Rogličeva epska bitka brez nagrade, Pogačarjeva mavrica v ZDA

Klobuk dol pred Primožem Rogličem. Zasavski orel na svetovnem prvenstvu ni posegel po najvišjih mestih, je pa na ulicah Montreala v boju za zmago iz sebe iztisnil zadnji vat moči. Dolgo je bil v ospredju, a je bila 273-kilometrska preizkušnja zanj predolga. Na njej se je najbolje znašel Američan Brandon McNulty, ki je mavrično majico slekel moštvenemu kolegu iz ekipe UAE Tadeju Pogačarju.

Slovenska sreča je bila sicer opoteča na izjemno zahtevni cestni dirki s 3800 višinskimi metri. Tilen Finkšt je kot prvi dal vedeti, da se zeleni dresi ne bodo skrivali v glavnini, čeprav v karavani ni bilo dvakratnega svetovnega prvaka Pogačarja.

Brandon McNulty je po več kot treh desetletjih ZDA prikolesaril mavrično majico med profesionalci. FOTO: Andrej Ivanov/AFP

Pridružil se je ubežni šestnajsterici, ki si je pred glavnino prikolesarila skoraj devet minut prednosti, a je bila vseeno le predskupina za glavne akterje dirke. Med njimi na žalost ni bilo Mateja Mohoriča, ki po težavah s kolesom ni več ujel glavnine, in Jana Tratnika, ki tokrat ni imel pravih nog. Oba sta odstopila 113 kilometrov pred ciljem. V boks so dokaj hitro zavili tudi drugi naši reprezentanti.

Glivar začel, Roglič nadaljeval

Je pa vseeno Slovenec poskrbel za to, da se je dirka razživela. Budnico je 101 kilometer pred ciljem zaigral Gal Glivar, ki je skočil na razdalji zadnjih zmagovitih Pogačarjevih napadov v Zürichu in Kigaliju. Mladi Dolenjec kajpak ni zdržal do cilja, je pa za seboj potegnil Mathieuja van der Poela, za katerim se je 92 kilometrov pred ciljem izoblikovala vodilna skupina.

Primož Roglič v vodilni skupini. FOTO: Luca Bettini/Sprintcyclingagency

Tej se je kmalu zatem skupaj z Woutom van Aertom pridružil tudi Roglič, ki je kazal, da ga noge nesejo izjemno dobro. Imel je sicer težave pri eksplozivnih pospeševanjih tekmecev, ki pa jih je z vožnjo na tempo vedno znova ujel. To se je zgodilo tudi slabih 52 kilometrov pred ciljem, ko je zasavski orel v ospredju ostal sam z van der Poelom in Quinnom Simmonsom. Ta trojica je dolgo v ospredju kolesarila z okoli pol minute prednosti, nato pa je selitev iz skupine zasledovalcev, v kateri so lov dolgo uspešno ovirali Simmonsovi kolegi iz ameriške reprezentance, uspel Benu Healyju.

Niti dirke v ameriških rokah

A kmalu za tem so bili zraven tudi drugi papirnati favoriti, med katerimi je imel sicer največ težav prvi, Remco Evenepoel. Svojega dneva pa nista imela niti prvi in drugi z letošnje dirke za VN Montreala v svetovni seriji Isaac del Toro in Paul Seixas. Zato pa so vse niti SP tokrat v rokah držali Američani.

Takoj za tem, ko so ujeli skupino s Simmonsom, je dobrih 34 kilometrov pred ciljem skočil Matteo Jorgenson. Roglič se je spet znašel v težavah, a se je iz njih spet tudi izvlekel. Kmalu pa odločilnem napadu Brandona McNultyja, se je 36-letni Kisovčan spet pridružil skupini prvih zasledovalcev, v kateri so bila vsa najbolj zveneča imena.

Roglič jim je delal družbo do 26 kilometrov do cilja, nato pa vendarle popustil in nadaljeval v svojem tempu, ki mu je na koncu prinesel 21. mesto z zaostankom 3:29 za novim svetovnim prvakom. McNulty je v Montrealu zmagal drugič, a za razliko od lanske dirke za VN Montreala, na kateri mu je 1. mesto podaril Pogačar, je tokrat zmagal brez dogovorov in brez dvoma zasluženo.

Na domačem EP po kolajno

ZDA je prikolesaril prvo mavrično majico med profesionalci po Lanceu Armstrongu v Oslu 1993. Za njim se je razplamtel neizprosen boj za preostali kolajni, v katerem so pogoreli skoraj vsi papirnati favoriti. Pri 36 letih se je srebra veselil zimzeleni Avstralec in eden od najboljših Pogačarjevih prijateljev v kolesarski karavani Michael Matthews, bron pa je iz epske bitke, ki jo je začel z Rogličem, izvlekel van der Poel.

»Mogoče se včasih prevečkrat fokusiramo na cilj in izgubimo malo pot. Danes je bilo super. Dokler sem imel dovolj moči, sem bil tam, kjer je bilo treba, na koncu me je malo zmanjkalo. Nič ni za očitati, nič ni za odvzeti, vesel sem današnje predstave,« je za TV Slovenija v cilju povedal Roglič.

»Zame je bila ta družba nova, nisem vajen teh fantov v ospredju. Morda sem malo presenetil tudi sam sebe. Tudi jaz bi želel, da bi bila ta skupina zmagovita, a se je dirka odvila drugače, ujeli so nas. Bolj mi je ustrezalo, ko je šlo navkreber, mi je bilo lažje v primerjavi z drugimi fanti. Drugače pa je šlo precej hitro. Podobno je bilo kot na kronometru na krogih. Ko si v tem vrtincu, si tam, dokler si. Samo skupine se malo izmenjujejo, eni spredaj, drugi zadaj, ampak nihče nič ne prihrani. Dal sem vse, to je preprosto. Hitro čutiš, ko si na meji krčev, si res prazen. Po tej meji želiš priti do cilja, včasih te je strah, ker je s krči še težje končati dirko. Nekako sem se prebil skozi vse težave in končal,« je nadaljeval Roglič, edini edini Slovenec v cilju.

»Ne vem, kako lahko to vzljubiš, je pa fino tudi to doživeti, ne samo tritedenske dirke,« je še povedal Rogla. Čeprav ni dosegel vrhunskega rezultata, je rešil čast izbrane vrste, ki je branila Pogačarjev lanski naslov. Vsekakor pa je predstava trdoživega Zasavca dober obet za evropsko prvenstvo v Sloveniji. V nedeljo, 4. oktobra, bo na Možjanci eden od vročih kandidatov za kolajne.