Primož Roglič ni slovenski, temveč svetovni fenomen
Njegove izvrstne nastope na Touru v živo spremlja tudi nekaj sto Slovencev. Utrip v karavani ob progi je opisal Primož Čerin, ki je tudi sam dvakrat odpeljal dirko po Franciji.
Odpri galerijo
Izjemne predstave našega kolesarskega asa na Touru so v Francijo zvabile na stotine Slovencev, tudi Primoža Čerina (desno). FOTO: Osebni arhiv P. Č
Primož Roglič je v zadnjih tednih s svojimi izjemnimi predstavami na Tour de France dodobra obnorel Slovence. Nekateri zaradi njega pred televizijskimi zasloni prvič spoznavajo čare največje kolesarske dirke na svetu, tiste, ki so že dlje časa zapisani vrtenju pedalov, je zvabil tudi ob francoske ceste. Tudi nekdanjega poklicnega kolesarja Primoža Čerina, ki podvige rojaka in soimenjaka od blizu spremlja že skoraj dva tedna.
Težko je opisati Primoževe podvige, zame je svetovni fenomen, in ne le slovenski. Kar on počne na kolesu, je zame nekaj nepredstavljivega. Nekateri kolesarji, ki trenirajo od malih nog, v 15 letih in več ne dojamejo toliko in ne razumejo tako dobro dirkanja, kot ga je on osvojil v le nekaj letih. Prišel je na raven, da lahko tekmuje s svetovnim vrhom, to je nepredstavljivo za nekoga, ki je bil pred desetimi leti smučarski skakalec in skoraj ni sedel na kolo. To je čisti fenomen. V kolesarstvu dobre predispozicije in fizična priprava še ne pomenijo, da boš tudi zmagoval. Treba je razumeti celotno zgodbo, svoje tekmece, proučiti jih moraš, izkoriščati njihove slabosti, izkoriščati moraš pomoč ekipe, prav prebrati strmino klancev, kje in kdaj napasti. Tudi vreme spreminja pravila igre, voziti se 90 kilometrov na uro in več po spustih, ki jih ne poznaš, je za navadne smrtnike nepredstavljivo, on to počne na najvišji ravni po le sedmih letih na kolesu. Postal je kompleten kolesar, konkurenčen je v spustih, vzponih, vožnji na čas, na veter, po kockah Roubaixa. Z njimi je opravil brez težav. Občasno se na svetu rodi nekdo, ki pri 12 letih opravlja najzahtevnejše fakultete, in nihče ne razume, kako mu to uspe. Tudi to, kar počne Primož, je težko razumeti.
Z ženo Špelo sva pred desetimi leti več hodila na dirke, zadnja leta sva to opustila, ker preprosto ni bilo časa. Letos sva se vrnila, nisva hotela izpustiti izjemnih Rogličevih predstav. Načrt je bil, da bova tukaj, dokler bo dirkal v ospredju. Najprej sva ga spremljala v Alpah in zdaj še v Pirenejih, kjer doslej kot gledalca še nisva bila. Spektakel je izjemen. Bila sva tudi na vzponu na Alpe d'Huez, sicer ne moreš vsak dan gledati etape, bolje je vsak drugi dan, izbiraš bolj zanimive in poskušaš priti blizu dogajanja v zadnjih kilometrih. Skupaj s Tourom vseskozi potuje na tisoče avtodomov.
V tekmovalnih časih se nisem veliko menil za gledalce. Bilo je veliko ljudi, že tedaj so bili izjemno narodnostno mešani, vse od Japoncev do Američanov. Toliko avtodomov, kot jih je zdaj, pa tedaj gotovo ni bilo. Vse je polno, to je posebno doživetje. Na srečo nisva letos doživela še nič negativnega, vsi so zelo pozitivno navijali.
V Alpah je bilo bistveno več Slovencev, ker je bližje, tam nas je bilo vsaj 200, v Pirenejih pa tu in tam opaziš slovensko zastavo. Vsekakor je prišlo precej več Slovencev kot v preteklosti, več, kot sem jih pričakoval.
Bil sem na tako imenovanem slovenskem ovinku in ni bilo nič posebnega, je pa treba vedeti, da tam niso bili le slovenski navijači, zraven so bili Belgijci, Nizozemci in drugi. Na klancih je veliko vpitja, nisem pa zaznal, da bi bil tam kdo posebej naperjen proti Skyu.
