Tiskane izdaje
Za prehrano slovenske kolesarske reprezentance sta v Bergnu skrbela vrhunski chef Borut Jakič, sicer šef kuhinje v Perli, in njegov pomočnik Miladin Pavlović. Oba sta v reprezentanco pritegnila odlično razpoloženje v ekipi in srčnost kolesarjev, zato jima ni bilo težko žrtvovati tedna dni dopusta, med katerim sta v peklenskem ritmu sledila željam in potrebam slovenske odprave.
Pri slovenski kolesarski zvezi so kljub omejenemu proračunu v letošnji sezoni naredili vse, da bi vrhunski zasedbi namenili podporo, ki si jo zasluži. Jakič ima za seboj bogato kuharsko kariero, izkušnje je nabiral v goriški Perli, se nato preizkusil v luksuznem hotelu Aleksander v Rogaški Slatini, trenutno pa spet deluje v Perli, le da zdaj kot koordinator več kot 70 hotelskih kuharjev. Vmes je bil osem let član slovenske kuharske reprezentance, nov izziv je v zadnjem obdobju našel kot selektor obetavnih slovenskih kuharjev, s katerimi je na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah krojil sam vrh.
Službo vrhunskega kuharja združuje s svojo drugo strastjo, vrhunskim športom, zato je delo z reprezentancami zanj poseben izziv: »Tokrat sem drugič s kolesarji, pred tem sem sodeloval še s košarkarji in nogometaši. Nad delom s športniki sem se navdušil, ko smo v Perli na pripravah gostili tuje reprezentance in klube. Navdušili so me nogometaši Monaca z Didierom Deschampsom, pri njih sem prvič videl, kako pomembna je za klub pravilna prehrana, ničesar niso prepustili naključju.«
Prehrana slovenskih kolesarjev je bila vrhunska. Foto: KZS
Vseskozi v pogonu
Kolesarstvo se od drugih športov nekoliko razlikuje po načinu prehrane, na svetovnem prvenstvu je še toliko težje, ker kuharja sledita željam različnih starostnih kategorij, ki ob različnem času potrebujejo obroke. Na prvenstvu se je zanju delovni dan v kuhinji začel nekaj minut po šesti zjutraj s pripravami na zajtrk, nadaljeval z dopoldanskimi obroki za tekmovalce in prvi vrhunec dosegel s kosilom. Popoldne sta si lahko privoščila dobro uro oddiha, nato se je z večerjo zgodba začela znova, načrtovanje naslednjega dne pa sta ob zasluženem pivu nekajkrat zaključila krepko po 22. uri. »V službi sem se navadil, da delo traja ves dan, na takšnem tekmovanju pa je še posebej naporno, ker sva deset dni skupaj vseskozi v pogonu. Potrebno je veliko dobre volje, da zdržiš, v zadnjih dneh pa kljub vsemu začne upadati koncentracija. Motiv mi dajejo ljudje, s katerimi delam, so borci in res garajo, in takšni ljudje me navdušujejo, da jim poskušam biti čim bolj podoben.«
V majhni kuhinji z le enim štedilnikom in dvema hladilnikoma je priprava raznolikega obroka za 40 ljudi poseben izziv, pri kolesarjih pa je še težje, saj imajo velikanski apetit. V povprečju je po Jakičevih besedah njihov obrok dvakrat večji kot običajen obrok v gostilni, zato se priprave na takšno pot začnejo že teden dni pred odhodom: »V glavi si je treba pripraviti načrt in jedilnik za vsak dan posebej, ob tem pa upoštevati še specifične potrebe športnikov. Pri rokometaših je bil poudarek na beljakovinah, kolesarji potrebujejo predvsem ogljikove hidrate. Zame je izziv, da tudi takšno prehrano za množice naredim kvalitetno in jim ponudim vrhunsko, okusno in raznoliko hrano, ki si jo tako dobri športniki tudi zaslužijo.«
Na druge odprave kuharja s seboj vzameta le najnujnejša živila, ki jih je v tujini težko dobiti, toda zasoljene norveške cene so tudi njiju prisilile v temeljite priprave pred odhodom. Tako je že tri dni pred prvenstvom odšel na pot zvrhano poln kombi hrane, s kar 400 kilogrami živil. Zanimivo, na Norveško sta kuharja prinesla tudi fileje lososa, kajti v Sloveniji za kilogram odštejeta nekaj manj kot 15 evrov, v državi, kjer je losos eden glavnih izvoznih artiklov, pa stane skoraj dvakrat več. Kljub izkušnjam je Jakiča nekaj stvari še vedno presenetilo: »Ko sva bila na Danskem prvič zraven, pa je bilo prvenstvo le dober mesec nazaj, sva se naučila marsikaj. Tam so si kolesarji za zajtrk najbolj želeli nutelo, tukaj se zanjo skoraj ne zmenijo, je pa kar za dvajsetkrat poskočila poraba medu in čaja, saj se bojijo prehlada. Na takšne stvari pred prvenstvom težko računaš, a se potem sproti prilagajamo razmeram in željam.«
Miladin Pavlović in Borut Jakič. Foto: KZS
Brez monotonosti
Ne glede na občudovanja vredne kuharske dosežke se Borut Jakič zaveda, da vsaka služba prinese nekaj novega in da človek nikoli ne smeš zaspati na lovorikah, saj se trendi hitro menjajo. Tudi pred odhodom na Norveško je poklical tehničnega direktorja reprezentance Martina Hvastijo in mu predstavil jedilnike, nato sta skupaj dorekla še spremembe, saj se zaveda, da so Hvastijeve izkušnje neprecenljive. »Ko sem se pogovarjal s kolesarji, sem ugotovil, da marsikje prehrani niso posvečali prav velike pozornosti, večkrat so se morali zadovoljiti tudi s pogretimi ali mrzlimi testeninami, in to se na takšni ravni enostavno ne bi smelo dogajati. Težko gledam fante, ki morajo ob desetih zjutraj pred dirko jesti riž, ki jim niti najmanj ne ustreza, zato poskušam monotonost razbiti z različnimi omakami in začimbami, da jim je vsaj malo lažje,« je včasih res nečloveške, a nujno potrebne obroke komentiral Jakič.
V desetih dneh so se na meniju zvrstile različne jedi, krompir z blitvo in špageti so bili stalnica, zraven pa so se menjavali losos, kuhana zelenjava, piščanec in govedina z žara, pražen krompir ... Ko so tudi večer pred nedeljskim vrhuncem kljub pritisku na njihovih ramenih slovenski kolesarji elitnega razreda še vedno z volčjim tekom naskočili večerjo, si je tudi Jakič oddahnil. Prvenstva je bilo zanj konec, in ko je naslednje jutro pri zajtrku pošla večina živil, je bilo jasno, da se dolgoletne izkušnje tudi pri načrtovanju količine hrane niso zmotile. Besede selektorja Andreja Hauptmana, da brez tako uigrane ekipe, kjer sta tudi kuharja odigrala veliko vlogo, kolajne Primoža Rogliča ne bi bilo, držijo kot pribito. Jakič in Pavlović sta slovenski tabor v Bergnu spremenila v luksuzno restavracijo, vredno najboljših športnikov sveta.
