Quintana v ritmu kolumbijskega bambuca

Madrid – Kolumbijci so na Touru, Giru in Vuelti slavili že 31 etapnih zmag, a nobene izmed treh velikih niso zaznamovali tako, kot so letošnjo Vuelto. Nairo Quintana se je pridružil slovitemu hribolazcu Louisu Herreru, kralju gorskih vzponov v Italiji, Španiji in Franciji, zmagovalcu Vuelte leta 1987. Veliko kolumbijsko predstavo je s tretjim mestom dopolnil Esteban Chaves.

Če se Oliverio Rincon lahko pohvali z etapnimi zmagami na vseh treh dirkah, se Quintana s tremi odri za zmagovalce. Ima dve zmagi – predlani na Giru in letos na Vuelti, na Touru pa mu manjka le še rumena majica. Dvakrat je bil drugi, enkrat tretji. Velike cilje in želje mu je vsakič zagrenil Chris Froome. Letošnja Vuelta je bila v bistvu dvoboj med 31-letnim Britancem, ki je želel sezono zaokrožiti z dvojčkom Tour-Vuelta, in 26-letnim Kolumbijcem, ki je imel pred očmi samo revanšo.

Na Touru je namreč doživel težak poraz, čeprav se je na koncu uvrstil na tretjo stopničko zmagovalnega odra. V Španiji je v zanj idealni dirki z desetimi cilji na vrhu strmih klancev uresničil vse tisto, kar je napovedoval za »francosko veliko pentljo«. Movistar je bil precej močnejši od Skyja in imel od štarta do cilja povsem pod nadzorom dirko, na klancih pa si je prikolesaril udobno prednost za »uro resnice«, ki je bila povsem ravninska in pisana na kožo Froomu. Britanec mu je po številnih napadih na vrhu zadnjega vzpona lahko le še zaploskal. Quintana, ki je rdečo majico nosil trinajst dni, je bil od 9. etape, ko jo je prvič oblekel (vmes mu jo je za en dan slekel Španec David de la Cruz), prepričan, da mu Froome zmage ne more ogroziti. V Britančevem slogu je izkoristil vsako priložnost, da je nabiral prednost in tako z malimi koraki gradil veliko zmago. Ko pa je v Pirenejih v 15. etapi le zlomil velikega in pravzaprav edinega tekmeca za zmago, mu je le sledil in ga taktično pokrival. Prav vsem pospeševanjem je bil kos.

Če bi njegov značaj in slog kolesarjenja primerjali z glasbo, je španski krog prekolesaril v znamenju bambuca iz andskega dela Kolumbije, kjer je so doma vsi najboljši kolesarji te južnoameriške države. V tričetrtinskem lahkotnem ritmu brez izrazite napadalnosti in hujših stresov je Quintana zelo užival. »Ekipa mi je zelo poenostavila dirko in jo naredila manj napeto, kot sem pričakoval na štartu. Vrnil sem ji z zmago,« je bila navdušen na cilji v Madridu, ki je zmago, tako kot leta 2014 na Giru, proslavil v družbi svoje družine.

Drugi kolumbijski junak je bil Quintanov vrstnik Esteban Chaves. Po zmagovalnih odrih na Giru in Vuelti je bilo najbolj logično vprašanje, kdaj bo sledil slovitemu rojaku in nastopil na Touru. Ni prepričan, da si želi na Tour že v letu 2017. »Nisem tako nor na Tour, da bi za vsako ceno silil nanj. Proučil bom meni bolj primerne dirke ter se v Francijo podal takrat, ko bom zrel za oder za zmagovalce,« je novinarjem odgovoril drugi z letošnjega Gira in tretji z Vuelte. Chaves si je tretje mesto zagotovil v dvoboju z Albertom Contadorjem v predzadnji etapi. Kazalo je, da si je Španec po vožnji na kronometer zagotovil oder, saj je imel dobro minuto prednosti. Vendar pa je Orica v zadnjih 40 kilometrih etape na planoto Aitana izpeljala zmagovito taktično akcijo. Contador je bil nemočen.

Zadnjo gorsko etapo je dobil največji up francoskega kolesarstva, 22-letni Pierre Latour (v šprintu je ugnal tretjega najuspešnejšega Kolumbijca na letošnji Vuelti, Darwina Atapumo, nedeljski šprint v Madridu pa Danec Magnus Cort Nielsen, za katerega je bila to druga etapna zmaga na letošnji dirki.