Roglič z zmago skočil med kolesarske milijonarje

Ljubljana – Športna preobrazba svetovnega fenomena Primoža Rogliča je dosegla vrhunec, a pot do zgodovinske zmage na Touru ni bila tako lahka, kot se zdi v zadnji sezoni in pol, ko gre »Rogli« na kolesu vse kot po maslu. Za uspehi stojijo odlične fizične predispozicije in trdo delo, s katerim je nadoknadil zaostanek za konkurenco.

Zgodba o Rogliču se na prvi pogled bere kot zgodba o geniju, ki mu vse uspeva samo od sebe, a ni tako. Rogla je veljal za obetavnega smučarskega skakalca, dobil tudi tekmo celinskega pokala, a nato iz leta v leto bolj zaostajal za konkurenco. Strahovit padec v Planici ni bil vzrok za odhod, bil je le povod. Nato se je našel na kolesu in izkoristil izjemno vzdržljivost in trmo, o kateri so sotekmovalci govorili, ko je še skakal na smučeh.

Prehod se na prvi pogled ne zdi naraven, saj so pri smučarskih skokih obremenitve kratkotrajne, največjo vlogo pa igra eksplozivnost, kolesarstvo pa je vzdržljivostna tekma v premagovanju svojih meja in meja konkurence. Očitno je to potreboval Primož Roglič.

Preskok iz amaterskih vod v profesionalne mu je uspel po zaslugi odličnih testiranj na Fakulteti za šport, ki jih je opravil dr. Radoje Milić. Roglič se je med amaterji dokazoval na dirkah in med drugim dobil tudi zahtevni Maraton Alpe, a pri novomeški Adrii pogodbe z njim niso želeli podpisati kar »na lepe oči«, testi pa so ponudili zadnjo potrditev, da je Primož Roglič športnik z izjemnim potencialom. Njegovi rezultati so bili navdušujoči, najboljši med rezultati slovenskih profesionalnih kolesarjev, čeprav Roglič takrat sploh še ni bil podvržen sistematičnemu treningu.

Po opažanjih dr. Milića je imel Roglič karakteristike za dobrega kolesarja na zahtevnih razgibanih enodnevnih dirkah, saj je z rezultati močno odstopal od povprečja konkurence. Tudi njegovo srce je sposobno nadčloveških naporov. V minuti lahko prečrpa 31,8 litra krvi in z enim utripom po žilah požene več kot 163 mililitrov, kar je tudi za vrhunske športnike precej nad povprečjem. Roglič blesti tudi pri maksimalni porabi kisika, ki je za vzdržljivostne športnike eden najpomembnejših parametrov.

V prejšnjih sezonah je dirkal s približno 65 kilogrami, letos pa je na Tour prišel še nekoliko lažji. Maksimalno porabo kisika merimo v mililitrih kisika na kilogram telesne teže, ki ga je telo sposobno porabiti v minuti. Rogličev VO2max krepko presega 80 mililitrov, zato pri polni obremenitvi njegovo telo na Touru v minuti porabi več kot pet litrov kisika.

»Po takšnih rezultatih dvoma ni bilo več, enostavno smo mu morali ponuditi priložnost, kar je bila vrhunska odločitev,« je v enem od intervjujev povedal direktor Adrie Mobil Bogdan Fink, za prihod Rogliča se je zavzel tudi menedžer Milan Eržen.

Odskočna deska

Odlične telesne sposobnosti so bile odskočna deska za najvišjo raven, kjer so njegov talent prepoznali v ekipi LottoNl-Jumbo. Nizozemci so znani po tem, da vzgajajo odlične kronometriste in okolje je bilo za Rogliča kot naročeno, da je razvil svoj potencial in postal eden največjih specialistov za vožnjo na čas, na razgibani trasi mu je kos le redkokdo.

Preskok v vrh na cestnih dirkah je bil nekoliko bolj zapleten, saj je Roglič preskočil kolesarsko osnovno in srednjo šolo in se takoj vpisal na fakulteto, zakonitosti vožnje v skupini pa se je priučil na boleč način, saj se še vedno dostikrat znajde na tleh.

»Njegova glavna odlika je, da se iz vsake napake nekaj nauči in je nikoli več ne ponovi,« izpostavlja Fink, Roglič pa njegove besede potrjuje na cesti. Ko je v 15. etapi v zaključku videl, kako težko se izide računica za zmago, je na Galibierju stopil na pedala in šel proti cilju sam, saj nikomur ni želel ponuditi možnosti, da ga še drugič prelisiči.

Ne kopa se v denarju

Glede na veljavo dirke po Franciji v športnem svetu marsikdo pričakuje, da se po etapni zmagi Zasavec kopa v denarju, a ni povsem tako. Za slavje v 17. etapi je prejel 11 tisoč evrov, ob tem je zbral še 500 evrov za tretje mesto na Croix de Fer, 1500 za prvo na Telegraphu in 5000, ker je na vrhu Galibierja prvi prečkal najvišjo točko dirke po Franciji. Skupno je torej v četrtek Roglič zaslužil 18 tisoč evrov, ki jih je enakomerno razdelil med pet preostalih ekipnih kolegov.

Nagradni sklad je glede na velikost dirke in v primerjavi z drugimi športnimi dogodki (Wimbledon, US Open, ...) zelo nizek, a bo zmaga močno vplivala na pogajalsko izhodišče pred podpisom naslednje pogodbe. Z ekipo LottoNl-Jumbo ima pogodbo še za naslednjo sezono, a bo najbrž že letos prejel zajetno povišico, če nočejo tvegati slabe volje Rogliča.

Glede na dosežke spada v višji srednji razred, nekako ob bok zmagovalcem enodnevnih klasik in enotedenskih dirk, nova pogodba pa bo na letni ravni skoraj zagotovo presegla milijon evrov, toliko naj bi po neuradnih podatkih zaslužil tudi Simon Špilak. Podatki o višini Rogličeve trenutne pogodbe niso znani, a je glede na dosežke in staž v pelotonu Roglič do sedaj sodil v razred dobrih pomočnikov, ki zaslužijo med 300 in 500 tisoč evrov na sezono. Najbolje plačana kolesarja sta (pričakovano) Chris Froome in Peter Sagan, ki na leto v žep pospravita več kot štiri milijone evrov.

Pot od padca v Planici ni bila lahka, posebej zato, ker enake pred Rogličem ni prehodil še nihče. Ob manjših napakah in velikih uspehih je Slovencu uspel skok na sam kolesarski vrh, v zgodovinskih knjigah pa bo po vožnji na Galibierju zanj vedno rezervirano posebno mesto. Le želimo si lahko, da bo za svoje predstave primerno – tudi finančno – nagrajen.