglič. Cestna dirka bo svojevrsten izpit tudi za Andreja Hauptmana, ki me je kot tekmovalec bolj navdušil kot pa doslej v vlogi selektorja.
Zlate rezerve
Nekdanji kolesar in sedanji trener Bojan Ropret o novem slovenskem mejniku.
Objavljeno
20. september 2017 23.57
tlo_Ropret