Gledalci so res del igre, a je lahko moteče, če ovirajo tekmovalce. Mimo mesta, kjer je Nibali padel, sem šel pred karavano, na tej točki so bili gledalci videti dobro opiti, stali so tik pred začetkom ograd, pripravljeni z dimnimi bombami. Policisti, ki so bili tam že dopoldne, so očitno podcenili položaj in niso predvideli, kaj se lahko zgodi, ko bo prišla dirka. Zgodilo se je, kar se je. Francozi sicer ogromno naredijo za varnost, morda jim uide kakšna malenkost. V Nibalijevem primeru bi morali na zoženju imeti več varnostnikov, ki bi preprečili vdor navijačev na sredino ceste. Težava je, da so nekateri gledalci podkrepljeni z alkoholom, nekateri pa preprosto nimajo občutka, kako hitro se jim približujejo kolesarji, ki na vso moč vozijo navkreber. V zadnjem trenutku se jim ne uspe umakniti, spotaknejo se in včasih s seboj vzamejo še tekmovalca. Veliko je gledalcev, ki nikoli niso bili kolesarji. Še kot kolesar težko verjameš, kako hitro gredo najboljši v klanec, tudi s 25 kilometri na uro in več. Ker je v množici veliko nekolesarjev, si ne predstavljajo, kakšna hitrost je to in kdaj se morajo umakniti.
Ni privilegijev, prednost je ta, da vem, kako stvari potekajo, kje lahko uberem kakšno bližnjico, kam se je najbolje postaviti ob trasi in kako se premikati po Franciji.
Po imenih poznam vse klance, ko pa se po njih zdaj vozim s kombijem, mi ni nič jasno. Res je, da je od mojih tekmovalnih dni trideset let in se je veliko spremenilo, a kot kolesar vidiš le dva metra ceste v širino in nekaj sto metrov pred seboj, drugega nič. Zdaj vidim širšo okolico in sem navdušen. Že Alpe so lepe, presenetili pa so me Pireneji, ki so letos izjemno zeleni, širjave in velikost so nepredstavljive, tu so dih jemajoči razgledi.
Odvisno od tega, kako si zastaviš stvar, s kombijem ali avtodomom je relativno poceni. Če si kuhaš sam, bistveno znižaš stroške, če hodiš v gostilne, so precej večji. Tour potuje po turističnih krajih, kjer je kava tudi po štiri evre ali pivo sedem evrov. Če greš v trgovino, so cene primerljive našim in z avtodomom ni posebnih stroškov, gorivo in cestnine, vse drugo je tako rekoč zastonj. Kampi so poceni in v njih imaš vse. Če si skromen, prideš skozi brez velikih finančnih pretresov. Nič dražje ni kot običajni dopust, ne smeš pa biti obremenjen s tem, da bi videl vsako etapo, to bi bilo prenaporno.
Rogličeve podvige lahko spremljate z dveh zornih kotov, kot navijač in kot kolesarski poznavalec. Kako doživljate njegovo premikanje mejnikov v slovenskem kolesarstvu?
Težko je opisati Primoževe podvige, zame je svetovni fenomen, in ne le slovenski. Kar on počne na kolesu, je zame nekaj nepredstavljivega. Nekateri kolesarji, ki trenirajo od malih nog, v 15 letih in več ne dojamejo toliko in ne razumejo tako dobro dirkanja, kot ga je on osvojil v le nekaj letih. Prišel je na raven, da lahko tekmuje s svetovnim vrhom, to je nepredstavljivo za nekoga, ki je bil pred desetimi leti smučarski skakalec in skoraj ni sedel na kolo. To je čisti fenomen. V kolesarstvu dobre predispozicije in fizična priprava še ne pomenijo, da boš tudi zmagoval. Treba je razumeti celotno zgodbo, svoje tekmece, proučiti jih moraš, izkoriščati njihove slabosti, izkoriščati moraš pomoč ekipe, prav prebrati strmino klancev, kje in kdaj napasti. Tudi vreme spreminja pravila igre, voziti se 90 kilometrov na uro in več po spustih, ki jih ne poznaš, je za navadne smrtnike nepredstavljivo, on to počne na najvišji ravni po le sedmih letih na kolesu. Postal je kompleten kolesar, konkurenčen je v spustih, vzponih, vožnji na čas, na veter, po kockah Roubaixa. Z njimi je opravil brez težav. Občasno se na svetu rodi nekdo, ki pri 12 letih opravlja najzahtevnejše fakultete, in nihče ne razume, kako mu to uspe. Tudi to, kar počne Primož, je težko razumeti.
Ste redni obiskovalec največjih dirk. Ali vas je tokrat ob francoske ceste zvabil Roglič?
Z ženo Špelo sva pred desetimi leti več hodila na dirke, zadnja leta sva to opustila, ker preprosto ni bilo časa. Letos sva se vrnila, nisva hotela izpustiti izjemnih Rogličevih predstav. Načrt je bil, da bova tukaj, dokler bo dirkal v ospredju. Najprej sva ga spremljala v Alpah in zdaj še v Pirenejih, kjer doslej kot gledalca še nisva bila. Spektakel je izjemen. Bila sva tudi na vzponu na Alpe d'Huez, sicer ne moreš vsak dan gledati etape, bolje je vsak drugi dan, izbiraš bolj zanimive in poskušaš priti blizu dogajanja v zadnjih kilometrih. Skupaj s Tourom vseskozi potuje na tisoče avtodomov.
