Rožnati vlak je mirno prispel v Verono

Richard Carapaz je imel v gorah vse pod nadzorom, na kronometru pa potrdil skupno zmago na 102. Giru. 

Objavljeno
03. junij 2019 11.56
Posodobljeno
03. junij 2019 11.56
Richard Carapaz se je ponosno postavil ob zmagovalni pokal in ekvadorsko zastavo. Foto Leon Vidic
Verona – V rimski areni je novi cesar letošnje dirke po Italiji zasluženo postal Richard Carapaz, ki je s taktično popolno dirko in močnimi nogami v zadnjem tednu rešil vprašanje o skupnem zmagovalcu še pred zaključnim kronometrom. Ekvadorca v domovini slavijo kot narodnega junaka, veliko spoštovanja pa uživa tako med sotekmovalci kot med poročevalci, ki smo v minulih treh tednih spremljali rožnato pentljo.

V kolesarskih krogih je Carapaz po lanskem četrtem mestu na Giru že pred dirko sodil v širši krog favoritov za deseterico, v rožnati majici pa si ga je v Veroni predstavljal le malokdo. Tudi v njegovi ekipi so bolj verjeli Mikelu Landi, ki je dobil kapetansko vlogo pri Movistaru, po dveh izvrstnih akcijah ob koncu drugega tedna dirke pa so se karte premešale.

Na dveh kronometrih je Carapaz izgubil proti Rogliču dobre tri minute, na Ceresole Realeju in dan pozneje na Courmayerju je vse kazalo le na dvoboj med Nibalijem in Rogličem za rožnato majico, zato pobegu Carapaza nihče ni pripisoval večje teže. V petek je tako pridobil dobro minuto, dan kasneje ob slabih taktičnih odločitvah, kar sta priznala tako Nibali kot Rogličev športni direktor Addy Engels, pa še dodatni dve minuti, s čimer je oblekel rožnato majico. Engels se je takrat pridušal, da jih lahko napaka drago stane: »Po eni strani nam ni potrebno braniti rožnate majice, a če želiš zmagati na dirki, jo enkrat enostavno moraš obleči. Danes smo storili napako, videli bomo, kako drago nas bo stala na koncu dirke.«

image
Richard Carapaz. FOTO: Leon Vidic/delo

 

Landa se je podredil »bratu«


Izkazalo se je, da zelo drago. Do takrat popoln Rogličev Giro se je v Courmayerju počasi začel sesuvati, ekvadorska »lokomotiva«, kot so Carapaza poimenovali v domovini, pa je dobila zalet. V oporo mu je bila zelo močna ekipa, Hector Carretero je s predstavami v vožnji navkreber navdušil vse, tudi Andrey Amador je naredil svoj del, Landa pa je bil v zadnjem tednu dirke zagotovo najmočnejši.

Kot že tolikokrat doslej se je moral sprijazniti z vlogo pomočnika v svoji ekipi, a tokrat kljub neštetim novinarskim vprašanjem pri Movistaru ni bilo razdora. »Z Mikelom sva kot brata, zelo ga spoštujem in vem, da bi za mene naredil vse, če bi bilo to v interesu ekipe. Vzdušje na našem avtobusu je fantastično in takšna skupina fantov ti vlije še dodatne moči,« je Carapaz razlagal na novinarski konferenci po cilju 17. etape v Anterselvi.
 

Zaslužil si je Nibalijev priklon


V rožnati majici je deloval kot šampion, ki ima z vlogo favorita dolga leta izkušenj. Na srečanjih s poročevalci je dobre volje odgovarjal na vprašanja, vsak dan po etapi je pozdravil južnoameriške novinarje, ki so mu sledili na Giro, niti enkrat ni deloval nesramno, kar pri preostalih velikih imenih svetovnega kolesarstva ni tako samoumevno. Z agresivnimi, a poštenimi vožnjami na cesti si je priboril tudi spoštovanje tekmecev, ki so mu po več kot treh tednih bojev morali priznati premoč.

image
Slavje Carapaza v Veroni. FOTO: Leon Vidic/delo


Nalogo je Carapaz dokončal v soboto, ko je v kraljevski etapi brez težav odgovori najprej na napad Miguela Angela Lopeza, na zadnjih dneh vzponih ni imel težav niti ob ritmu zelo razpoloženega Vincenza Nibalija. Ko sta drug ob drugem prečkala ciljno črto na vrhu Monte Avene, ga je Sicilijanec objel in se mu priklonil za zasluženo zmago. Takšno gesto si je v minulem desetletju, polnem Nibalijevih uspehov, prislužila le peščica kolesarjev. »Odpeljal sem skoraj popolno dirko, a je bilo to enostavno premalo za zmago. Richard si zasluži veliko spoštovanje, na cesti se je boril kot šampion in na koncu je več kot zasluženo zmagal,« je Nibali pokončno sprejel poraz.

Carapaz je ostal skromen, ko je opisoval daleč največjo zmago v karieri: »Pred Girom sem vedel, da sem lahko hiter, stati na najvišji stopnički pa je vseeno poseben občutek. Na tej dirki je šlo vse po naših načrtih, užival sem iz dneva v dan, to so bili najlepši trije tedni mojega življenja.«