Tour ste kot tekmovalec prekolesarili dvakrat, v letih 1986 in 1989. Je bilo tudi takrat toliko gledalcev ob progi?
V tekmovalnih časih se nisem veliko menil za gledalce. Bilo je veliko ljudi, že tedaj so bili izjemno narodnostno mešani, vse od Japoncev do Američanov. Toliko avtodomov, kot jih je zdaj, pa tedaj gotovo ni bilo. Vse je polno, to je posebno doživetje. Na srečo nisva letos doživela še nič negativnega, vsi so zelo pozitivno navijali.
Koliko pa je bilo te dni v Franciji najbolj zagretih Rogličevih navijačev?
V Alpah je bilo bistveno več Slovencev, ker je bližje, tam nas je bilo vsaj 200, v Pirenejih pa tu in tam opaziš slovensko zastavo. Vsekakor je prišlo precej več Slovencev kot v preteklosti, več, kot sem jih pričakoval.
Slovenski člani Skyeve podporne ekipe so se pridušali, da so se slovenski navijači na Alpe d'Huezu grdo vedli do njihovih kolesarjev, še posebej do Chrisa Frooma ...
Bil sem na tako imenovanem slovenskem ovinku in ni bilo nič posebnega, je pa treba vedeti, da tam niso bili le slovenski navijači, zraven so bili Belgijci, Nizozemci in drugi. Na klancih je veliko vpitja, nisem pa zaznal, da bi bil tam kdo posebej naperjen proti Skyu.
Incident z navijači pa se je vendarle zgodil, zato je moral odstopiti eden kandidatov za vrh Vincenzo Nibali. Bi morali gledalce oddaljiti od tekmovalcev ali se za ceno kakšne nesreče prepustiti prvinskim čarom kolesarskih dirk?
Gledalci so res del igre, a je lahko moteče, če ovirajo tekmovalce. Mimo mesta, kjer je Nibali padel, sem šel pred karavano, na tej točki so bili gledalci videti dobro opiti, stali so tik pred začetkom ograd, pripravljeni z dimnimi bombami. Policisti, ki so bili tam že dopoldne, so očitno podcenili položaj in niso predvideli, kaj se lahko zgodi, ko bo prišla dirka. Zgodilo se je, kar se je. Francozi sicer ogromno naredijo za varnost, morda jim uide kakšna malenkost. V Nibalijevem primeru bi morali na zoženju imeti več varnostnikov, ki bi preprečili vdor navijačev na sredino ceste. Težava je, da so nekateri gledalci podkrepljeni z alkoholom, nekateri pa preprosto nimajo občutka, kako hitro se jim približujejo kolesarji, ki na vso moč vozijo navkreber. V zadnjem trenutku se jim ne uspe umakniti, spotaknejo se in včasih s seboj vzamejo še tekmovalca. Veliko je gledalcev, ki nikoli niso bili kolesarji. Še kot kolesar težko verjameš, kako hitro gredo najboljši v klanec, tudi s 25 kilometri na uro in več. Ker je v množici veliko nekolesarjev, si ne predstavljajo, kakšna hitrost je to in kdaj se morajo umakniti.
Imate kot nekdanji tekmovalec in človek, ki je še vpet v kolesarski svet, kakšen privilegij pri spremljanju dirke?
Ni privilegijev, prednost je ta, da vem, kako stvari potekajo, kje lahko uberem kakšno bližnjico, kam se je najbolje postaviti ob trasi in kako se premikati po Franciji.
Ste v teh dveh tednih podoživeli kakšen trenutek iz svoje kolesarske kariere, vam je kateri od vzponov ostal posebej v spominu?
Po imenih poznam vse klance, ko pa se po njih zdaj vozim s kombijem, mi ni nič jasno. Res je, da je od mojih tekmovalnih dni trideset let in se je veliko spremenilo, a kot kolesar vidiš le dva metra ceste v širino in nekaj sto metrov pred seboj, drugega nič. Zdaj vidim širšo okolico in sem navdušen. Že Alpe so lepe, presenetili pa so me Pireneji, ki so letos izjemno zeleni, širjave in velikost so nepredstavljive, tu so dih jemajoči razgledi.
Je spremljanje karavane Toura drag »šport«?
Odvisno od tega, kako si zastaviš stvar, s kombijem ali avtodomom je relativno poceni. Če si kuhaš sam, bistveno znižaš stroške, če hodiš v gostilne, so precej večji. Tour potuje po turističnih krajih, kjer je kava tudi po štiri evre ali pivo sedem evrov. Če greš v trgovino, so cene primerljive našim in z avtodomom ni posebnih stroškov, gorivo in cestnine, vse drugo je tako rekoč zastonj. Kampi so poceni in v njih imaš vse. Če si skromen, prideš skozi brez velikih finančnih pretresov. Nič dražje ni kot običajni dopust, ne smeš pa biti obremenjen s tem, da bi videl vsako etapo, to bi bilo prenaporno.
